Arhivi Kategorije: Prebliski

Pred odhodom v Polje

Kolesarji postajamo ogrožena vrsta. Preti nam vse več motoriziranih nevarnosti, število avtomobilov v mestih pa bo po predvidevanjih Ministrstva za promet v prihodnjih 10 letih naraslo še za približno 20 odstotkov. Nas bo skupnost poskušala rešiti?

Kolo

22. septembra v ta namen obhajamo Dan brez avtomobila. S to gesto naj bi se vsak posameznik zavedel, da se je mogoče po mestu gibati tudi na okolju bolj prijazen način. Svetniki naše prestolnice so v ta namen za en dan zaprli mestno središče. Služba javnih prevozov je na svojih spletnih straneh zapisala: »Za promet z osebnimi avtomobili bo veljala zapora širšega mestnega središča, zato avto pustite doma in se od doma odpravite z avtobusom. Vožnja na vseh progah bo v četrtek brezplačna!«

Hm. Dan brez avtomobila – z avtobusom. Če odmislimo gnečo na obrobju mesta, kjer so postavljene zapore, zaradi katerih nekateri dobronamerni uporabniki javnega prevoza potem zamudijo v službo, je tudi uporaba javnega prevoza dobra alternativa osebnemu avtomobilu. Nihče pa posebej ne vzpodbuja (kaj šele nagrajuje) kolesarjenja.

S kolesi ne onesnažujemo okolja, ne povzročamo hrupa, zasedemo bistveno manj prostora kot z avtomobili, naredimo nekaj dobrega za svoje zdravje (ker ne onesnažujemo okolja z izpušnimi plini in s hrupom, posredno koristimo tudi zdravju drugih), ponavadi pa tudi prihranimo čas.

Zakaj je torej v mestih tako malo kolesarjev, število avtomobilov pa kljub kroničnemu pomanjkanju parkirnih mest narašča? Ker so kolesarji v mestnem prometu deprivilegirani in pogosto ogrožani. Svetniki v svojem zagovoru omenjajo toliko in toliko (kilo)metrov novih kolesarskih stez na leto, kot kolesar pa opozarjam, da dolžina ni (vedno) bistvena.

Znak na kolesarski

Kolesarske steze so včasih speljane po površinah, kjer je gostota pešcev tako velika, da moraš biti pravi kaskader (kot pešec ali kot kolesar), da ne pride do neljubega dogodka. Na poti nas včasih presenetijo tudi »varnostni« količki, ki pa za nas v večini primerov pomenijo oviro in potencialno nevarnost. Druge vrste ovire na kolesarskih stezah so avtomobili. Marsikateri voznik je enostavno prelen, da bi sedel na kolo, za nameček pa še tako aroganten, da se parkira prav pred prag svojega kraljestva, ne oziraje se na potek kolesarske steze. In potem pri izstopanju iz svojega dragega jeklenega konjička niti ne pomisli, da bi v ogledalu preveril, če se mimo njegovega »invalidskega vozička« v tistem trenutku slučajno ne poizkuša prebiti kakšen kolesar!

Še večjo nevarnost predstavljajo priključki na cestišče. Malo voznikov motornih vozil je resnično pozornih na kolesarja, ki mu kar naenkrat zmanjka kolesarske steze in se mora priključiti v divje polje, kjer vlada pravilo močnejšega. Pri prehajanju s kolesarske steze na cestišče pa se ponavadi pojavi še ena ovira – robnik. Le-ta je (prej pogosto kot redko) lahko visok do 10 centimetrov, kar pa je za kolesarja in njegovo kolo ogromna ovira, nemalokrat pa predstavlja tudi vzrok okvare (beri: počene zračnice, zvitega kolesa).

V zadnjih letih nas pestijo še eni robovi, in sicer tisti, ki jih je naredila oglaševalska industrija. Ne več tako zelo nova avtobusna postajališča, pa še na novo postavljene samostojne oglaševalske table, nameščene med cestiščem in kolesarsko stezo, rabijo za svoj sijaj električno energijo. Ko smo premostili težave zaradi prekopanih kolesarskih stez, so se pojavile nove ovire. Na Celovški cesti sem opazil eno tablo, kjer se je zdrobilo steklo, ((Le kako se je to lahko zgodilo?)) del tega pa je seveda padlo po kolesarski stezi. Oglaševalska industrija je sicer v zelo kratkem času namestila novo steklo, nihče pa ni počistil ostankov na kolesarski stezi. Kolesarji še vedno samo upamo, da nam kak drobec ne bo ostal v gumi, sčasoma pa prodrl do zračnice.

Kolo in avtomobil

Če bomo imeli srečo, se bomo lahko peljali naprej. Da pa tudi po vseh teh podvigih slučajno ne bi ostali dobre volje, se nam kaj lahko zgodi, da zapeljemo v ulico, kjer nas v okroglem znaku na beli podlagi z rdečo obrobo čaka narisano črno kolo. Območje, prepovedano za kolesarje. Tudi to ni redkost. Še dobro, da sem malo prej na reklamni tabli ob cesti videl oglas za novo pomirjevalo. Pa srečno vožnjo!

Piroman, kolesar

Fotoreportaža Kreslinove tiskovke

Najin novi znanec Gal Gjurin naju je povabil v ljubljanske Križanke, kjer se je ustavila Kreslinova karavana, ki na poti z Goričkega v Piran predstavlja novi CD Cesta. Kako in zakaj ste lahko prebrali že pred tednom dni tukaj, tukaj in tukaj. No, od danes dalje lahko plošček najdete tudi na prodajnih policah vaše omiljene trgovine z glasbo.

O sami tiskovki ne bom preveč pisal. Povem le to, da je bilo zelo sproščeno in zabavno, na koncu pa je sledila pogostitev (šampanjček, kanapejčki in francoski rogljički). 😀
* Z miško se sprehodite po slikah in preberite komentarje, s klikom pa fotko povečate na spodobno velikost.

Zbrali smo se v Križankah … v sproščenem vzdušju naredili nekaj fotografij … … in dogovorili na nekaj vprašanj. Nato smo se preselili v Plečnikov hram … Prva pesem je bila Z Goričkega v Piran … … z novega albuma Cesta Pridružilo se je še nekaj gostov (Tomaž Rous - Siddharta), … … mini zborček se je pridružil pri pesmi Novo, novejše, najnovejše … … takole pa sta zaključila stara mačka Miro Tomassini in Vlado Kreslin. Sledila je predstavitev novega CD-ja … … in vprašanja novinarjev. Vlado je vsak odgovor tehtno premislil … … nato pa odgovoril. Tale gospa (žal se imena ne spomnim) je povabila na pohod z Goričkega v Piran (enkrat sredi septembra. Spremljajte www.kreslin.com) Potem pa je Vlado dal ukaz za premik. Čaka jih še pol poti do Pirana. Za zaključek pa predstavljam “tisto črno kitaro”.

P.S.: Pa najin CD je dobil avtogram. 😀

Spoznala sva Kekčevega sina, Gala Gjurina

Idealen koncert je zame tisti, ko se lahko na neki obrobni poziciji, s flašo Laškega v roki, udobno namestim (po možnosti usedem) in uživam. Ne pojem, ne migam, niti kakšnih obraznih izrazov ne delam, samo v meni se nabira ogromno pozitivnih vibracij in v tem izjemno uživam. No, tako je bilo do včeraj, ko sva bila s Kandelo na zaključnem koncertu Festivala Kanal, ki se je že tretje leto zapored v organizaciji Turističnega društva Bohinj zgodil v Bohinju, na Ribčevem Lazu, v kanalu ob terasi lokala z zanimivim imenom Max Zakster.

Pivo in naslon

Deževalo je samo na Galov ukaz
Koncerti v kanalu so vremensko pogojeni – v primeru dežja po njem teče voda – vremenska napoved za sredo, 22.8.2007 pa ni bila prav nič obetavna. K sreči so tiste »lokalne padavine« v veliki meri obšle območje pri Bohinjskem jezeru, kar je nas, publiko, izjemno veselilo. ((Bohinjci drugače radi povedo, da ima v Bohinju dež mlade.)) Vse kaže na to, da imajo Gal in Galeristi poleg glasbenega talenta še VIP nad oblaki, saj je dež padal pravzaprav kot naročen – samo na Poglej ven, dežuje …

Gal miži

Moral sem zamigati
Ko smo na kraj dogodka prišli nekaj minut čez 20. uro, so se šele uglaševali, igrati pa so začeli nekaj čez deveto. Zvok je bil super, fantje in dekleti so bili očitno dobre volje, publika pa (že pregovorno slovensko) rahlo zadržana. Tako je bilo na začetku. Potem pa je iz komada v komad več ljudi migalo, se pozibavalo v ritmu, dokler nas ni Gal pripravil celo do tega, da smo mu pomagali peti neko pesem Masajev. Besed sicer res nismo razumeli, ponavljali smo pa le. 😉 Približno po eni uri sem tudi jaz stal na nogah, ploskal in se pozibaval v ritmu. Koncert je potem trajal vsaj še pol ure in vsi smo bili zelo dobre volje. Očitno je to opazil tudi bend in na našo željo odigral še nekaj komadov.

veselje

Veselo pričakovanje
Sicer pa … koncert Gala Gjurina je bil zame nekaj posebnega, še preden se je sploh zgodil. Čeprav sem letos obiskal že nekaj večjih koncertov (Marylin Manson, Tori Amos in še nekaj drugih), pred nobenim nisem čutil kakšnega posebnega pričakovanja. V tem primeru pa me je nekakšna evforija grabila vsaj zadnji teden, pravzaprav se je veselo pričakovanje začelo že kakšne tri tedne nazaj, ko sem izvedel, da bo igral v zgoraj omenjenem kanalu.

gal in galeristi

Ekskluzivno!
Drugi presežek večera pa se je zgodil po koncertu. Kandelo je prešinilo, da bi se lahko z Galom – tako … za hec – slikala za blog. In ga je ustavila in ogovorila. Ko sva mu povedala, da bi rada napisala kakšen prispevek za najina bloga, je izkoristil priložnost in nama podaril sveže pečen CD Vlada Kreslina, ki ga še sploh ni na prodajnih policah. ((Izide 31. avgusta.)) In zakaj CD Kreslina, in ne svojega? Zato, ker je na njem Gal podpisan kot producent in snemalec, poleg tega pa v Vladekovih komadih igra: hammond, akustično kitaro, električno kitaro, električni bas, kontrabas, violončelo, buzuki, rhodes, harmoniko, harmonij, klavir, za nameček pa poje spremljevalni glas in programira. Kakšen multitalent! Kakorkoli, podaril nama je CD, s katerim se je ubadal zadnjih pet mesecev. In potem smo se slikali. Po zaslugi Kandeline sestre (hvala, Urška 😉 ) je nastala tale simpatična fotka.

kandela, gal in piroman

Spomnil se me je iz študenstkih klopi
Potem me je Gal presenetil še enkrat. ((Prvič je bilo tisto z dežjem, drugič z odlično zvenečim koncertom.)) Spomnil se me je. »Sej js tebe od nekje poznam,« mi je rekel. »Ja, s filofaksa, sociologija,« sem mu odvrnil. Prvo leto študija sva bila namreč sošolca na Filozofski fakulteti na oddelku za sociologijo, potem pa sem jaz odločil, da bom zadeve preštudiral bolj temeljito in sem prvi letnik ponavljal … ampak to je že druga zgodba. Po slikanju smo se še skupaj usedli za mizo in kar nekaj časa debatirali. Gal se je izkazal za izredno preprostega, a zelo razgledanega človeka, ki natančno ve kaj dela.

»Gau« je Kekčev sin in četrti -in
Za konec pa še tri sočne. Med našim pogovorom je Gala nagovorila ena gospa Lucija z radia Triglav in ga vprašala, kako se pravilno izgovori njegovo ime. Gal ali Gau? Zdaj vemo. Prav je Gau. Ker je »Gau med čebelam krau«. Tako je povedal sam. Drugo je povedal Galerist/kitarist Mazi. Govori se, da naj bi bil Gal Gjurin (poleg Kreslina, Lovšina in Predina) četrti -in. Tretja pa je, da je Gal sin prvega slovenskega filmskega junaka, Kekca. Tistega barvnega Kekca s Pehto. Res.

CD Vlado Kreslin - Cesta

Pa naj še kdo reče, da se ne splača blogat! 😆

P.S.: Še to. Če mi je prej bila zelo všeč besedna zveza »Kolegi po blogu«, je sedaj moj novi favorit Galova pogruntavščina: »Bložni prijatelji«.

P.P.S: Kreslinov CD zveni odlično. Kandela v svojem poročilu o koncertu obljublja, da bo jutri napisala kaj več o njem (o CD-ju).

Posledice neurja v Braslovčah

Narava mora biti res huda na ljudi, sem pomislil, ko sem se peljal iz Zgornje savinjske doline proti prestolnici. Pot me nese tudi skozi Braslovče, ki pa danes zgledajo res žalostno. Včerajšnje neurje je pustilo katastrofalne posledice, ki jih pridni ljudje že hitijo pospravljati.

Hudo uro sem sam preživljal v Mozirju, kjer pa več kot nekaj grmenja in močnega naliva v nekaj sunkih ni bilo čutiti. V slabih 10 kilometrov oddaljenih Braslovčah je očitno bilo dosti bolj grozljivo. Siloviti veter je odkrival strehe, lomil in ruval drevesa, tlačil koruzo in opustošil cele njive s hmeljevimi nasadi.

Polomljena drevesa

Izruvano drevo

Ogledalo

Razkrita streha

Ljudje so že na delu. Drevesa, ki so na nekaterih mestih zaprla cesto, so odstranjena, nekateri že krpajo strehe, pristojne službe pospravljajo javne površine.

Uničeni hmeljevi nasadi

Ob pogledu na popolnoma uničene hmeljeve nasade sem se spomnil tudi nate, Chef. Se zna zgodit, da bo pivo drugo leto dražje …

Uničeni hmeljevi nasadi 2

Sicer pa … mati Narava in to. Res me zanima, koliko so vsa ta neurja (1, 2, 3, …) v zadnjem obdobju povezana z neodgovornim ravnanjem človeka. Ali pa gre samo za prehodno obdobje, kot menijo nekateri drugi strokovnjaki.

Nujno sporočilo za Sadie: Švarceneger je ubil Sašota!

Draga 007, brez skrbi na dopustu. Uživaj s svojimi zvezdicami, jaz ti sporočam da Sašo definitivno ne bo več grozil. Moj tovariš Boštjan, ki je med poštarji poznan kot Savinjski Švarceneger, je včeraj herojsko snel svoj sandal in tako lopnil Sašota, ((Vem, da je bil on. Se je ravno tako zaletaval v šipo, kot si opisala par dni nazaj)) da je od njega ostalo bore malo.

Švarceneger in pokojni Sašo

Sršen Sašo pa … nič.