Arhivi Kategorije: Prebliski

Hvala, prijatelji! [S padalom z Vogla]

Za letošnji rojstni dan so me prijatelji presenetili, da bi me bolj težko. Med drugim so mi podarili bon za skok s padalom z Vogla. Seveda v tandemu. Izvajalec – PAC sports. Katarina jih dobro pozna, je nekaj let med počitnicami služila pri njih. Seveda ni dvoma, da je ona tudi zakuhala tole presenečenje. Jaz sem namreč že nekajkrat na glas sanjal, da bi skočil s padalom, a se za akcijo nisem nikoli odločil.

S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.
S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.

Očitno so se prijatelji pri Katarini pozanimali, kaj bi bilo takega, kar bi si jaz želel, in moja draga se je spomnila, da bi lahko šel malo letet. Prišel je torej dan, ko sem organiziral mini piknik za mini krog prijateljev iz domačega Mozirja in za darilo dobil kuverto, v kateri je bil darilni bon. Med odpiranjem kuverte še sploh nisem slutil, kaj bi lahko bilo, ko pa sem zagledal znani logo in modro zeleno barvno kombinacijo, se mi je posvetilo. Roka je zadrhtela, solze sem komaj zadrževal (za 30-letnika se pa res ne spodobi, da bi se cmeril, a ne?!), zahvalil sem se, se mi zdi, kaj več pa nisem uspel izustiti. Res so me presenetili in zelo razveselili.

S padalom nad Triglav? Baje ni problema -  če je veter pravi.
S padalom nad Triglav? Baje ni problema - če je veter pravi.

Zavoljo pomanjkanja časa v kombinaciji z nestanovitnim vremenom je minilo več kot mesec dni, preden sem bon lahko vnovčil. Oni dan je pa le naneslo, da sem, zahvaljujoč prijateljem in moji dragi, po dolgih letih uresničil željo po letenju brez kakšne motorne pomoči. Med potjo iz Ljubljane v Bohinj sem Katarini zaupal, da me že nekaj dni spreletava misel, kakšen je občutek, ko človek leti. Pa si nisem znal predstavljati, kako bi to bilo.

Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.
Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.

V hostlu Pod Voglom me je nekaj minut pred dogovorjeno uro pozdravil tandem pilot Rok. Skupaj s še eno simpatično in zgovorno punco Lidijo in njenim tandem pilotom Gecem smo se odpeljali do gondole pod Voglom, ta nas je ponesla do hotela, od tam smo se s štirisedežnico vzpeli do Orlovih glav, kjer je vzletišče. Lidija in Gec sta skočila prva, malo za tem pa je veter pojenjal. Rok mi je medtem namestil sedež, na glavo sem si poveznil čelado, potem pa sva čakala. Po kakšnih dveh minutah je spet zapihal vzgonski veter, Rok je rekel tri-štiri-zdaj, in sva šla. Med vzletom sem imel fotoaparat nastavljen na snemanje, tako da si lahko pogledate, kako izgleda, ko ti zmanjka tal pod nogami. Občutek je pa nepopisen. Tako kot si pred poletom nisem znal predstavljati, kakšen občutek naj bi to bil, tako ga tudi zdaj ne znam opisat. Svoboda, mir, nepopisno prijeten piš vetra okoli ušes, svoboda, nasmeh, lahkost, vzhičenost, svoboda in če še nisem omenil, nepopisen občutek svobode. Res. Fenomenalno. Ko smo čakali na spodnji postaji gondole pod Voglom, je Rok povedal, da je včasih s padalom v zraku tudi po osem, devet ur. Sem pripomnil, da mora biti to pa že pošteno dolgčas. Je rekel da ne, kaj dosti pa ni razglabljal zakaj in kako. Po kakšnih petih minutah najinega poleta sem mu moral priznati, da bi tudi jaz brez težav ostal tam gori tudi več ur. Kakšen občutek! Samo ti in veter in padalo. Eh, škoda besed. Itak vam ne morem povedat, kako sem užival.

Lidija in Gec tik pred vzletom.
Lidija in Gec tik pred vzletom.

Med letom sem Roka vprašal, če lahko tudi v tandemu dela kake akrobacije. Me je res zanimalo, kako se to občuti. In ko sva se po kakih 15 ali 20 minutah pripeljala nad točko pristanka, me je tako zavrtel, da mi ni bilo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. To pa so sile! Mislim, da sva naredila par lupingov in spiral, ampak čisto točne predstave, kako me je obračal, nimam. Zelo mi je žal, da sem pred temi manevri nekaj zašuštral na fotoaparatu in nimam videa, kako je to izgledalo. Vsekakor je bila nepozabna uživancija.

1, 2, 3 in že sta letela
1, 2, 3 in že sta letela

Take akrobacije vzamejo padalcu veliko višine, tako da sva morala potem kaj hitro pristati. Pristanek je bil brezhiben, po dotiku s trdnimi tlemi sva naredila le kakšne tri korake in sva se ustavila. Mimogrede, ta del je snemala Kandela s telefonom, zato posnetek ni najboljši, a sem ga vseeno vključil v video. Rok mi je po pristanku čestital za uspešno prestan prvi polet, zaključili pa smo na pijači ob jezeru.

Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero
Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero

Res je bilo nepozabno. HVALA, PRIJATELJI!

[youtube width=”500″ height=”355″]http://www.youtube.com/watch?v=l6buxmjDSxM[/youtube]

P.S.: Nekaj o tem si lahko pogledate in preberete tudi pri Kandeli.

Zasvojeni z internetom? KeepMeOut!

Bolj kot je internet dostopen, več ljudi ima težave z odvisnostjo. Eni so odvisni od Facebooka, drugi od Twitterja, tretji od Youtuba, četrti od česa drugega.

Velike težave imajo mladi, to je dijaki in študenti. Še večje težave pa lahko imajo zaposleni, ki delajo z računalnikom, saj lahko njihova produktivnost upade, to pa šefom verjetno ne bo všeč in v najslabšem primeru lahko kdo izgubi tudi službo.

In kako rešiti problem? Najboljši recept je verjetno disciplina. Če mislite da ste odvisni ((priznanje samemu sebi je prvi korak)) od določene spletne strani, skupnosti ali česa podobnega, se ustavite, premislite in si določite čas, ki ga lahko porabite za svojo »drogo«. Ta čas si potem postopno skrajšujte do nekega razumnega minimuma.

Če menite, da nimate dovolj samodiscipline, vam predstavljam KeepMeOut.com.

Gre za mini orodje, ki vas bo opominjalo, če boste na stran zahajali prepogosto. Deluje tako, da vpišete URL strani, na katero po vašem mnenju zahajate prepogosto, in program vam bo ponudil nadomestni URL, preko katerega boste od sedaj naprej dostopali do svoje omiljene strani. Najbolje, da si ta nadomestni URL dodate med priljubljene strani in potem redno uporabljate tega. ((in ne originalnega)) Če boste poskusili stran obiskati več kot enkrat v določenem časovnem intervalu (npr. 60 minut), vas bo aplikacija KeepMeOut ustavila in opozorila, da bi bilo dobro še nekaj časa počakati, preden spet obiščete vašo priljubljeno stran.

WordPress kot CMS – da ali ne?

WordPress je znan kot (verjetno) najbolj razširjen blogerski sistem na svetu. V Sloveniji ga uporabljamo blogerji na SiOL-u, poganja tudi več ali manj zapuščene bloge na Delu, zanj pa se odločajo tudi vsi znanci, ki blogajo na lastnih domenah (Roni, Sanja, Katarina, Karmen, Boštjan …) . Kako tudi ne bi – je odprtokodni, kar pomeni, da je brezplačen, posodablja se redno, zanj pa je na voljo tudi ogromno vtičnikov, ki navaden blog obogatijo do te mere, da je lahko že kičasto.

Zadnji dve leti se s tem sistemom seznanjam v vseh njegovih razsežnostih. Priredil in prevedel sem že kar lepo število predlog, ki jih sedaj veselo uporabljamo na Blogosu, potem mi to ni bilo dovolj in sem ustvaril nekaj svojih. Skoraj vsak dan sem videl kakšen nov izziv in prej ali slej sem ga tudi uspešno zaključil.

Ves ta čas spremljam tudi nekaj tujih blogov, ki se ukvarjajo z WordPressom, z optimizacijo za spletne iskalnike (SEO), zanima pa me tudi napovedovanje prihodnosti razvoja internetnih aplikacij in vsega, kar diši po modernih tehnologijah. Ko se je znanja nabralo nekaj več, me je grizlo, kako mojstri WordPress uporabljajo kot Content Management System (CMS). Drugače povedano, na WordPressu sem hotel postaviti portal, kjer se na naslovnici zapisi ne bi prikazovali v kronološkem zaporedju, ampak bi jih na preprost način tam izpostavljal glede na želje urednika. V začetku leta 2008 se je pojavila odlična priložnost, ko smo se s prijatelji odločili za postavitev portala Zlata leta. Zlata leta so dokaz, da se da. In potem so prišle nove naloge. Na podoben način sem potem postavil tudi spletno stran za Vinsko klet Bistrica, včeraj pa smo lansirali še prenovljeni Sonček.

Zadnje dni pa sem se pogovarjal za izdelavo še enega portala. S potencialnim naročnikom sem se pogovoril in ugotovil česa si želi. Svetoval sem mu, predstavil sem mu svojo idejo, naredil ponudbo, potem pa je za nekaj dni poniknil. Seveda je šel poizvedovat naokoli, ali mu lahko kdo ponudi več za manj denarja. Logično, to bi naredil tudi jaz. In po tednu dni se je potencialni naročnik spet oglasil z nekaj vprašanji. Nič nočem obsojati, ampak vprašanja so bila takšna, da mi je bilo takoj jasno, da je bil pri nekom, ki WordPressa najverjetneje ne pozna. Vprašanje, ki me je najbolj presenetilo pa je bilo, da je WordPress sistem za bloganje in da ni primeren za portal, ker je neprijazen do uporabnika.  Da je WordPress brez težav uporabljen tudi kot CMS, sem odgovoril jaz. Zdaj pa vprašanje za vas: Ali je WordPress za uporabnika res neprijazen?

Koobface grozi uporabnikom Facebooka in Mozille Firefox

Ker sem zadnje čase tudi sam postal aktiven uporabnik facebooka, se mi zdi prav, da obvestim naprej. Sicer sem že pred dnevi bral tole, zdaj pa sem od prijateljice, ki se s servisiranjem računalnikov ukvarja poklicno,  dobil tole sporočilo:

Gre za trojanski virus, ki je lahko skrit v Firefoxovi aplikaciji Greasemonkey, ki sicer omogoča razširitev brskalnika z nekaterimi uporabnimi storitvami oziroma skriptami. Virus napade programski jezik JavaScript in preko njega odkriva osebne podatke, ki jih imajo uporabniki na svojih spletnih bančnih in finančnih servisih.
Virus so poimenovali Trojan.PWS.Chromelnject.A

Torej uporabniki Facebooka in Mozille FIrefox ne dotikajte se plikacije Greasemonkey!!

Virusa še ne poznamo zato tudi ne poznamo rešitve kako ga uničiti. Pazite svoje podatke!!!

Previdno torej!

Miklavž in njegovo spremstvo (foto + video)

V Lokah pri Mozirju, takorekoč v rajskem dolu, tik ob znamenitem Mozirskem gaju živijo eni izmed najbolj pridnih otrok na vsem svetu. In prav ti otroci se Miklavža najbolj veselijo, saj jih vsako leto obišče dvakrat – najprej pride z vsem spremstvom in otroke osebno pozdravi, jih pohvali, z njimi nekaj zmoli in jim podeli skromna darilca, potem pa pride še ponoči, ko skupaj s pomočniki neslišno odložijo tista ta velika, bogata darila.

[metacafe width=”640″ height=”480″]http://www.metacafe.com/watch/2125833/[/metacafe]

Kljub temu, da so otroci skozi vse leto res pridni, se vsaj na dan prihoda, torej 5. decembra ((ali pa tudi že kakšen dan prej)), pri njih čuti nekakšna napetost, negotovost in rahel strah. Vedo namreč, da Miklavž nikoli ne pride sam. Z njim vedno pride “hohkaplan”, ki je nekakšen lokalni vodič, ki Miklavžu pokaže, kje stanujejo pridni otroci. Ob Miklavžu so vedno tudi lepi angelčki, ki v koših nosijo darila. In do tu je vse v najlepšem redu. Zalomi se, ker otroci vedo, da ima Miklavž ob sebi tudi celo hordo parkeljnov ((hudičkov, zlobcev, kozjebradcev in bog-si-ga-vedi-kako-se-še-imenujejo)). S parkeljni pa ni šale. Parkeljni so glasni, cvilijo, rogovilijo, ropotajo in z verigami rožljajo, da se vse trese. In kako odurno izgledajo! Vsi kosmati in bradati, z rogovi in dolgimi jeziki ter zlobnim pogledom, da se vsakemu otroku zatresejo kolena. Ve se – kdor ni bil priden, mora s parkeljni! A tega si nihče ne želi.

Zato so otroci pridni, skozi vse leto pomagajo mamam in nasploh ubogajo ter se lepo vedejo. Na večer, ko jih bo obiskal sveti Miklavž, so lepo zbrani, skupaj s starši čakajo. V prsih jim sicer močno razbija in v glavah se jim podijo najrazličnejše misli, a po drugi strani težko čakajo, da jih dobri mož pohvali in iz angelčkovih košev izvleče darila zanje. Ker so bili pridni. In ker znajo lepo moliti.

Misel na angelčke in darila jih pomiri. Dihanje postane lažje in misel bolj prijetna. Potem pa kar naenkrat – graaaa, burga burgaaaa, aaaaa! Zunaj se že sliši! Parkeljni! Čisto blizu so že. “A že grejo k nam?” je prestrašen vprašal mali Lenart. Najstarejši, Urban, se je v spremstvu strica Dominika ((pri družini Brecl so se namreč zbrali vsi – stara mama, stari ata in njuni trije otroci s svojimi otroki)) opogumil in stopil do vhodnih vrat pogledat, če so že res blizu. “Tu so že, k nam prihajajo,” je pritekel ves razburjen v dnevno sobo.

K hiši je najprej pristopil hohkaplan in vprašal, če sme otroke obiskati sveti Miklavž. Seveda gre zgolj za vljudnostno frazo, obiska samega Miklavža ne odrečejo nikjer. In potem vstopijo. Najprej Miklavž, nato dva angelčka s koši daril, med njihovimi nogami pa se kar po vseh štirih v ospredje skušajo preriniti parkeljni. Ti zlodeji so tako posiljeni, da jim to ponavadi tudi uspe! In potem z najbolj odurnimi glasovi, ki se jih ne da primerjati z ničemer na tem svetu, in z rožljanjem verig in zvoncev prestrašijo uboge otroke. Vedno, ampak res vedno, mora posredovati sam sveti Miklavž in parkeljne krotiti in vleči nazaj.

Ko se hrup poleže, Miklavž pozdravi otroke:” Pozdravljeni, otroci. Leto je spet naokoli in prišel sem vas obiskat. Skozi vse leto sem opazoval, kako ste bili pridni. In molili ste tudi, kajne?” “J-j-jaaa,” ponavadi zajecljajo otroci, saj se še niso povsem pomirili zaradi grdavšev, ki še vedno rožljajo z verigami in spuščajo pridušene glasove. “Mir, parkelj!” se spet razhudi Miklavž, nato pa se obrne nazaj k otrokom. “A bomo nekaj skupaj zmolili? Znate molitev Sveti angel?” Nato skupaj molijo:” Sveti angel, varuh moj. Bodi vedno ti z menoj. Stoj mi noč in dan na strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.” Med molitvijo so bili parkeljni kot okameneli. Niti glasu ni bilo slišati od njih. Ve se namreč, da zlodeja lahko premagaš samo z molitvijo in prav to so storili skupaj tudi Miklavž in otroci.

Ker so tako lepo molili, jih je Miklavž nagradil. Razdelil jim je skromna darilca, za katera so se otroci lepo zahvalili. Sicer jih je bilo še vedno rahlo strah parkeljnov in z enim očesom so budno spremljali, ali se slučajno kateri izmed njih ni premikal, ampak dokler je bil Miklavž zraven, so vedeli, da jim ne bo hudega.

En parkelj se je medtem odplazil do mame in ji dal šibo. Za vsak slučaj, če bodo otroci kdaj poredni in ne bodo ubogali. Miklavž se je nato počasi poslovil in povedal, da so to bila le skromna darilca, tista ta velika pa bo prinesel ponoči, ko bodo otroci že spali. “Zdaj pa moram naprej, čaka me še veliko otrok. Ob letu pa vas spet obiščem,” je še rekel, vsem zbranim pomahal v slovo in pognal parkeljne iz hiše.

Ko so se vrata za njimi zaprla, se je ozračje v hiši sprostilo. Kar naenkrat se je v prostor vrnilo življenje. Med otroci je završalo in hitro so začeli z odpiranjem Miklavževih daril. Velike oči in nasmeški na obrazih otrok so povedali več kot besede – splača se biti priden in z Miklavžem moliti. Parkeljni pa tudi niso bili tako zelo grozni.

“Zdaj pa hitro spat, da bo Miklavž še kaj prinesel,” so dali starši pobudo in otroci so seveda ubogali. Čeprav še nihče ni bil zaspan in se je večina njih verjetno še kar nekaj časa v postelji premetavala in se spraševala, kaj neki jih bo pričakalo zjutraj, so poskušali čim hitreje zaspati.  Kdo si pa ne želi, da bi mu Miklavž prinesel še kaj lepega …