Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Pi.Roman

Golažijada 2011, prihajamo!

Komentar, ,

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Elektrika za avtodom je "na žetone"

Prvič z avtodomom, , , ,

Vremenska napoved se je uresničila. Že v noči iz četrtka na petek je začelo deževati. ((O vetru ne bi zgubljal besed. Na tem območju piha praktično vedno.))

Namenila sva se proti največjemu pristaniškemu mestu v Nemčijji, Hamburgu. Katarina se je dogovorila za obisk zasebnega galerista Inga Lüthjensa, ki je mahnjen na kitajsko sodobno umetnost, kar je njej prišlo še kako prav. Pri pisanju diplome na to temo je namreč težko priti do literature in drugega ustreznega gradiva, on pa se je ponudil, da nama razkaže svojo zbirko, mogoče pa naju celo pospremi pri ogledu mesta.

Akumulatorji Adrie Matrix so sicer bili še polni, a pred odhodom iz Niebülla sva še hotela napolniti akumulatorje najinih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov, zato sem avtodom priklopil na zunanji električni vir (220 V). Omarica ob robu parkirišča ima več vtičnic, mini zaslon in režo za kovance. S pritiskanjem edinega gumba na omarici sem izbral številko proste vtičnice, v režo vrgel evrski kovanec ((drobiž je dobro imeti na zalogi)) in na prikazovalniku se je izpisalo, da imam na voljo 2 kWh. Dovolj dolg kabel morate seveda imeti s seboj. ((Dovolj dolg pišem zato, ker ni nujno, da se boste lahko vedno parkirali poleg elektro omarice)) Priklop na zunanji električni vir je viden tudi na komandni plošči v vozilu, tako da natančno vem, ali zunanje napajanje deluje ali ne.

Kot se za električarjevega sina spodobi, sem spoje podaljška improvizirano zaščitil pred vlago. Okoli spojene vtičnice in vtikača sem ovil plastično vrečko, da bi s tem preprečil vodnim kapljam, da naredijo kratek stik in v najboljšem primeru skurijo kakšno varovalko, v najslabšem pa bi skuril še kakšno napravo v avtu.

Če odštejem dež in 20-kilometrsko kolono pred Hamburgom je vožnja minila brez posebnosti. Zastoji so nastali, ker je Hamburško pristanišče praznovalo 821. obletnico. Po radiu sva slišala, da v mestu ta konec tedna pričakujejo cel milijon obiskovalcev, ki naj bi si prišli pogledat različna plovila. ((Med drugim so napovedali Queen Mary II in največjo ladjo, ki jo poganja samo sončna energija.)) K sreči sva kolono zapustila še pred centrom mesta in se tako izognila polžjemu premikanju po avtocesti.

Ob omembi kolone moram povedati še, da Adria Matrix pritegne veliko pogledov. Ko smo se počasi pomikali naprej (na desnem pasu nam je šlo malo počasneje, kot tistim na levi), si je veliko ljudi z zanimanjem ogledovalo najin „rajzemobil“. Že pri vožnji na sever sem na postajališčih opazil, da si marsikdo ogleduje najino vozilo in sem se počutil kar rahlo frajersko. V tej koloni sem se še posebej potrudil, da bi dajal vtis skuliranega mladca, ki ve kaj hoče in je zato izbral Adrio Matrix. 😉

Mimogrede še cukrček za tiste, ki ste alergični na nenehna popravila naših (slovenskih) avtocest. Tudi za prečkanje Avstrije je treba kupiti vinjeto. Desetdnevna stane 7,5€. Poleg tega pa še posebej plačati predore. Karavanški stane 6,5€, Tauern in Katschberg pa skupaj 9,5€. Pri tem pa sva vsaj polovico poti vozila po tako zožanih pasovih, da je prehitevanje mogoče le redkokje. Omejitve hitrosti so na teh delih med 60 in 80 km/h. V Nemčiji cestnin sicer ni, delo na cesti je pa marsikje. Očitno nas je na cestah toliko, da enostavno drugače ne gre.

V avtodomu je (skoraj) vse na plin

Prvič z avtodomom, , ,

V četrtek sva se zbudila relativno zgodaj, zunaj naju je pozdravilo sonce. Na hitro sva naredila načrt. Higiena, zajtrk, praznjenje rezervoarja z umazano vodo, polnjenje rezervoarja s svežo vodo, nato pa z vlakom proti Syltu.

Plaža na Syltu je kot v filmih. Le kje se skriva Mitch Buchanon?

Noči na severu so hladne, zjutraj je bilo le kakih 5 stopinj Celzija. Brrr. In jaz naj bi se tuširal! Idealna priložnost, da preizkusiva ogrevanje, sem si rekel. Grelec za vodo sem navil do konca in že po nekaj minutah sem imel toplo vodo. Tušu je v avtodomu res skromno odmerjen prostor, a sem se uredil ((tuširanje in pranje glave)) brez večjih težav. Mi je pa relativno hitro zmanjkalo tople vode. Pri 110-litrskem rezervoarju je pač treba varčevati in verjetno so zato snovalci tovrstnih hiš na kolesih izračunali, koliko tople vode naj bi porabil za tuširanje. Pri tem ne pozabite še dejstva, da se v najini Adrii Matrix ((tako kot pri večini vseh avtodomov)) vse ogrevanje, kuhanje ter v večji meri tudi hlajenje izvaja s pomočjo plina in je treba tudi pri tem varčevati. Iz navodil za uporabo je sicer razvidno, da imajo nekateri modeli možnost ogrevanja tudi z elektriko, a to pri najinem ni opcija. Na elektriko lahko deluje le hladilnik, a tega nama zavoljo nizkih zunanjih temperatur sploh ni treba vklapljati.

*S seboj voziva 2 klasični jeklenki, zato je treba biti varčen. V Nemčiji je namreč težko priti do sveže zaloge, saj imajo drugačne jeklenke in jih zato ne morete zamenjati. Treba je najti nekoga, ki jeklenke polni, pa še tam je vprašanje, ali imajo prave nastavke za navoje na naših jeklenkah.

Postajališče za avtodome v Niebüllu je povsem v centru mesteca. Zelenica velikosti malega nogometnega igrišča ima v enem kotu elektro omarico, na drugem koncu pa postajo za odpadno in čisto vodo. Vse deluje na kovance za 1€. 2kWh elektrike, 5 minut odprta loputa za odpadno vodo ali 100 litrov čiste vode. Vse po en evro.

Preden sva se odpravila na vlak, sva še hotela izprazniti rezervoar odpadne vode (uporabniki tega avtodoma pred nama so ga očitno pozabili sprazniti) ter se oskrbeti z novo zalogo sveže vode. Zapeljal sem do postaje za oskrbo in doživel prvi stres. Ko vržeš v avtomat evrski kovanec, se odpre roleta za odpadno vodo. Presenečen sem ugotovil, da je za roleto samo luknja, nikjer pa kakšne cevi, da bi odplake iz avta speljal v odtok. Avtodom ima namreč v zadnjem delu vozila na voznikovi strani le ventil in cev, ki je dolga približno toliko, kot izpušna cev. Torej ni šans, da odpadno vodo naciljam v tisto luknjo v postaji, ker curek ne bo padal vanjo ampak bi šlo vse mimo. McGyverska rešitev se je porodila Katarini. „Imava kakšno vedro?“ je vprašala. „To pa imava,“ sem se spomnil. Lepo počasi sem začel natakati odpadno vodo ((to niso fekalije iz stranišča, je samo voda iz umivalnikov in tuša)) v vedro in jo pretakati v luknjo. Po nekaj minutah pa se je roleta na postaji samodejno zaprla. Da sem spraznil rezervoar, sem potreboval še dva evra. Veliko bolj praktično bi bilo, če bi imel v prtljažniku kakšno cev z dovolj velikim premerom. Tako bi vsekakor zaključil prej kot v petih minutah in bi en evro zadostoval.

V to luknjo naj bi izlil odpadno vodo

Če bi imel cev z večjim premerom, bi bilo lažje in hitreje

* V nekem članku sem prebral, da so te postaje zelo različne. Pri nekaterih cevi za izliv odpadne vode ne bi potreboval, saj samo zapelješ nad nekakšno rešetko, odpreš ventil in pustiš, da izteče.

Natakanje sveže vode tudi stane 1 evro. Če imaš pri sebi vse potrebno. V prtljažniku je sicer bila cev, kakršno doma uporabljam za zalivanje vrta (z Gardeninim sistemom za spajanje na klik), primernega nastavka, da bi cev „kliknil“ na pipo pa ne. Tega sem odkril šele dan kasneje. Vseeno nama je uspelo tako, da sem cev pač vtaknil v izliv in jo ves čas natakanja trdno držal. Najin avtodom ni imel kakšnega posebnega senzorja, kdaj je rezervoar poln. Meni so rekli, da je to takrat, ko začne voda teči čez rob. Logično, kajne? 🙂

Ko sva avtodom oskrbela s svežo vodo, sva ga postavila nazaj na parkirno mesto in se odpravila proti železniški postaji in na otok, ki ima peščeno plažo tako dolgo, kolikor je dolga celotna slovenska obala. O tem, kako sva preživela dan, se je razpisala Katarina, tako da jaz ne bi preveč. Povem samo to, da sva se imela tako lepo, da bova otok vsekakor enkrat obiskala vsaj za teden dni. En dan je bil le za gušt, za občutek. Zdaj res razumem, zakaj ima na otoku veliko (nemških) zvezdnikov svojo hišo.

Enkratne priložnosti, da bi vsaj hodil po severnem morju, nisem hotel zamuditi. Voda niti ni bila tako zelo mrzla, a za kopanje se nisem odločil.

Z otoka sva se vrnila pozno, tako da sva šla naravnost spat. Ker je bil zunaj mraz, sva gretje pustila vklopljeno dlje časa, zraven pa upala, da nama ne bo zmanjkalo plina. Dvakrat sem že pregledal navodila in šel okoli avta, a nisem nikjer odkril kakega indikatorja, koliko plina je še na zalogi. Mislim, da bi en manometer prišel zelo prav.

* Ob omembi plina še ena pomembna stvar. Pred vožnjo je treba plin zapreti. Za vsak slučaj. Sicer kot dobro izobražen gasilec vem, da kakšne filmske eksplozije plinskih jeklenk praktično niso mogoče, vendar sem naučen tudi delovati preventivno. Pa še v navodilih za uporabo piše, da je to treba narediti. 🙂

Brezplačna Simobilova pomoč je lahko v resnici zelo draga

Komentar, ,

Moj miren, brezskrben dopust v tujini je tretji dan zmotilo občasno piskanje mobilnega telefona. Kolegica mi je poslala en SMS, ki se je potem ponavljal v nerednih intervalih večkrat na dan. Prepričan sem bil, da ni ona kriva, da se ta SMS ponavlja več kot 10-krat v nekaj urah, me je pa malce skrbelo, koliko bo zaradi tega narasel moj telefonski račun. Posredovanje v tujini zna biti namreč zelo drago.

Najprej sem poskusil pisati pošiljateljici SMS-a, če ima ona kakšno težavo s telefonom in če lahko kaj ukrene. Ker tam ni bilo rezultatov, sem se obrnil na pomoč operaterja – na Simobilovo „brezplačno“ številko 080 40 40 40. Ker sem bil v tujini, sem spredaj dodal še 00 386. (Številko sem našel v SMS obvestilu o cenah v tujini, ki sem ga prejel ob prehodu meje).

Poklical sem torej na to številko za pomoč uporabnikom in oglasil se je avtomatski odzivnik: „Za informacije o stroških pritisnite 1, za spreminjanje naročnine pritisnite 2 itd.“ Ti odzivniki mi gredo že tako ali tako na živce, ampak to sem še nekako požrl. Saj razumem, da je veliko informacij takšne narave, da jih lahko zdrdra posnetek …

Končno sem prišel do točke, ko mi je prijazen glas tajnice povedal, da moram za pogovor z živim človekom pritisniti 9. Pritisnem in spet se oglasi tajnica, da bo pogovor sneman, če pa imam kakšno pohvalo ali pritožbo, jo lahko po tem oddam na 040 940 950. Nato mi tajnica pojasni še, da so trenutno vsi operaterji zasedeni in da naj malo počakam.

Počakal sem kakšno minuto, a ni bilo nikogar. Ker sem bil na dopustu, se z zadevo nisem hotel preveč ukvarjati in sem odložil. V naslednjem trenutku sem spet prejel tisti SMS in to me je napeljalo, da sem poklical še enkrat. Tokrat sem poklical kar na številko za pritožbe in pohvale. Sem mislil, da bo mogoče tam šlo hitreje, a je bilo isto – namesto človeka me je pričakala avtomatska anketa, na katero sem odgovarjal s pritiskanjem določenih tipk.

Naslednji dan sem poskusil to nadlogo nekaj časa ignorirati. Ker se prejemanje SMS-ov kar ni nehalo, sem spet poskusil priklicati Simobil, a ponovno brez uspeha. Kolikokrat natančno sem jih poklical, niti ne vem. Moj telefon beleži samo zadnji klic na določeno številko.

Verjetno si že kdo misli, da bi lahko pač ugasnil telefon in bi bil mir. Po eni strani je to res. A pametnega telefona si nisem kupil zato, da bo izklopljen. Uporabljam ga tudi kot fotoaparat in za navigacijo in zato mora biti ves čas na voljo.

Tudi drugi dan sem poskusil s klicem na Simobil, a sem lahko poslušal samo tajnico. Preklel sem jih, zvečer pa telefon ugasnil. Spet sem poskusil naslednji dan, a ni bilo nič drugače. Tajnica je igrala in igrala, o živem človeku pa ne duha ne sluha. Vsi operaterji so bili zasedeni. Čakal sem tudi po pet minut, a nič. Vedno igra ista muzika, ki se je naveličaš že po petih sekundah. V petek ob sedmih zvečer so očitno vsi Slovenci željni pogovora z nekom na Simobilu, tako da si v petnajstih minutah zame nihče ni mogel vzeti časa.

Postopek sem ponovil v soboto zjutraj, malo pred osmo. V prvem klicu še ni bilo uspeha, v drugo pa mi je le uspelo. Oglasila se je neka gospodična. Če si predstavljate, da sem jih klical tri dni, da sem sploh dobil zvezo z nekom živim, mi najbrž ni treba opravičevati slabe volje. Na hitro sem ji pojasnil situacijo, zraven pa pripomnil, da upam, da je številka 080 40 40 40 res brezplačna, saj sem nabil vsaj 20 minut s poslušanjem tajnice, da ne govorim o plačilu posredovanja za neštete SMS-e, ki so se ponavljali zadnje dni. In potem šok; prejem SMS-ov v tujini JE BREZPLAČEN! Klic na to „brezplačno“ številko iz tujine pa JE PLAČLJIV! In seveda gospodična, ki se mi je oglasila, ni nič kriva. Idiot sem jaz, ker je informacija o plačljivosti te brezplačne številke itak zapisana v pogojih poslovanja. Res nosim s seboj na dopust tudi pogodbo z mobilnim operaterjem in jo preberem, če pride do kakšne neljube napake!

Moje nerganje je prekinjal glas gospodične na drugi strani, ki je mirno pojasnjevala, da tako pač je in da bodo napako z nenehnim pošiljanjem enega in istega SMS-a poskusili čim prej odpraviti. Povem naj ji le telefonsko številko, iz katere prihaja SMS in uro, kdaj je bil poslan. Predvideva, da bodo zadevo rešili še tekom dopoldneva, o uspešnosti pa bom obveščen z SMS-om. Super, vsaj ta bo brezplačen!

* Dopolnilo, napisano 20 ur kasneje: SMS, da je zadeva urejena sem prejel. A za njim vsaj še 10 tistih nadležnih, ki se ponavljajo že več kot tri dni.

Z avtodomom 1400 kilometrov v dobrih 30 urah

Prvič z avtodomom, , , ,

Za drugi dan (sreda) najinega potovanja sva imela cilj Sylt. Ker je bilo napovedano, da bo na otoku lepo vreme še samo v sredo in četrtek, potem pa naj bi padal dež, sva si res želela biti tam čim prej.

Na Sylt se z vozilom pride na dva načina: z avtovlakom iz nemškega mesteca Niebüll ali s trajektom z Danske. Za drugo varianto prej sploh nisva vedela, zato sva iskala podatke za Sylt Shuttle. Katarina je ugotovila, da je za prevoz avtodoma ceneje, če imaš potrdilo o rezervaciji v enem izmed kampov. Na hitro sva pobrskala po spletu in se odločila za najbolj južnega v kraju Hörnum. Rezervacijo sem oddal preko njihove spletne strani, odgovorili so mi v parih urah. Natisniti sem moral kar tisti njihov odgovor in to naj bi pokazal na železniški postaji v Niebüllu.

Ob oddaji rezervacije sem naju napovedal za sredo popoldne. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sva po kratkem spancu bila v sredo ob 7:40 ((po kratkem 5-urnem spancu)) že naprej na poti. Pred nama je bilo še 900 kilometrov poti.

2.300 kubični 130 konjski Fiatov Multijet ((dizel, se razume)) najine Adrie Matrix je poskočen, tako da sva bila v trenutku pri hitrosti 110 km/h. Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je sicer nameščena na pravo mesto, tako da lahko desna roka ves čas počiva na po višini nastavljivem naslonjalu in jo vseeno doseže, vendar se mi nekako prevečkrat zgodi, da se zatika pri prestavljanju v šesto. Slednjo koristim skorajda že od 80 km/h naprej, saj mi tako potovalni računalnik kaže, da imam bolj ugodno porabo. Povprečna poraba pride nekje na slabih 12 litrov na 100 kilometrov.

Komolci lahko skoraj ves čas vožnje počivajo na naslonjalih

Vožnja pri 100 km/h je še zelo udobna in brezskrbna, ob vključenem tempomatu pa sploh. Ob prehitevanju brez težav pospešujem na 120 in švignem mimo počasnejših tovornjakov, malo več pozornosti je treba le tisti trenutek, ko pridem mimo velikih vozil. Zračni tok se takrat tako spremeni, da mi avtodom precej zaziba. Zdi se, kot da me hoče zračni tok najprej odriniti stran od tovornjaka, nato pa me potegne proti počasnemu pasu. Pri tem opisu je treba upoštevati, da sem v smislu vožnje avtodoma še zelo zelen. Verjetno je še kar nekaj rezerve, preden bi začel avto zares plesati, ampak meje res ne bi rad preizkušal. Drugi dan sem se sicer nekaj časa korajžno vozil tudi 120 km/h, a sem opazil, da je ob kakšnem bočnem sunku vetra to zame že malo preveč. Tako sva večino Nemčije prevozila pri hitrosti okoli 105 km/h. Sem že napisal, da mi pri tem super pomaga tempomat? 🙂

900 kilometrov za en dan ni malo, a se ni zdelo nemogoče. Bal sem se le, da me bo kaj bolel križ, a sta se sedeža voznika in sovoznika izkazala za vrhunska. Ne le, da nudita dober stranski oprijem in sta dovolj čvrsta, tudi nastavljivost naklona je dobra ((tako sedeža kot naslona)), za nameček pa sta še vrtljiva, tako da se ju lahko uporablja kot fotelja v bivalnem prostoru. Ko se zvečer spravim s prenosnikom v naročju in z velikim belim špricerjem na mizi pisat takle zapis, sedež nagnem nazaj, noge pa stegnem na klop ob mizi, pa je občutek popoln. Podoživljam vse kar sem videl in doživel čez dan, nato pa to spravim na medij, ki ga bo mogoče celo kdo prebral in mu bo koristil, ko se bo sam prvič spravljal z avtodomom na pot. Priporočam.

*Med pisanjem tega prispevka se mi v glavi poraja še 100 idej, kaj bi moral omeniti in napisati. Zato mi, dragi bralec/draga bralka, ne zameri, ker moje misli v odstavkih švigajo sem ter tja. Prvi namen je vsekakor pisanje za tiste, ki se prvič odpravljajo na potovanje z avtodomom in zanje bi rad zapisal čim več koristnih stvari. V drugi vrsti pa bi vsekakor rad ponudil tudi nekaj vtisov s potovanja, ki ga že po četrtem dnevu ocenjujem kot odličnega.

Da se vrnem k prvotnemu namenu. Proti poldnevu sva ugotovila, da bova v Niebüll prišla pozno zvečer in bova le stežka ujela avtovlak do Sylta. Upoštevaje vremensko napoved bi nama tako ostal samo en dan za pohajkovanje po otoku. Za to pa se nama ni zdelo smiselno odšteti 140 evrov samo za avtovlak, potem pa še dobrih 20 za prostor v kampu. Na hitro sva se odločila in spremenila načrt. Prenočila bova v Niebüllu, nato pa zjutraj brez vozila šla z vlakom na otok ((in tako prihranila 115 evrov)). Tam bova ostala do večera, nato pa se spet z vlakom vrnila prenočevat v Niebüll. V petek se bova zavoljo slabega vremena odpravila proti Hamburgu. Svoboda gibanja v povezavi z avtodomom res dobi povsem nov pomen!

V Niebüll sva prišla ob 22:55, nekaj malega pojedla, se umila in spravila spat. Po prevoženih 1.400 kilometrih v manj kot 31 urah druge možnosti sploh ni bilo. Več o hladnih nočeh na severu in ostalih dogodivščinah pa prihodnjič …

P.S.: Bolj potopisne zapise o najinem potovanju preberite pri Kandeli.