Pred odhodom v Polje

Komentar, Prebliski

Kolesarji postajamo ogrožena vrsta. Preti nam vse več motoriziranih nevarnosti, število avtomobilov v mestih pa bo po predvidevanjih Ministrstva za promet v prihodnjih 10 letih naraslo še za približno 20 odstotkov. Nas bo skupnost poskušala rešiti?

Kolo

22. septembra v ta namen obhajamo Dan brez avtomobila. S to gesto naj bi se vsak posameznik zavedel, da se je mogoče po mestu gibati tudi na okolju bolj prijazen način. Svetniki naše prestolnice so v ta namen za en dan zaprli mestno središče. Služba javnih prevozov je na svojih spletnih straneh zapisala: »Za promet z osebnimi avtomobili bo veljala zapora širšega mestnega središča, zato avto pustite doma in se od doma odpravite z avtobusom. Vožnja na vseh progah bo v četrtek brezplačna!«

Hm. Dan brez avtomobila – z avtobusom. Če odmislimo gnečo na obrobju mesta, kjer so postavljene zapore, zaradi katerih nekateri dobronamerni uporabniki javnega prevoza potem zamudijo v službo, je tudi uporaba javnega prevoza dobra alternativa osebnemu avtomobilu. Nihče pa posebej ne vzpodbuja (kaj šele nagrajuje) kolesarjenja.

S kolesi ne onesnažujemo okolja, ne povzročamo hrupa, zasedemo bistveno manj prostora kot z avtomobili, naredimo nekaj dobrega za svoje zdravje (ker ne onesnažujemo okolja z izpušnimi plini in s hrupom, posredno koristimo tudi zdravju drugih), ponavadi pa tudi prihranimo čas.

Zakaj je torej v mestih tako malo kolesarjev, število avtomobilov pa kljub kroničnemu pomanjkanju parkirnih mest narašča? Ker so kolesarji v mestnem prometu deprivilegirani in pogosto ogrožani. Svetniki v svojem zagovoru omenjajo toliko in toliko (kilo)metrov novih kolesarskih stez na leto, kot kolesar pa opozarjam, da dolžina ni (vedno) bistvena.

Znak na kolesarski

Kolesarske steze so včasih speljane po površinah, kjer je gostota pešcev tako velika, da moraš biti pravi kaskader (kot pešec ali kot kolesar), da ne pride do neljubega dogodka. Na poti nas včasih presenetijo tudi »varnostni« količki, ki pa za nas v večini primerov pomenijo oviro in potencialno nevarnost. Druge vrste ovire na kolesarskih stezah so avtomobili. Marsikateri voznik je enostavno prelen, da bi sedel na kolo, za nameček pa še tako aroganten, da se parkira prav pred prag svojega kraljestva, ne oziraje se na potek kolesarske steze. In potem pri izstopanju iz svojega dragega jeklenega konjička niti ne pomisli, da bi v ogledalu preveril, če se mimo njegovega »invalidskega vozička« v tistem trenutku slučajno ne poizkuša prebiti kakšen kolesar!

Še večjo nevarnost predstavljajo priključki na cestišče. Malo voznikov motornih vozil je resnično pozornih na kolesarja, ki mu kar naenkrat zmanjka kolesarske steze in se mora priključiti v divje polje, kjer vlada pravilo močnejšega. Pri prehajanju s kolesarske steze na cestišče pa se ponavadi pojavi še ena ovira – robnik. Le-ta je (prej pogosto kot redko) lahko visok do 10 centimetrov, kar pa je za kolesarja in njegovo kolo ogromna ovira, nemalokrat pa predstavlja tudi vzrok okvare (beri: počene zračnice, zvitega kolesa).

V zadnjih letih nas pestijo še eni robovi, in sicer tisti, ki jih je naredila oglaševalska industrija. Ne več tako zelo nova avtobusna postajališča, pa še na novo postavljene samostojne oglaševalske table, nameščene med cestiščem in kolesarsko stezo, rabijo za svoj sijaj električno energijo. Ko smo premostili težave zaradi prekopanih kolesarskih stez, so se pojavile nove ovire. Na Celovški cesti sem opazil eno tablo, kjer se je zdrobilo steklo, ((Le kako se je to lahko zgodilo?)) del tega pa je seveda padlo po kolesarski stezi. Oglaševalska industrija je sicer v zelo kratkem času namestila novo steklo, nihče pa ni počistil ostankov na kolesarski stezi. Kolesarji še vedno samo upamo, da nam kak drobec ne bo ostal v gumi, sčasoma pa prodrl do zračnice.

Kolo in avtomobil

Če bomo imeli srečo, se bomo lahko peljali naprej. Da pa tudi po vseh teh podvigih slučajno ne bi ostali dobre volje, se nam kaj lahko zgodi, da zapeljemo v ulico, kjer nas v okroglem znaku na beli podlagi z rdečo obrobo čaka narisano črno kolo. Območje, prepovedano za kolesarje. Tudi to ni redkost. Še dobro, da sem malo prej na reklamni tabli ob cesti videl oglas za novo pomirjevalo. Pa srečno vožnjo!

Piroman, kolesar

18 thoughts on “Pred odhodom v Polje”

  3. to kar si povedal je vse res in je zelo pametno razmisljanje. govorim seveda kot kolesar. vse kar si napisal drzi, poudaril pa bi, da je to se zelo premalo povedano. Voznja s kolesom po ljubljani je najlepsi nacin prevoza vecino casa v letu. Nikoli se se nisem na kolesu pocutil stresno, kot bi se v avtu. zdravo, lepo, nikoli se nisem imel nesrece, da bi se zaletel v nekoga….To je, do trenutka, ko zacnem upostevati nase predpise za kolesarje. Takrat se groza zacne.
    torej.
    Od tega da so na novo naredili vecino robnikov, in pri tem poudarjam so narejeni za invalide. in kolesarska steza (rdeca) kar naenkrat zavije na invalidski prehod (ki pa je strogo desno od kolesarske, vodi pa naravnost. Se pravi v kriticnem trenutku, ko pogledam nazaj, ce zavija kak avto, se kolesarska izmuzne in jaz padem cez robnik direkt na cesto (po moznosti pod avto ce se ne ubijem ze prej- ali zaletim v kakega invalida). In ce speljem, potem moram se takoj zravnati, kar pomeni strogo levo… No saj, se mi zdi da s tem se sam kmalu zacnem uporabljati invalidsko pot (ce seveda prezivim ta hec). (kolesarska na tivolski-dovoz odvoz -crpalka…in ni osemljeni primer!!))
    Potem table z reklamami, kot si ugotovil. Dusijo! Dusijo psihicno in fizicno. MORIJO in to dobesedno. pa se crne so. idealno. se ena stvar postavljena brez obzirno.
    kupi! kupi! kupi, pa ce umres zaradi tega. (za novo leto so bile razbite po celi ljubljani. ne odobravam vandalizma v nobene primeru, vendar sem takrat cutil (tudi) kancek razumevanja, skoraj zadoscenja:/
    Skaratka saj razumem da morajo biti enotne pa oglasevane. Saj (se) nimamo zakona o javnem bebljanju naroda. Ampak da vrzes reklamo cez cesto da zmanjsuje preglednost cestisca pa tudi ne gre. Saj res.
    Vsak avtomobilist pogleda na semafor. Zakaj ne vrzejo reklamnih sporocil se tja gor. pa v vzvratno ogledalo, pa na notranjo stran ocesnega zrkla…
    namesto da bi probali se kako drugacno izvedbo. (takoj lahko predlagam da zozajo crne robove, jih naredijo prosojne, ter mogoce se da reklame znotraj se vrtijo. al pa da so vsaj na stran. pa se vec ljudi jih bo videlo. prefinjenosti manjka tem nasim financlovem. saj ni treba da nam vrzejo reklamo v glavo. Ko gres po kolesarski mimo postaje (ki je skoraj obvezno ob postaji) in iz avtobusa izstopijo ljudje, NE VIDIJO nicesar, saj so ujeti v malo pasazo ki se ustvari zaradi stekla in reklame. Ljudje za njimi jih porivajo ven, saj tudi sami izstopajo, pogled na kolesarsko je onemogocen zaradi reklame (persil pomirja). ljudje iz drugih vrat pa tudi ne vidijo, pravzaprav ena reklama zakrije celo vrsto avtobusov iz katerih izstopajo ljudje. Strogi center je tako ali tako off cona, sploh trenutno, saj se mi je kolesarska nadaljevala skozi lokal). Ja, ja, je ze tako da se eni vozijo ze predolgo v avtomobilih. ne razmisljajo prevec. Pa kolesarji smo tako cool. ne smetimo, ne onesnazujemo, ne preklinjamo besno, ko nam je kak drug kolesar na poti, smo cel cas na zraku, ne umiramo na kolesih (razen ce nas avto zbije, ali pa kaka res freaq nesreca)
    no se bi lahko nasteval, pa ne bom, se mi ne da. Tako ali tako delajo vse po svoje in ne kot si bi mali clovekec zelel.
    no tu mas mal supporta, ostalo je pa se na drugih
    lp

  4. Bravo! vse napisano je res. Avtomobili in reklamne table resnično ogrožajo nas kolesarje!
    Jaz sem že doživela, da je bila tabla prometnega znaka tako nizko postavljena, če ne bi pravi čas opazila, bi direktno z glavo pristala na tabli. Namesto da plačujemo elektriko za reklame bi ta denar lahko preusmerili za pediatrično ali onkološko kliniko. Če bi mestno redarstvo kaznovalo z denarno kaznijo vsakega, ki parkira na pločnik in kolesarsko stezo, bi imeli lahko denar pripravljen za marsikaterega slovenca, ki mu naravne katastrofe jemljejo imetje.

  5. Res je, da se kolesarjenje namesto voženj z avtomobili, ne more vzpodbujati zgolj s takšnimi akcijami, kot je dan brez. Kolesarjenje tudi ne more zaživeti, če so kolesarske steze speljane tako, da ponekod so, potem pa jih ni in se mora kolesar na cesti znajti, kakor ve ali zna, sploh pa ne, če je pot s kolesom daljša, kot avtomobilska cesta, kot je to npr. v središču Ljubljane. Sploh pa kolesarjenje ne bo zaživelo, če se bo še kar naprej parkirana kolesa kradlo, tako kot sedaj – meni so ga ukradli že štirikrat v šestih leti – policija pa se ob prijavi kolesa zgolj vljudnostno razžalosti. Zanimivo pri tem je tudi, da se v črnih kronikah še pove, koliko avtomobilov se je določeni dan ukradlo, podatkov o ukradenih kolesih pa dosedaj v takšnih kronikah še ni bilo obelodanenih. Zato bi se morale vse ceste v mestnih središčih radikalno zapreti za motorni promet, preko njih določiti smeri kolesarskih stez in urediti vsaj minimalno nadzorovane kolesarnice, izven mestnih središče pa kolesarske steze speljati tako, da bo njihova ciljna dolžina mnogo krajša kot dolžina ceste, vse to pa izvesti brez nepotrebnih analiziranj in plačevanja “strokovnih” študij o variantah variant. Dokler bodo obstajale ceste, po katerih je dovoljeno voziti avtomobile, se bodo ti avtomobili pač vozili. Ko se je pred leti v Ljubljani mesec dni v celoti obnavljala trasa bivše titove od Bavarskega dvora do Aškerčeve, na njej ni bilo nobenega motornega prometa. Če bi takrat to cesto zaprli za motorni promet in jo v ta namen tudi uredili tako, torej da bi tudi ob sedanjem MNZ (bivša Slavija) in banki Slovenije ter naproti Šestice posadili drevesa – uredili drevored, ki je še obstajal, preden se je – tudi zaradi motornega prometa in ne samo zaradi kardeljevih prvomajskih mimohodov – podrla Kozlerjeva palača – bi bila lahko še sedaj zaprta in namenjena samo pešcem in kolesarjem, seveda pa tudi tramvaju – ki bi v prvi fazi vozil samo kot Bavarca do Filofaksa, sedaj, kot je zaprt tudi Prešernov (Marijin) trg, pa tudi do magistrata oziroma tržnice, začelo pa bi se lahko razmišljevati tudi o “nadomestni” Kozlerci.

  7. Reklame na avtobusnih postajališčih so tudi genialno zamišljen moteč faktor, ki povsem zastira dogajanje za kolesarsko stezo, po kateri brzijo farbenblin kokoši in petelini, ki ne ločijo črnega od rdeče pobarvanega asfalta.

    Pa kolesarske steze, ki jih na lepem zmanjka…

    Kolesarske steze, ki jih prekinjajo avtobusna postajališča…

    Že odkar sem odprl blog, se spravljam pisat o stanju kolesarskih stez, ampak sem prelen, da bi vse pomalane packarije fotodokumentiral. Ampak enkrat pa bom…

    Ker, kot pravilno ugotavljaš, Pi.Roman, podatki o kilometrih kolesarskih stez so ceneno zavajanje meščanov. Naši kvazi novinarji z veseljem podajajo te podatke, ne vidijo pa vseh zgoraj naštetih problemov.

    Ogromno kolesrskih stez je takih, da se raje peljem po cesti. S specialko z 8-10 bari v gumah pa sploh!

  15. hej, jst sem tudi ljubljanska kolesarka. Taka, ki se če se le da, vozi po pravi strani :). Spomladi me vsako leto vsaj nekdo zbije, čez poletje se stvar izboljša, ko se vozniki spomnijo, da tudi mi obstajamo. Res ne razumem zakaj mora biti stanje za kolesarje po Ljubljani tako slabo, ampak vseeno me to ne odžene od veselja, ki ga imam do vožnje s kolesom. Nekaj bi bilo potrebno narediti. Avtobusne postaje ob kolesarski, konci stez, količki, robniki, avtomobili in pešci na stezi, … seznam je kar dolg.

  16. Dodal bi samo eno. Sam sem tudi kolesar in hkrati voznik. In pri kolesarjih me moti samo eno. Slušalke v ušesih med vožnjo. Pri zavijanju se skušam vedno obrniti in preveriti, če je kje kakšen. Ampak, če ti brezglavo zavije pred avto in hkrati nabijo svoj najljubši komad, težko odreagiraš. Kriv bo seveda voznik.

    Sicer pa dejansko primanjkuje kolesarskih površin. Tudi pri nas v Celju.

Dodaj odgovor