Idealen koncert je zame tisti, ko se lahko na neki obrobni poziciji, s flašo Laškega v roki, udobno namestim (po možnosti usedem) in uživam. Ne pojem, ne migam, niti kakšnih obraznih izrazov ne delam, samo v meni se nabira ogromno pozitivnih vibracij in v tem izjemno uživam. No, tako je bilo do včeraj, ko sva bila s Kandelo na zaključnem koncertu Festivala Kanal, ki se je že tretje leto zapored v organizaciji Turističnega društva Bohinj zgodil v Bohinju, na Ribčevem Lazu, v kanalu ob terasi lokala z zanimivim imenom Max Zakster.

Deževalo je samo na Galov ukaz
Koncerti v kanalu so vremensko pogojeni – v primeru dežja po njem teče voda – vremenska napoved za sredo, 22.8.2007 pa ni bila prav nič obetavna. K sreči so tiste »lokalne padavine« v veliki meri obšle območje pri Bohinjskem jezeru, kar je nas, publiko, izjemno veselilo. ((Bohinjci drugače radi povedo, da ima v Bohinju dež mlade.)) Vse kaže na to, da imajo Gal in Galeristi poleg glasbenega talenta še VIP nad oblaki, saj je dež padal pravzaprav kot naročen – samo na Poglej ven, dežuje …

Moral sem zamigati
Ko smo na kraj dogodka prišli nekaj minut čez 20. uro, so se šele uglaševali, igrati pa so začeli nekaj čez deveto. Zvok je bil super, fantje in dekleti so bili očitno dobre volje, publika pa (že pregovorno slovensko) rahlo zadržana. Tako je bilo na začetku. Potem pa je iz komada v komad več ljudi migalo, se pozibavalo v ritmu, dokler nas ni Gal pripravil celo do tega, da smo mu pomagali peti neko pesem Masajev. Besed sicer res nismo razumeli, ponavljali smo pa le. 😉 Približno po eni uri sem tudi jaz stal na nogah, ploskal in se pozibaval v ritmu. Koncert je potem trajal vsaj še pol ure in vsi smo bili zelo dobre volje. Očitno je to opazil tudi bend in na našo željo odigral še nekaj komadov.

Veselo pričakovanje
Sicer pa … koncert Gala Gjurina je bil zame nekaj posebnega, še preden se je sploh zgodil. Čeprav sem letos obiskal že nekaj večjih koncertov (Marylin Manson, Tori Amos in še nekaj drugih), pred nobenim nisem čutil kakšnega posebnega pričakovanja. V tem primeru pa me je nekakšna evforija grabila vsaj zadnji teden, pravzaprav se je veselo pričakovanje začelo že kakšne tri tedne nazaj, ko sem izvedel, da bo igral v zgoraj omenjenem kanalu.

Ekskluzivno!
Drugi presežek večera pa se je zgodil po koncertu. Kandelo je prešinilo, da bi se lahko z Galom – tako … za hec – slikala za blog. In ga je ustavila in ogovorila. Ko sva mu povedala, da bi rada napisala kakšen prispevek za najina bloga, je izkoristil priložnost in nama podaril sveže pečen CD Vlada Kreslina, ki ga še sploh ni na prodajnih policah. ((Izide 31. avgusta.)) In zakaj CD Kreslina, in ne svojega? Zato, ker je na njem Gal podpisan kot producent in snemalec, poleg tega pa v Vladekovih komadih igra: hammond, akustično kitaro, električno kitaro, električni bas, kontrabas, violončelo, buzuki, rhodes, harmoniko, harmonij, klavir, za nameček pa poje spremljevalni glas in programira. Kakšen multitalent! Kakorkoli, podaril nama je CD, s katerim se je ubadal zadnjih pet mesecev. In potem smo se slikali. Po zaslugi Kandeline sestre (hvala, Urška 😉 ) je nastala tale simpatična fotka.

Spomnil se me je iz študenstkih klopi
Potem me je Gal presenetil še enkrat. ((Prvič je bilo tisto z dežjem, drugič z odlično zvenečim koncertom.)) Spomnil se me je. »Sej js tebe od nekje poznam,« mi je rekel. »Ja, s filofaksa, sociologija,« sem mu odvrnil. Prvo leto študija sva bila namreč sošolca na Filozofski fakulteti na oddelku za sociologijo, potem pa sem jaz odločil, da bom zadeve preštudiral bolj temeljito in sem prvi letnik ponavljal … ampak to je že druga zgodba. Po slikanju smo se še skupaj usedli za mizo in kar nekaj časa debatirali. Gal se je izkazal za izredno preprostega, a zelo razgledanega človeka, ki natančno ve kaj dela.

»Gau« je Kekčev sin in četrti -in
Za konec pa še tri sočne. Med našim pogovorom je Gala nagovorila ena gospa Lucija z radia Triglav in ga vprašala, kako se pravilno izgovori njegovo ime. Gal ali Gau? Zdaj vemo. Prav je Gau. Ker je »Gau med čebelam krau«. Tako je povedal sam. Drugo je povedal Galerist/kitarist Mazi. Govori se, da naj bi bil Gal Gjurin (poleg Kreslina, Lovšina in Predina) četrti -in. Tretja pa je, da je Gal sin prvega slovenskega filmskega junaka, Kekca. Tistega barvnega Kekca s Pehto. Res.

Pa naj še kdo reče, da se ne splača blogat! 😆

P.S.: Še to. Če mi je prej bila zelo všeč besedna zveza »Kolegi po blogu«, je sedaj moj novi favorit Galova pogruntavščina: »Bložni prijatelji«.

P.P.S: Kreslinov CD zveni odlično. Kandela v svojem poročilu o koncertu obljublja, da bo jutri napisala kaj več o njem (o CD-ju).