Arhivi Kategorije: Komentar

Golažijada 2011, prihajamo!

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Golažijada 2011, prihajamo!

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Brezplačna Simobilova pomoč je lahko v resnici zelo draga

Moj miren, brezskrben dopust v tujini je tretji dan zmotilo občasno piskanje mobilnega telefona. Kolegica mi je poslala en SMS, ki se je potem ponavljal v nerednih intervalih večkrat na dan. Prepričan sem bil, da ni ona kriva, da se ta SMS ponavlja več kot 10-krat v nekaj urah, me je pa malce skrbelo, koliko bo zaradi tega narasel moj telefonski račun. Posredovanje v tujini zna biti namreč zelo drago.

Najprej sem poskusil pisati pošiljateljici SMS-a, če ima ona kakšno težavo s telefonom in če lahko kaj ukrene. Ker tam ni bilo rezultatov, sem se obrnil na pomoč operaterja – na Simobilovo „brezplačno“ številko 080 40 40 40. Ker sem bil v tujini, sem spredaj dodal še 00 386. (Številko sem našel v SMS obvestilu o cenah v tujini, ki sem ga prejel ob prehodu meje).

Poklical sem torej na to številko za pomoč uporabnikom in oglasil se je avtomatski odzivnik: „Za informacije o stroških pritisnite 1, za spreminjanje naročnine pritisnite 2 itd.“ Ti odzivniki mi gredo že tako ali tako na živce, ampak to sem še nekako požrl. Saj razumem, da je veliko informacij takšne narave, da jih lahko zdrdra posnetek …

Končno sem prišel do točke, ko mi je prijazen glas tajnice povedal, da moram za pogovor z živim človekom pritisniti 9. Pritisnem in spet se oglasi tajnica, da bo pogovor sneman, če pa imam kakšno pohvalo ali pritožbo, jo lahko po tem oddam na 040 940 950. Nato mi tajnica pojasni še, da so trenutno vsi operaterji zasedeni in da naj malo počakam.

Počakal sem kakšno minuto, a ni bilo nikogar. Ker sem bil na dopustu, se z zadevo nisem hotel preveč ukvarjati in sem odložil. V naslednjem trenutku sem spet prejel tisti SMS in to me je napeljalo, da sem poklical še enkrat. Tokrat sem poklical kar na številko za pritožbe in pohvale. Sem mislil, da bo mogoče tam šlo hitreje, a je bilo isto – namesto človeka me je pričakala avtomatska anketa, na katero sem odgovarjal s pritiskanjem določenih tipk.

Naslednji dan sem poskusil to nadlogo nekaj časa ignorirati. Ker se prejemanje SMS-ov kar ni nehalo, sem spet poskusil priklicati Simobil, a ponovno brez uspeha. Kolikokrat natančno sem jih poklical, niti ne vem. Moj telefon beleži samo zadnji klic na določeno številko.

Verjetno si že kdo misli, da bi lahko pač ugasnil telefon in bi bil mir. Po eni strani je to res. A pametnega telefona si nisem kupil zato, da bo izklopljen. Uporabljam ga tudi kot fotoaparat in za navigacijo in zato mora biti ves čas na voljo.

Tudi drugi dan sem poskusil s klicem na Simobil, a sem lahko poslušal samo tajnico. Preklel sem jih, zvečer pa telefon ugasnil. Spet sem poskusil naslednji dan, a ni bilo nič drugače. Tajnica je igrala in igrala, o živem človeku pa ne duha ne sluha. Vsi operaterji so bili zasedeni. Čakal sem tudi po pet minut, a nič. Vedno igra ista muzika, ki se je naveličaš že po petih sekundah. V petek ob sedmih zvečer so očitno vsi Slovenci željni pogovora z nekom na Simobilu, tako da si v petnajstih minutah zame nihče ni mogel vzeti časa.

Postopek sem ponovil v soboto zjutraj, malo pred osmo. V prvem klicu še ni bilo uspeha, v drugo pa mi je le uspelo. Oglasila se je neka gospodična. Če si predstavljate, da sem jih klical tri dni, da sem sploh dobil zvezo z nekom živim, mi najbrž ni treba opravičevati slabe volje. Na hitro sem ji pojasnil situacijo, zraven pa pripomnil, da upam, da je številka 080 40 40 40 res brezplačna, saj sem nabil vsaj 20 minut s poslušanjem tajnice, da ne govorim o plačilu posredovanja za neštete SMS-e, ki so se ponavljali zadnje dni. In potem šok; prejem SMS-ov v tujini JE BREZPLAČEN! Klic na to „brezplačno“ številko iz tujine pa JE PLAČLJIV! In seveda gospodična, ki se mi je oglasila, ni nič kriva. Idiot sem jaz, ker je informacija o plačljivosti te brezplačne številke itak zapisana v pogojih poslovanja. Res nosim s seboj na dopust tudi pogodbo z mobilnim operaterjem in jo preberem, če pride do kakšne neljube napake!

Moje nerganje je prekinjal glas gospodične na drugi strani, ki je mirno pojasnjevala, da tako pač je in da bodo napako z nenehnim pošiljanjem enega in istega SMS-a poskusili čim prej odpraviti. Povem naj ji le telefonsko številko, iz katere prihaja SMS in uro, kdaj je bil poslan. Predvideva, da bodo zadevo rešili še tekom dopoldneva, o uspešnosti pa bom obveščen z SMS-om. Super, vsaj ta bo brezplačen!

* Dopolnilo, napisano 20 ur kasneje: SMS, da je zadeva urejena sem prejel. A za njim vsaj še 10 tistih nadležnih, ki se ponavljajo že več kot tri dni.

Brezplačna Simobilova pomoč je lahko v resnici zelo draga

Moj miren, brezskrben dopust v tujini je tretji dan zmotilo občasno piskanje mobilnega telefona. Kolegica mi je poslala en SMS, ki se je potem ponavljal v nerednih intervalih večkrat na dan. Prepričan sem bil, da ni ona kriva, da se ta SMS ponavlja več kot 10-krat v nekaj urah, me je pa malce skrbelo, koliko bo zaradi tega narasel moj telefonski račun. Posredovanje v tujini zna biti namreč zelo drago.

Najprej sem poskusil pisati pošiljateljici SMS-a, če ima ona kakšno težavo s telefonom in če lahko kaj ukrene. Ker tam ni bilo rezultatov, sem se obrnil na pomoč operaterja – na Simobilovo „brezplačno“ številko 080 40 40 40. Ker sem bil v tujini, sem spredaj dodal še 00 386. (Številko sem našel v SMS obvestilu o cenah v tujini, ki sem ga prejel ob prehodu meje).

Poklical sem torej na to številko za pomoč uporabnikom in oglasil se je avtomatski odzivnik: „Za informacije o stroških pritisnite 1, za spreminjanje naročnine pritisnite 2 itd.“ Ti odzivniki mi gredo že tako ali tako na živce, ampak to sem še nekako požrl. Saj razumem, da je veliko informacij takšne narave, da jih lahko zdrdra posnetek …

Končno sem prišel do točke, ko mi je prijazen glas tajnice povedal, da moram za pogovor z živim človekom pritisniti 9. Pritisnem in spet se oglasi tajnica, da bo pogovor sneman, če pa imam kakšno pohvalo ali pritožbo, jo lahko po tem oddam na 040 940 950. Nato mi tajnica pojasni še, da so trenutno vsi operaterji zasedeni in da naj malo počakam.

Počakal sem kakšno minuto, a ni bilo nikogar. Ker sem bil na dopustu, se z zadevo nisem hotel preveč ukvarjati in sem odložil. V naslednjem trenutku sem spet prejel tisti SMS in to me je napeljalo, da sem poklical še enkrat. Tokrat sem poklical kar na številko za pritožbe in pohvale. Sem mislil, da bo mogoče tam šlo hitreje, a je bilo isto – namesto človeka me je pričakala avtomatska anketa, na katero sem odgovarjal s pritiskanjem določenih tipk.

Naslednji dan sem poskusil to nadlogo nekaj časa ignorirati. Ker se prejemanje SMS-ov kar ni nehalo, sem spet poskusil priklicati Simobil, a ponovno brez uspeha. Kolikokrat natančno sem jih poklical, niti ne vem. Moj telefon beleži samo zadnji klic na določeno številko.

Verjetno si že kdo misli, da bi lahko pač ugasnil telefon in bi bil mir. Po eni strani je to res. A pametnega telefona si nisem kupil zato, da bo izklopljen. Uporabljam ga tudi kot fotoaparat in za navigacijo in zato mora biti ves čas na voljo.

Tudi drugi dan sem poskusil s klicem na Simobil, a sem lahko poslušal samo tajnico. Preklel sem jih, zvečer pa telefon ugasnil. Spet sem poskusil naslednji dan, a ni bilo nič drugače. Tajnica je igrala in igrala, o živem človeku pa ne duha ne sluha. Vsi operaterji so bili zasedeni. Čakal sem tudi po pet minut, a nič. Vedno igra ista muzika, ki se je naveličaš že po petih sekundah. V petek ob sedmih zvečer so očitno vsi Slovenci željni pogovora z nekom na Simobilu, tako da si v petnajstih minutah zame nihče ni mogel vzeti časa.

Postopek sem ponovil v soboto zjutraj, malo pred osmo. V prvem klicu še ni bilo uspeha, v drugo pa mi je le uspelo. Oglasila se je neka gospodična. Če si predstavljate, da sem jih klical tri dni, da sem sploh dobil zvezo z nekom živim, mi najbrž ni treba opravičevati slabe volje. Na hitro sem ji pojasnil situacijo, zraven pa pripomnil, da upam, da je številka 080 40 40 40 res brezplačna, saj sem nabil vsaj 20 minut s poslušanjem tajnice, da ne govorim o plačilu posredovanja za neštete SMS-e, ki so se ponavljali zadnje dni. In potem šok; prejem SMS-ov v tujini JE BREZPLAČEN! Klic na to „brezplačno“ številko iz tujine pa JE PLAČLJIV! In seveda gospodična, ki se mi je oglasila, ni nič kriva. Idiot sem jaz, ker je informacija o plačljivosti te brezplačne številke itak zapisana v pogojih poslovanja. Res nosim s seboj na dopust tudi pogodbo z mobilnim operaterjem in jo preberem, če pride do kakšne neljube napake!

Moje nerganje je prekinjal glas gospodične na drugi strani, ki je mirno pojasnjevala, da tako pač je in da bodo napako z nenehnim pošiljanjem enega in istega SMS-a poskusili čim prej odpraviti. Povem naj ji le telefonsko številko, iz katere prihaja SMS in uro, kdaj je bil poslan. Predvideva, da bodo zadevo rešili še tekom dopoldneva, o uspešnosti pa bom obveščen z SMS-om. Super, vsaj ta bo brezplačen!

* Dopolnilo, napisano 20 ur kasneje: SMS, da je zadeva urejena sem prejel. A za njim vsaj še 10 tistih nadležnih, ki se ponavljajo že več kot tri dni.

WordPress kot CMS – da ali ne?

WordPress je znan kot (verjetno) najbolj razširjen blogerski sistem na svetu. V Sloveniji ga uporabljamo blogerji na SiOL-u, poganja tudi več ali manj zapuščene bloge na Delu, zanj pa se odločajo tudi vsi znanci, ki blogajo na lastnih domenah (Roni, Sanja, Katarina, Karmen, Boštjan …) . Kako tudi ne bi – je odprtokodni, kar pomeni, da je brezplačen, posodablja se redno, zanj pa je na voljo tudi ogromno vtičnikov, ki navaden blog obogatijo do te mere, da je lahko že kičasto.

Zadnji dve leti se s tem sistemom seznanjam v vseh njegovih razsežnostih. Priredil in prevedel sem že kar lepo število predlog, ki jih sedaj veselo uporabljamo na Blogosu, potem mi to ni bilo dovolj in sem ustvaril nekaj svojih. Skoraj vsak dan sem videl kakšen nov izziv in prej ali slej sem ga tudi uspešno zaključil.

Ves ta čas spremljam tudi nekaj tujih blogov, ki se ukvarjajo z WordPressom, z optimizacijo za spletne iskalnike (SEO), zanima pa me tudi napovedovanje prihodnosti razvoja internetnih aplikacij in vsega, kar diši po modernih tehnologijah. Ko se je znanja nabralo nekaj več, me je grizlo, kako mojstri WordPress uporabljajo kot Content Management System (CMS). Drugače povedano, na WordPressu sem hotel postaviti portal, kjer se na naslovnici zapisi ne bi prikazovali v kronološkem zaporedju, ampak bi jih na preprost način tam izpostavljal glede na želje urednika. V začetku leta 2008 se je pojavila odlična priložnost, ko smo se s prijatelji odločili za postavitev portala Zlata leta. Zlata leta so dokaz, da se da. In potem so prišle nove naloge. Na podoben način sem potem postavil tudi spletno stran za Vinsko klet Bistrica, včeraj pa smo lansirali še prenovljeni Sonček.

Zadnje dni pa sem se pogovarjal za izdelavo še enega portala. S potencialnim naročnikom sem se pogovoril in ugotovil česa si želi. Svetoval sem mu, predstavil sem mu svojo idejo, naredil ponudbo, potem pa je za nekaj dni poniknil. Seveda je šel poizvedovat naokoli, ali mu lahko kdo ponudi več za manj denarja. Logično, to bi naredil tudi jaz. In po tednu dni se je potencialni naročnik spet oglasil z nekaj vprašanji. Nič nočem obsojati, ampak vprašanja so bila takšna, da mi je bilo takoj jasno, da je bil pri nekom, ki WordPressa najverjetneje ne pozna. Vprašanje, ki me je najbolj presenetilo pa je bilo, da je WordPress sistem za bloganje in da ni primeren za portal, ker je neprijazen do uporabnika.  Da je WordPress brez težav uporabljen tudi kot CMS, sem odgovoril jaz. Zdaj pa vprašanje za vas: Ali je WordPress za uporabnika res neprijazen?