Arhiv Značk: zlata leta

Golažijada 2011, prihajamo!

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Golažijada 2011, prihajamo!

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Kupi .si domeno – zdaj .si jo lahko vsak

S 6. novembrom 2008 stopa v veljavo nov pravilnik za zakup domen s končnico .si, ki je po novem dostopna tudi “navadnim smrtnikom”.

Kot največjo spremembo na tem področju prav gotovo štejemo to, da lahko sedaj takšne domene kupujemo tudi navadne fizične osebe (do sedaj so jih lahko samo poslovni subjekti).

Arnes izpostavlja naslednje vidnejše spremembe:

  • možnost registracije za tuje pravne in fizične osebe (doslej le za slovenske subjekte),
  • opustitev omejitve števila domen na nosilca (doslej 20),
  • možnost registracije/podaljšanja domene za 1 do 5 let (doslej le 1 leto),
  • dovoljene so tudi številčne domene (doslej obvezna vsaj ena črka).

Jaz bi dodal še tole:

  • Možnost podaljšanja že pol leta pred iztekom domene,
  • Oseba, ki registrira domeno, jo lahko po 15 dnevih vrne in je ne plača.

Več o tej temi si lahko preberete na tej Arnesovi strani, če pa želite preveriti, ali je neka domena še prosta, lahko to naredite tule (v okence vpišete željeno domeno in kliknete “poišči”).

Mimogrede, piroman.si sem s pomočjo prijatelja zakupil že nekaj časa nazaj, vendar še ni kaj videti. Saj veste tisto o kovačevi kobili … Zadnje čase delam samo za Zlata leta 😀