Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Pi.Roman

Z avtodomom na dopust – vse je enkrat prvič

Neodločeno, Prvič z avtodomom, , ,

Odštevam ure, ko se bom prvič v življenju na dopust odpravil z avtodomom. Verjetno je za to – da sploh grem na dopust z avtodomom – kriv prav moj blog. No, in Kandelin. Kajti ko so na SiOL-u blogi zacveteli, sva se spoznala z zelo kul tipom Matejem, ki ga blogosfera pozna kot Nergača ali Chefa. On pa je tudi s pomočjo bloga prišel do službe, kjer je imel (in še ima) z avtodomi veliko opravka. Pisal je namreč za revijo Avtodom.

Malo kasneje, ko je postal glavni urednik revije Potepanja ((priporočam v branje, res!)), je Kandelo povabil k sodelovanju. Enkrat sva mu bolj v šali kot zares rekla, da bi nama lahko “zrihtal kak avtodom za kak dopust”. Na najino presenečenje pa je hladno, v takem frajerskem stilu odgovoril, da bi se dalo kaj urediti. Če bova v zameno napisala kakšen potopis.

In tako se zgodba začne. Danes popoldne naj bi prevzela skorajda čisto nov avtodom Adria Matrix in ga v desetih dneh dodobra stestirala. Destinacija – sever Nemčije. Pravzaprav natančnega potovalnega načrta nimava. Za cilj sva si zadala otok Sylt, ki je zadnji pred Dansko mejo. Koliko časa bova ostala na otoku, bo odvisno predvsem od vremena. To že lahko štejem kot prvi plus za dopust z avtodomom. Če nama kaj ne bo ugajalo, se bova pač prestavila drugam. Vsekakor se bova vmes ustavila tudi v Hamburgu, pot nazaj pa bo verjetno šla bolj proti zahodu.

Kandela je namreč že kak mesec nazaj začela brskati po internetu, kam vse bi lahko šla in skoraj vsak dan prihitela vsa navdušena do mene z novim planom: “Ej, lahko bi šla pa tudi tja-in-tja, bi bilo fuuul fajn videti to-in-to…” Sprva sem še prikimaval in odgovarjal, da mi je najbolj važno, da grem v drugo okolje, kjer bom videl nekaj novega, ko se je pa načrt v 14 dneh kar nekajkrat spremenil, sem po moško zarobantil:” Zdaj pa dovolj! Plane spreminjaš hitreje kot se spreminja vreme. Vsega tako ali tako ne bova mogla videti, kamor koli bova šla pa bo vse novo.” Na koncu sem določil, da greva na skrajni sever, potem se pa lahko nazaj vračava počasi in po sprotnih željah.

Nikakor pa ne misliti, da mene ni grabila evforija in da se nisem veselil tega dopusta. Oooo, sem se ga. Pa še kako! Zadnje leto pri Zlatih letih je bilo zelo razburljivo in pestro, delavno pa tudi. Super je delat na tako pozitivnem projektu, ki ga lahko aktivno sooblikuješ in delaš res s samimi super ljudmi. Kljub temu, da sem v zadnjih mesecih veliko časa namenjal invalidom, ki so se udeležili naših delavnic Kulturna spletanja, je moja glava vmes našla čas premlevati določena “moška” vprašanja pri planiranju prvega potovanja z avtodomom. En pomislek je vsekakor, kako se tako velik avto pelje. Vozil sem že gasilske kombije, ampak avtodom je širši. “Tega se hitro navadiš,” je rekel Matej. Po dveh dnevih ga boš vozil kot osebni avto. In me je pomiril. Sicer pa so nemške ceste široke in dobro urejene, tako da pretiranih skrbi s tem najbrž res ni imeti.

[youtube width=”600″ height=”400″]http://www.youtube.com/watch?v=iHp2NXiU8Y4[/youtube]

Potem so prišla bolj tehnična vprašanja: Kje in kako se oskrbiš z vodo, kako je z elektriko (je v avtodomu vtičnica z 220 voltnim izmeničnim tokom?), je smiselno uporabljati WC v avtodomu ali je bolje koristiti kakšne zunanje variante (kampi, postajališča), kako sploh najdeš primerna postajališča …? Vprašanj se je res pojavilo kar nekaj, verjetno bom na vse našel odgovor, ko bova enkrat na poti. Pravzaprav sem do sedaj avtodome od blizu videl samo na lanskem FKK ((pa tu ne mislim na FreiKörperKultur oz. nudistično plažo. Gre za Festival kampinga in karavaninga)). In verjetno še niti ne vem, kaj vse me še čaka. Prešinilo me je tudi, kako postopati, če bo treba zamenjat gumo. Na osebnem jo zamenjam 1,2,3. To sem že večkrat dokazal. Ampak pri taki mrcini …  Sicer pa – nisem nek panik, če se kaj zalomi se pač lotim reševanja problema. Vseeno sem malo brskal po internetu in na moje presenečenje nisem našel prav veliko odgovorov. Res se nisem preveč trudil, ampak ob googlanju “prvič z avtodomom” in temu sorodnimi nizi ni bil noben zadetek ne vem kako koristen. Zato sem pa odločil, da po skoraj enoletnem premoru Piromana spet oživim in mu dodam novo kategorijo – prvič z avtodomom. V nekaj prispevkih bom poskusil zapisati vsa mini odkritja in presenečenja, ki bi se jim morebiti lahko izognil, če bi lahko to kje prebral.

Zdaj še samo nastavim samodejni odgovor na mailu “Sem na dopustu“, ugasnem telefon, zmečem stvari v avto in pičim! Čez kak dan se pa javim, kako nama gre. Juhej!

Hvala, prijatelji! [S padalom z Vogla]

Prebliski, , , , , ,

Za letošnji rojstni dan so me prijatelji presenetili, da bi me bolj težko. Med drugim so mi podarili bon za skok s padalom z Vogla. Seveda v tandemu. Izvajalec – PAC sports. Katarina jih dobro pozna, je nekaj let med počitnicami služila pri njih. Seveda ni dvoma, da je ona tudi zakuhala tole presenečenje. Jaz sem namreč že nekajkrat na glas sanjal, da bi skočil s padalom, a se za akcijo nisem nikoli odločil.

S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.
S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.

Očitno so se prijatelji pri Katarini pozanimali, kaj bi bilo takega, kar bi si jaz želel, in moja draga se je spomnila, da bi lahko šel malo letet. Prišel je torej dan, ko sem organiziral mini piknik za mini krog prijateljev iz domačega Mozirja in za darilo dobil kuverto, v kateri je bil darilni bon. Med odpiranjem kuverte še sploh nisem slutil, kaj bi lahko bilo, ko pa sem zagledal znani logo in modro zeleno barvno kombinacijo, se mi je posvetilo. Roka je zadrhtela, solze sem komaj zadrževal (za 30-letnika se pa res ne spodobi, da bi se cmeril, a ne?!), zahvalil sem se, se mi zdi, kaj več pa nisem uspel izustiti. Res so me presenetili in zelo razveselili.

S padalom nad Triglav? Baje ni problema - če je veter pravi.
S padalom nad Triglav? Baje ni problema - če je veter pravi.

Zavoljo pomanjkanja časa v kombinaciji z nestanovitnim vremenom je minilo več kot mesec dni, preden sem bon lahko vnovčil. Oni dan je pa le naneslo, da sem, zahvaljujoč prijateljem in moji dragi, po dolgih letih uresničil željo po letenju brez kakšne motorne pomoči. Med potjo iz Ljubljane v Bohinj sem Katarini zaupal, da me že nekaj dni spreletava misel, kakšen je občutek, ko človek leti. Pa si nisem znal predstavljati, kako bi to bilo.

Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.
Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.

V hostlu Pod Voglom me je nekaj minut pred dogovorjeno uro pozdravil tandem pilot Rok. Skupaj s še eno simpatično in zgovorno punco Lidijo in njenim tandem pilotom Gecem smo se odpeljali do gondole pod Voglom, ta nas je ponesla do hotela, od tam smo se s štirisedežnico vzpeli do Orlovih glav, kjer je vzletišče. Lidija in Gec sta skočila prva, malo za tem pa je veter pojenjal. Rok mi je medtem namestil sedež, na glavo sem si poveznil čelado, potem pa sva čakala. Po kakšnih dveh minutah je spet zapihal vzgonski veter, Rok je rekel tri-štiri-zdaj, in sva šla. Med vzletom sem imel fotoaparat nastavljen na snemanje, tako da si lahko pogledate, kako izgleda, ko ti zmanjka tal pod nogami. Občutek je pa nepopisen. Tako kot si pred poletom nisem znal predstavljati, kakšen občutek naj bi to bil, tako ga tudi zdaj ne znam opisat. Svoboda, mir, nepopisno prijeten piš vetra okoli ušes, svoboda, nasmeh, lahkost, vzhičenost, svoboda in če še nisem omenil, nepopisen občutek svobode. Res. Fenomenalno. Ko smo čakali na spodnji postaji gondole pod Voglom, je Rok povedal, da je včasih s padalom v zraku tudi po osem, devet ur. Sem pripomnil, da mora biti to pa že pošteno dolgčas. Je rekel da ne, kaj dosti pa ni razglabljal zakaj in kako. Po kakšnih petih minutah najinega poleta sem mu moral priznati, da bi tudi jaz brez težav ostal tam gori tudi več ur. Kakšen občutek! Samo ti in veter in padalo. Eh, škoda besed. Itak vam ne morem povedat, kako sem užival.

Lidija in Gec tik pred vzletom.
Lidija in Gec tik pred vzletom.

Med letom sem Roka vprašal, če lahko tudi v tandemu dela kake akrobacije. Me je res zanimalo, kako se to občuti. In ko sva se po kakih 15 ali 20 minutah pripeljala nad točko pristanka, me je tako zavrtel, da mi ni bilo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. To pa so sile! Mislim, da sva naredila par lupingov in spiral, ampak čisto točne predstave, kako me je obračal, nimam. Zelo mi je žal, da sem pred temi manevri nekaj zašuštral na fotoaparatu in nimam videa, kako je to izgledalo. Vsekakor je bila nepozabna uživancija.

1, 2, 3 in že sta letela
1, 2, 3 in že sta letela

Take akrobacije vzamejo padalcu veliko višine, tako da sva morala potem kaj hitro pristati. Pristanek je bil brezhiben, po dotiku s trdnimi tlemi sva naredila le kakšne tri korake in sva se ustavila. Mimogrede, ta del je snemala Kandela s telefonom, zato posnetek ni najboljši, a sem ga vseeno vključil v video. Rok mi je po pristanku čestital za uspešno prestan prvi polet, zaključili pa smo na pijači ob jezeru.

Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero
Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero

Res je bilo nepozabno. HVALA, PRIJATELJI!

[youtube width=”500″ height=”355″]http://www.youtube.com/watch?v=l6buxmjDSxM[/youtube]

P.S.: Nekaj o tem si lahko pogledate in preberete tudi pri Kandeli.

Kako pogosto naj objavljam na blogu?

Nasveti za blogerje, ,

Vprašanje iz naslova je tema, ki sem jo izbral zaradi debate, ki se je razvila pod prispevkom o “blogih v zatonu“. Gre za razmislek o tem, kaj vse je povezano s frekvenco objavljanja novih prispevkov na blogu.

Vsak blog ima neke svoje posebnosti in vsak bloger ima svoj ritem objavljanja. Nihče ne more reči, da so boljši blogi, kjer je objavljenih več kratkih objav dnevno in nihče ne more reči, da so boljši tisti s samo enim prispevkom na teden. Preden si ustvarimo mnenje o nekem blogu na podlagi pogostosti objavljanja, velja razmisliti o naslednjih dejavnikih:

  • Čas in energija, ki ga ima bloger na voljo – za krajše objave je lahko dovolj že 15 minut, za poglobljen daljši prispevek pa brez težav porabimo več ur. Vsi prispevki, ki so Piromana naredili prepoznavnega kot pomočnika za blogerje, so nastajali najmanj po dve uri, več. V ta čas še ni všteto razmišljanje, kako naj določeno stvar razložim na najbolj enostaven način. Če nekdo objavi več kratkih objav na dan, je lahko npr.v enem tednu v svoj blog vložil prav toliko časa in energije, kot jaz, ki objavljam bolj poredko.
  • Stil pisanja in dolžina člankov – prilepiti YouTube video in ga nasloviti “Ta pesem mi je všeč” je enostavno in ne zahteva kakšnega prečiščevanja besedila in prehude samocenzure. Takšnih objav lahko naredimo več na dan. Povsem drugače je pri tistih, ki blogu posvetijo čas mogoče enkrat tedensko, a se za tisto objavo pripravljajo več ur (brskanje za viri in zanimivimi informacijami na določeno temo, priprava slik …) in nato še za pisanje porabijo kar nekaj časa, ker s tekstom v prvo pač niso povsem zadovoljni.
  • Tematika bloga – nekatere teme so za bralce bolj privlačne, druge manj. Blog z žgečkljivimi vsebinami bo ob enaki frekvenci objavljanja vsekakor imel več obiska, kot tisti, ki piše o zakonodaji Evropske unije.
  • Demografija bralcev – nekateri bralci izbirajo bloge ravno zaradi določene količine vsebin. Enim bolj odgovarja, da lahko večkrat na dan preberejo nekaj novega, drugi pa raje pridejo naokoli le vsakih nekaj dni. Če se bloger zaveda, kakšne bralce ima, lahko ritem objavljanja prilagaja željam bralcev. ((če čuti potrebo po ohranjanju ali celo večanju obiska))
  • Od kod obiskovalci pridejo – nekateri blogi dobijo večino obiska preko iskalnikov, drugi imajo veliko rednih bralcev. Tisti z rednimi bralci verjetno objavljajo bolj pogosto kot tisti, ki dobijo večino obiska preko iskalnikov (ker očitno že imajo vsebine, ki jih drugi pogosto iščejo). Seveda tudi tistim, ki dobivajo največ obiska preko iskalnikov, ne škodi več objav, saj jim le-te prinašajo spet več možnosti za obisk …
  • Komentiranje – mnogi obiskovalci ostanejo dlje časa na tistih blogih, ki imajo veliko komentarjev. Verjetno jih zanimajo tudi mnenja ostalih bralcev. Če se ob neki objavi razvname debata, je vredno razmisliti, ali je že smiselno objaviti nov prispevek ali pa bi bilo bolje še počakati, dokler je razprava v komentarjih še vroča.

Iz tega lahko zaključimo, da kakovosti bloga ne moremo soditi po frekvenci objavljanja. Če že, ima frekvenca zelo majhno vlogo pri tem in edino, kar bi lahko ocenjevali pri frekvenci je konstantnost ritma. Bralec bo s časom opazil, da bloger objavlja npr. ob ponedeljkih in petkih in bo takrat šel preverit, kaj je novega. Se strinjaš?

Lekcija se torej glasi:
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=LmBrBKEs9YY[/youtube]

10 stvari, ki si jih kot bralec želim od tvojega bloga

Nasveti za blogerje, ,

Kakovost bloga ocenjujejo bralci, zagotavlja pa jo pisec. Avtor bloga. Res je, da je blog lahko povsem osebna zadeva, ki shaja tudi brez bralcev, vendar verjetno velika večina bloge piše zato, da bi v njih kaj povedali širnemu svetu. Razumljivo je, da en blog ne bo všeč vsem bralcem, ampak tukaj se bomo omejili na tiste, ki se branja lotijo, ker jih določena tema zanima.

Ob vsakdanjem prebiranju različnih zapisov ponavadi nismo pozorni na posamezne elemente pisanja, ki naredijo besedilo zanimivo, privlačno, razumljivo, poučno, utemeljeno, skratka kakovostno. Če pa želimo sami napisati dober zapis je priporočljivo, da opazujemo tudi druge pisce, s kakšnimi elementi zgradijo dober tekst. Jaz sem se postavil v vlogo bralca in sestavil seznam desetih stvari, ki jih pričakujem od dobrega bloga. ((Seveda gre k tem desetim dodati še veliko drugih lastnosti dobrega teksta, ki pa bi jih rad slišal od tebe.))

Poglejmo torej 10 stvari, ki jih jaz pričakujem od tvojega bloga:

1. Ne piši na silo. Rad bi, da pišeš o nečem, kar te res privlači. Če privlači tebe, bo mogoče tudi mene. Če ne drugega, me bo zanimalo, zakaj tebe tako privlači.

2. Tvori smiselne odstavke. Klobaso, ki se vleče brez prestanka, je težko brati. Naj ima vsak odstavek svoje sporočilo, skupek odstavkov naj ta sporočila poveže v končno idejo, ki jo povzameš v zaključku.

3. Piši tako, da bo razumel tudi tisti, ki se ne spozna na temo, ki jo opisuješ. Vem, včasih je kakšno stvar težko pojasniti tako, da je vsem razumljivo, ampak vsaj potrudi se.

4. Ne misli si, da je nekaj očitno. Povej mi. Očitno je samo, če zadevo res poznaš, za vse ostale pa raje pojasni.

5. Kljub temu, da te prosim za nazorno razlago, napiši samo toliko, kot je potrebno. Ko se ti zdi, da si končal, še enkrat preglej besedilo in odstrani ves balast. Raje berem kratke in jedrnate zapise.

6. Ne uporabljaj preveč strokovnih besed, če lahko stvar pojasniš s preprostimi. Ne berem s slovarjem v rokah in tudi v prihodnje nimam namena početi česa podobnega.

7. Ne misli si, da si nekaj več od mene, niti se ne podcenjuj. Bodiva si enakovredna.

8. Ne opravičuj se mi. Tudi če že cel mesec nisi objavil nobenega novega zapisa. Ti si šef svojega bloga in nikomur nisi ničesar dolžan. ((vsaj kar se pisanja tiče))

9. Preden svoj prispevek objaviš, ga še enkrat pozorno preglej. Vprašaj se, če si povedal, kar si hotel.

10. K vsakemu zapisu sodijo tudi komentarji. Bodi pozoren do komentatorjev. Ne ignoriraj jih in do njih ne bodi žaljiv. Konstruktivno odgovarjaj na njihove komentarje in vprašanja.

Ko obiščem tvoj blog sem radoveden in pričakujem zanimivo branje. Rad bi prebral nekaj novega. Rad bi kakšen nov podatek ali tvoj (argumentiran) pogled na določeno stvar.
Takšen bralec sem jaz.
Zakaj pa bloge bereš ti in kaj pričakuješ od pisca?

So slovenski blogi v zatonu?

Nasveti za blogerje, , , ,

Zadnje čase slišim in berem na več koncih, da je slovenska blogosfera v krizi. Tisti, ki pišejo, pravijo, da ni več toliko obiska, tisti, ki (zadnje čase) bolj beremo, opažamo, da je le malo novih blogov, na splošno se pa veliko manj objavlja, kot se je pred letom dni.

Blogi so obogatili svet

Ja ja, že slišim kakega negativca, ki se bo zgražal nekaj v stilu »Ja itak, blogi so bili samo modna muha«. Ne mislim razglabljati o tem, da so blogi le nekakšen preblisk, zvezdni utrinek, ki že izgoreva. Moje skromno mnenje je, da so blogi super iznajdba, ki je globalno družbo obogatila. Blog lahko odpre vsakdo brez kakšnih posebnih stroškov, če le ima dostop do interneta in osnovno znanje za delo z računalnikom. Blog omogoča pravo dvosmerno komunikacijo. Vsak slehernik lahko pove svoje mnenje, vsak ima možnost objavljat po mili volji. Svoboda do izražanja lastnega mnenja je vrednota, ki ni samoumevna, zato bloge res pozdravljam.

“Veliki štirje” imajo skupaj registriranih več kot 22.500 blogov

V Sloveniji se bloga že kar nekaj let. Kot pri vsaki novosti, je tudi tu bilo potrebnega kar nekaj časa, da so postali res popularni. K temu je veliko pripomogel SiOL, ko je na noge postavil Blogos. V času nastajanja tega zapisa blogos šteje že 11.199 registriranih blogov, na njih pa 112.824 objav. Na eDnevniku beležijo 7.275 članov in 63663 objav. Večerovih blogov je 2.518, njihovi avtorji pa so objavili 32.361 zapisov. RTV beleži 1565 blogov z 20.065 zapisi. Potem je tu še nekaj manjših ponudnikov brezplačnih blogov in pa čedalje več tistih, ki se odločajo za lastno domeno.

Frekvence objav so zelo različne

Blogov je torej veliko. Je pa res, da ne moremo oceniti, koliko je še aktivnih. Že samo jaz sem v raziskovalne namene odprl blog pri petih ponudnikih in sem na njih objavil le po tri poskusne zapise in nehal. Aktivne pisce lahko delimo na zelo redne (kot je npr. Irena Sirena, ki že od vsega začetka objavlja z občudovanja vredno frekvenco treh prispevkov na dan), redne (od ene do pet objav na teden, npr. Chef), občasne (npr. Kandela) in pa priložnostne, ki na blogu objavljajo le “za praznike”.

Ne kvantiteta, kvaliteta je pomembna

Drugo (in zame bolj pomembno) delitev blogov bi lahko naredili glede na vsebino. Eni pišejo čudovite in resnično kakovostne prispevke, v katere vložijo veliko truda in jih je veselje brati, drugi blog izkoriščajo kot osebni dnevnik, eni pa pišejo, ker mislijo, da morajo. ((Seveda bi lahko definiral še veliko več različnih tipov, ampak to ni moj namen)) Slednji so tisti, ki so blog odprli, ker so slišali, da so blogi kul. Ker pa nimajo česa povedati (se pa čutijo dolžne, da vsake toliko časa nekaj napišejo), velikokrat lahko beremo zapise v stilu »Že dolgo časa se nisem oglasil, zato zdaj nekaj pišem«. Tudi prav. Jaz ne obsojam nikogar. Vsak naj blog izkorišča tako, kot se mu zdi.

Piroman goes 2.0

Jaz ga uporabljam zato, da svoje znanje delim z drugimi in poskušam tako prispevati h kakovostnejši blogosferi. In ko sem zadnjič prebral Fetalijevo kritiko uredništva Blogosa, sem se zamislil: »Kako lahko obogatim svoj blog in tako pripomorem k izboljšanju stanja na slovenskih blogih?« Moj blog je obiskalo veliko ljudi, ki so želeli blogati, pa niso obvladali tehničnih prijemov. Navodil za uporabo je nastalo kar nekaj, po komentarjih sodeč sem marsikomu pomagal. Me veseli! Ampak ti ljudje zdaj blogajo. Jim lahko ponudim še kaj? Odločil sem se, da je treba Piromana obuditi in mu zadati nov cilj. Ta cilj se imenuje dvigovanje kakovosti blogov. V zadnjih letih sem nabral veliko znanja o tem, kakšni prijemi so potrebni za povečanje obiska na blogu, kako pisati kakovostne vsebine, kako graditi skupnost, kako vzpodbujati bralce h konstruktivni debati in podobno. Najavljam torej novo usmeritev bloga Piroman. Lahko bi mu rekli tudi Piroman 2.0.

Na koncu še vprašanje: Kakšno pa je tvoje mnenje o kakovosti slovenskih blogov?