Kakovost bloga ocenjujejo bralci, zagotavlja pa jo pisec. Avtor bloga. Res je, da je blog lahko povsem osebna zadeva, ki shaja tudi brez bralcev, vendar verjetno velika večina bloge piše zato, da bi v njih kaj povedali širnemu svetu. Razumljivo je, da en blog ne bo všeč vsem bralcem, ampak tukaj se bomo omejili na tiste, ki se branja lotijo, ker jih določena tema zanima.
Ob vsakdanjem prebiranju različnih zapisov ponavadi nismo pozorni na posamezne elemente pisanja, ki naredijo besedilo zanimivo, privlačno, razumljivo, poučno, utemeljeno, skratka kakovostno. Če pa želimo sami napisati dober zapis je priporočljivo, da opazujemo tudi druge pisce, s kakšnimi elementi zgradijo dober tekst. Jaz sem se postavil v vlogo bralca in sestavil seznam desetih stvari, ki jih pričakujem od dobrega bloga. ((Seveda gre k tem desetim dodati še veliko drugih lastnosti dobrega teksta, ki pa bi jih rad slišal od tebe.))
Poglejmo torej 10 stvari, ki jih jaz pričakujem od tvojega bloga:
1. Ne piši na silo. Rad bi, da pišeš o nečem, kar te res privlači. Če privlači tebe, bo mogoče tudi mene. Če ne drugega, me bo zanimalo, zakaj tebe tako privlači.
2. Tvori smiselne odstavke. Klobaso, ki se vleče brez prestanka, je težko brati. Naj ima vsak odstavek svoje sporočilo, skupek odstavkov naj ta sporočila poveže v končno idejo, ki jo povzameš v zaključku.
3. Piši tako, da bo razumel tudi tisti, ki se ne spozna na temo, ki jo opisuješ. Vem, včasih je kakšno stvar težko pojasniti tako, da je vsem razumljivo, ampak vsaj potrudi se.
4. Ne misli si, da je nekaj očitno. Povej mi. Očitno je samo, če zadevo res poznaš, za vse ostale pa raje pojasni.
5. Kljub temu, da te prosim za nazorno razlago, napiši samo toliko, kot je potrebno. Ko se ti zdi, da si končal, še enkrat preglej besedilo in odstrani ves balast. Raje berem kratke in jedrnate zapise.
6. Ne uporabljaj preveč strokovnih besed, če lahko stvar pojasniš s preprostimi. Ne berem s slovarjem v rokah in tudi v prihodnje nimam namena početi česa podobnega.
7. Ne misli si, da si nekaj več od mene, niti se ne podcenjuj. Bodiva si enakovredna.
8. Ne opravičuj se mi. Tudi če že cel mesec nisi objavil nobenega novega zapisa. Ti si šef svojega bloga in nikomur nisi ničesar dolžan. ((vsaj kar se pisanja tiče))
9. Preden svoj prispevek objaviš, ga še enkrat pozorno preglej. Vprašaj se, če si povedal, kar si hotel.
10. K vsakemu zapisu sodijo tudi komentarji. Bodi pozoren do komentatorjev. Ne ignoriraj jih in do njih ne bodi žaljiv. Konstruktivno odgovarjaj na njihove komentarje in vprašanja.
Ko obiščem tvoj blog sem radoveden in pričakujem zanimivo branje. Rad bi prebral nekaj novega. Rad bi kakšen nov podatek ali tvoj (argumentiran) pogled na določeno stvar.
Takšen bralec sem jaz.
Zakaj pa bloge bereš ti in kaj pričakuješ od pisca?
Saj ne vem, če je še kaj za dodat. Si kar zadel bistvo.
Saj ne vem, če je še kaj za dodat. Si kar zadel bistvo.
Lepo si tole zapisal, ni kaj. Kot enih 10 blogerskih zapovedi. Priznam, jaz 8. člen včasih spregledam. Se opravičim, vendar čisto spontano. Večinoma pišem blog tako, kot bi se pogovarjal z bralci. In če smo na istem nivoju se včasih komu tudi opravičim, kajne?
Sicer pa ja, mi je v veselje brat tvoj blog.
Andraž, mislim, da je opravičilo na mestu, če koga prizadeneš, ali če si res naredil napako. Za neobjavljanje se pa po mojem ni treba opravičevat. Razen, če si obljubil, da boš nekaj pisal, pa potem nisi. 😉
Pohvalno, da si tako analitično napisal kakšno naj bi bilo bloganje.Bom v prihodnje poskušala malo bolj upoštevati nekatere točke 😉
Hvala! Zame odličen napotek.
Lepo je brati pohvale, ampak jaz bi rad od vas tudi vaše mnenje. Kaj VI pričakujete od pisca. Ali pa kaj vas na kakšnem blogu moti.
Pi.Roman lepo si strnil “zapovedi” za bolj zanimivo in sprejemljivo bloganje. Sam menim, da je pri pisanju posameznega zapisa najbolj pomembno, da se te je zadeva, o kateri pišeš, čustveno dotaknila (tudi ti si to postavil na prvo mesto). Če se te stvar notranje dotika, je velika verjetnost, da bo nastal zanimiv zapis. Seveda pa je pri prelivanju čustvene mase na blog treba paziti, da stvar ne zaide toliko v čustveni del, da čisto odpade razum in je izdelek povsem neberljiv. Stvar naj bi imela uvod, jedro in zaključek. Meni osebno je pravi užitek prebrati lepo napisano besedilo, v katerem ne mrgoli slovničnih napak (namernih ali nenamernih). Sem za svobodo pri pisanju, ampak do določene mere sem pa tudi jezikovni purist (zna biti, da se mi že poznajo leta). Naj bo tema še tako zanimiva, če je že naslov napisan v pošvedrani slovenščini (večinoma uporabljamo materinščino), zadeve pač ne bom niti odprl. Toliko zaenkrat od mene. Hvala, da si odprl to tematiko, pa seveda hvala za vse uporabne nasvete. LP
Meni se zdi, da mora biti besedilo vsaj koliko toliko slovnično pravilno, da je berljivo.
se popolnoma strinjam vsaj z Robijem81, če že ne tudi z vsem ostalim. po drugi strani se mi pa malo zdi, da sem ena tistih blogerjev, ki se prav trudimo lomiti vse tvoje zapovedi (razen osme). mogoče zato, ker iz sramežljivosti dvomimo v obstoj naših bralcev 😉
@Spetziva: A ne uporabljaš kakšnega statističnega orodja, da bi vsaj približno vedela, koliko bralcev imaš?
V bistvu ne, sem še stara šola papirja in svinčnikov, zato se mi vsaka statistika zdi pravo čudo 🙂
Po moje je kakovost bloga za ocenjevat v dveh ločenih delih.
Eno je zapis, ki je lahko kot članek v časopisu, komentiran od bralcev, odvisen le od pisca.
Čisto nekaj drugega pa je pogovor in debata, ki se lahko razvije s časom ali pa ne nastane. Včasih je še bolj zanimiva od samega zapisa. Lahko je poučno-“kulturnoobrazovalna, pa tudi polna žaljivk, celo groženj. In joka in stoka. Realityshow.
🙂
Kaj pričakujem od pisca blogov: vse to, kar si ti napisal in…
1. Če že kliknem gor, naj zvem kaj novega.
2. Naj me ne užali.
3. Naj zvem kaj dobrega.
4. Naj me ne prestraši.
5. Naj zvem kaj… simpatičnega.
Več pa se ne spomnim zdaj.
lp
No, evo, piroman. Kot sem pod prejšnjim prispevkom predvidevala in podala kritiko, kaj se bo zgodilo pri pametovanju o blogih, kakor si zadevo predstavil. Da bo prišlo do pavšalizacij in da ne bo imelo večje vrednosti od kopipejstanja nasvetov hada. Kar pa seveda nima nobene zveze z izvirnostjo in kakovostjo blogov, kakor si naslovil zadevo.
V prvih točkah ne narediš nič drugega, kot da opozoriš na debiloidne bralce. Povej jasno, povej na kratko, pazi, da ne uporabiš kakšne komplicirane besede … skratka, prodajaš neko formo povprečnega bloga, kakršnih je na tisoče in so zanimivi zgolj na ošvrk. Neki poročevalci pač. Poročevalci, ki so uspešni, pa so pridobili veliko število bralcev tudi zato, ker so bili med prvimi blogerji in so na svoje poročanje folk navlekli in razvpili svoje ime. Novi poročevalci se nimajo kaj kosat s hadom, ker je pobral že vso smetano in bo tudi veliko prej privabljal nove, željne sledenja takemu tipu bloga na primer.
Potem pozivaš k enakovrednosti, torej h kulturnemu dialogu, kar je zavajanje, saj v kolikor bi predstavljal primer dobro obiskanih, kaj šele visoko komentiranih blogov, bi kaj hitro ugotovili, da se odvija prej mesarsko klanje, prijazno kramljanje pa pade v zaton in se ponavadi prevesi v zanimivost diskurza tipa jaz in mojih pet prijateljev … hehe … Vsak od redkih blogerjev, ki v tej blogosferi ustvarja nek presežek, po logiki stvari nastopa, kot da je nekaj več od drugih in v določenih primerih tudi je. Najbolj manjka ravno blogerjev, ki bi se lahko upravičeno počutili, da so v nečem več od drugih. Ali ker pišejo o neki usmerjeni tematski zadevi, ki jo dobro poznajo ali kako drugače. Mene na primer figo freško briga, če je avtor nadut, me pa pritegne, če se odvija živahna razprava. Naduti avtorji ponavadi tudi bolj žmohtno pišejo. Moraliziranje gor al’ dol. Tako je.
In na koncu, ja, res, poudariš pozornost do komentatorjev. Sam seveda nisi zgled … hehe … Saj se oglašaš zelo poredko.
To so nasveti za neizvirne in polpismene bodoče avtorje, da bi poskušali zadovoljit nezahtevno populacijo, ki pa že ima svoje priljubljene blogerje, ki to sceno obvaladajo bolj in so jo že okupirali in tudi novi hipotetični bralci bodo hitro izvedeli za najbolj priljubljene in že zaradi reference klikali tja, ne pa na nek nov wannabe klon. V bistvu propagiraš neizviren in nekvaliteten tip bloga, ki predstavlja predvsem sprejemljivost, ne pa presežek. Pri tem se seveda ne moreš izognit zavajanju. Zavajanju tipa blog Simone Rebolj ne more uspet, zato se raje držite povprečja forme kratkega jasnega poročanja s fotko za posladek. Pajade!
Blogi, kjer zagledam kratke objave, razen če niso neke avtorske modre misli,ki so po možnosti sestavljene še kot komentar nekih splošnih trenutnih dogajanj praviloma gladko preskočim. Od avtorjev blogov pač pričakujem,da bodo razvili svojo miselnost v besedo ne pa le prevajali že 100x drugje zapisano.
Ravno tako me niti najmanj ne zanimajo blogi, kjer so komentarji totalno skregani s osnovami bontona in praviloma tudi mimo uvodne teme. Teza, da neargumentirani komentarji ob “obveznih” nepotrebnih izrazih večajo popularnost bloga me seveda ne zanima, ker vem, da se da tudi drugače za praktično isti učinek.
Še najmanj pa me zanimajo blogi, kjer avtorji postavijo v zapis le video ali vprašanje stila “Kaj pa ti misliš?”
Rad torej prebiram bloge, ki so nasprotje zgoraj zapisanega. Takšne, kjer je jasno vidno, da avtor razvija lasten smisel razmišljanja videnja in če ob tem premore še malo (samo)ironije še toliko bolje.
Presežkov pa tudi pri blogerjih ni – s(m)o pač vsak drugačen, čeprav isti.Pozorni in spretni bralci pa itak izluščijo zrnje od plevela.
pri prelivanju čustvene mase na blog treba paziti, da stvar ne zaide toliko v čustveni del, da čisto odpade razum in je izdelek povsem neberljiv. Stvar naj bi imela uvod, jedro in zaključek. Meni osebno je pravi užitek prebrati lepo napisano besedilo..