Zadnje čase slišim in berem na več koncih, da je slovenska blogosfera v krizi. Tisti, ki pišejo, pravijo, da ni več toliko obiska, tisti, ki (zadnje čase) bolj beremo, opažamo, da je le malo novih blogov, na splošno se pa veliko manj objavlja, kot se je pred letom dni.
Blogi so obogatili svet
Ja ja, že slišim kakega negativca, ki se bo zgražal nekaj v stilu »Ja itak, blogi so bili samo modna muha«. Ne mislim razglabljati o tem, da so blogi le nekakšen preblisk, zvezdni utrinek, ki že izgoreva. Moje skromno mnenje je, da so blogi super iznajdba, ki je globalno družbo obogatila. Blog lahko odpre vsakdo brez kakšnih posebnih stroškov, če le ima dostop do interneta in osnovno znanje za delo z računalnikom. Blog omogoča pravo dvosmerno komunikacijo. Vsak slehernik lahko pove svoje mnenje, vsak ima možnost objavljat po mili volji. Svoboda do izražanja lastnega mnenja je vrednota, ki ni samoumevna, zato bloge res pozdravljam.
“Veliki štirje” imajo skupaj registriranih več kot 22.500 blogov
V Sloveniji se bloga že kar nekaj let. Kot pri vsaki novosti, je tudi tu bilo potrebnega kar nekaj časa, da so postali res popularni. K temu je veliko pripomogel SiOL, ko je na noge postavil Blogos. V času nastajanja tega zapisa blogos šteje že 11.199 registriranih blogov, na njih pa 112.824 objav. Na eDnevniku beležijo 7.275 članov in 63663 objav. Večerovih blogov je 2.518, njihovi avtorji pa so objavili 32.361 zapisov. RTV beleži 1565 blogov z 20.065 zapisi. Potem je tu še nekaj manjših ponudnikov brezplačnih blogov in pa čedalje več tistih, ki se odločajo za lastno domeno.
Frekvence objav so zelo različne
Blogov je torej veliko. Je pa res, da ne moremo oceniti, koliko je še aktivnih. Že samo jaz sem v raziskovalne namene odprl blog pri petih ponudnikih in sem na njih objavil le po tri poskusne zapise in nehal. Aktivne pisce lahko delimo na zelo redne (kot je npr. Irena Sirena, ki že od vsega začetka objavlja z občudovanja vredno frekvenco treh prispevkov na dan), redne (od ene do pet objav na teden, npr. Chef), občasne (npr. Kandela) in pa priložnostne, ki na blogu objavljajo le “za praznike”.
Ne kvantiteta, kvaliteta je pomembna
Drugo (in zame bolj pomembno) delitev blogov bi lahko naredili glede na vsebino. Eni pišejo čudovite in resnično kakovostne prispevke, v katere vložijo veliko truda in jih je veselje brati, drugi blog izkoriščajo kot osebni dnevnik, eni pa pišejo, ker mislijo, da morajo. ((Seveda bi lahko definiral še veliko več različnih tipov, ampak to ni moj namen)) Slednji so tisti, ki so blog odprli, ker so slišali, da so blogi kul. Ker pa nimajo česa povedati (se pa čutijo dolžne, da vsake toliko časa nekaj napišejo), velikokrat lahko beremo zapise v stilu »Že dolgo časa se nisem oglasil, zato zdaj nekaj pišem«. Tudi prav. Jaz ne obsojam nikogar. Vsak naj blog izkorišča tako, kot se mu zdi.
Piroman goes 2.0
Jaz ga uporabljam zato, da svoje znanje delim z drugimi in poskušam tako prispevati h kakovostnejši blogosferi. In ko sem zadnjič prebral Fetalijevo kritiko uredništva Blogosa, sem se zamislil: »Kako lahko obogatim svoj blog in tako pripomorem k izboljšanju stanja na slovenskih blogih?« Moj blog je obiskalo veliko ljudi, ki so želeli blogati, pa niso obvladali tehničnih prijemov. Navodil za uporabo je nastalo kar nekaj, po komentarjih sodeč sem marsikomu pomagal. Me veseli! Ampak ti ljudje zdaj blogajo. Jim lahko ponudim še kaj? Odločil sem se, da je treba Piromana obuditi in mu zadati nov cilj. Ta cilj se imenuje dvigovanje kakovosti blogov. V zadnjih letih sem nabral veliko znanja o tem, kakšni prijemi so potrebni za povečanje obiska na blogu, kako pisati kakovostne vsebine, kako graditi skupnost, kako vzpodbujati bralce h konstruktivni debati in podobno. Najavljam torej novo usmeritev bloga Piroman. Lahko bi mu rekli tudi Piroman 2.0.
Na koncu še vprašanje: Kakšno pa je tvoje mnenje o kakovosti slovenskih blogov?
Jasno, kvaliteta pred kvantiteto – če upada število brezveznih blogov, ohranjajo pa se kvalitetni, je to za sloves blogosfere samo dobro. Ko bodo nekoč ostali tisti, ki imajo kaj pametnega povedati, bodo tudi blogi postali relevanten medij.
Podpiram Pi.Romana 2.0 !
Mojcas goes 2.0 too 😀
Moja izkušnja – jaz sem redno objavljala tekste 3 leta, obisk mi nikoli ni bil motiv za pisanje, je pa po tem času pisanje postalo neke vrste breme in potrebovala sem malo časa, da sem se odločila, če to sploh še želim početi. Na koncu sem ugotovila, da je bloganje vendarle del mene in da se mi zdi, da imam še veliko povedati. S tem, če bo kdo to bral, pa se ne obremenjujem, ker popularnost in velika branost ni bil nikoli moj cilj ali želja, zato me je velik odziv bralcev v nekem momentu tudi zablokiral. Ampak zdaj grem v vol.2, ne nameravam pa pisati nič kaj posebno drugače kot prej. Pogrešam pa stare čase Blogosa, tam v letu 2007, ko mislim, da je bilo bloganje ne le na vrhuncu popularnosti, ampak so na Blogosu nastajali tudi najbolj odbiti in neverjetni zapisi. To malo pogrešam…
Chef res pove kaj pametnega, njegov blog je špica, klobuk ni potica.
No ja, sicer pa se strinjam s Chefom, če ostane kvaliteta, potem se mi ne zdi slabo, tudi če se število blogov zmanjša. Ampak odhajajo žal tudi tisti najboljši…
kaj grobov
Things change, rearrange 😉 Največ krivde je potrebno pripisati različnim uredništvom, ki so zadevo ˝zrelativizirale˝ in ˝zbanalnizirale˝.
Ampak meni je to popolnoma vseeno, saj nimam nič od tega, če ima siol 150005115 obiskov ali pa 12. Obisk imam pa vedno enak, že skoraj tri leta, pač glede na vse potrebne dejavnike, ki so pomembni. 😉
Tudi jaz sem se svojih prvih blogerskih korakov učil pri tebi. Tvoji tutoriali so odlični, brez tebe pa verjetno še danes v komentarjih ne bi znal linkov vkomponirati v tekst (in še polno drugih drobnarij, ki obogatijo blogersko komunikacijo, bi se našlo). Živel PiRoman 2.0! 🙂
O kakovosti slovenskih blogov pa je težko razpravljati tako na splošno, ker so okusi različni. Nekaj, kar se bo meni zdelo kakovostno, bo nekdo drug spljuval, nek zame objektiven zapis o politiki pa bo nekdo drug označil za agitatorskega. Vsak lahko odpre blog in skoraj povsem anonimno tudi komentira, zato je jasno, da se nabere ogromno šodra. Kljub temu pa mislim, da slovensko blogovje še vedno premore tudi dovolj kakovosti, da bo preživelo. Zame je alarmantno predvsem to, da številni meni ljubi blogerji sploh ne objavljajo več, ali pa bistveno manj, kot nekoč. Dejstvo je, da se ljudje v tem hitropoteznem svetu tudi hitro spreminjamo, nekateri izgubijo interes, nimajo več časa, se zamotijo z drugimi stvarmi in prenehajo z bloganjem. Tako pač je.
Druga plat medalje pa je imidž, ki ga imamo blogerji pri uporabnikih klasičnih medijev. Gotovo je cilj bloga kot medija, da pridobi čim več bralcev, zapolni luknje klasičnih medijev in jim morda celo “sune” kakšnega bralca, predvsem pa, da predstavi določene teme in polemike tudi skozi optiko “državljanskega novinarstva”, ki bi bila klasičnim medijem komplementarna. Tu je Fetalijeva kritika uredništev blogerskih platform in agregatov upravičena, saj bi se ravno uredniki morali najbolj zavzemati za prezentacijo bloga kot resnega medija, ne pa, da se vse pomisleke opravi “z levo roko”, izpostavlja bombastične naslove zaradi večjega števila klikov in na splošno tretira bloge kot neko postransko stvar. Tu bi se dalo stvari bistveno izboljšati.
Uau, to pa je odziv. Glede na to, da sem zadnje čase res bolj redko objavljal, si nisem mislil, da se vas bo toliko oglasilo v tako kratkem času. Chef, Pris, hvala za podporo! Mojca, kar tako naprej. Vsi se razvijamo in rastemo – pozdravljam vol.2! Dor, lepo si Chefa spravil v rimo. Kula – ampak so urejeni 😉 Človek, brez tebe itak ne gre. Čeprav moji obiski pri tebi niso zabeleženi, ker te spremljam preko RSS-a 🙂
Tistih, ki obupajo, se ne splača objokovati. Tudi o vzrokih za prekinitev nima smisla razpravljati. Vsak pač gre svojo pot. Je pa res, da napisati kakovosten zapis ni ravno mačji kašelj. Verjetno je kdo obupal tudi zato. Ampak mi, ki tu debatiramo, smo prepričani v svoj prav in bomo pri tem vztrajali. Kajne?
Kul, piroman 2.0… si se končno odloču, a boš imel ruzak al kolo, ker oboje skupaj ne gre
glede nasvetov kako kvalitetno blogat, me prav zanimajo prispevki. tisti prej so bili kul, tudi sam sem pobral nekaj stvari pri tebi (nekaterih pa še zdaj ne znam, ker sem prelen, da bi dobro spremljal 
)
če bi bilo tako, kot je rekel Chef, če bi upadalo samo število brezveznih blogov, bi bilo kul. tako kot Mojco recimo tudi mene daje nostalgija po 2oo7 ali kaj je že bilo to leto gospodovo… tudi s človekom se je potrebno strinjat glede relativiziranja in zbanaliziranja, vendar bi se uredništva lahko najprej lotila vsaj nekih MALIH korakov, da bi stvari premaknili nekam. no, saj se bodo verjetno zmigali, ko se bo začel resničen osip blogov, blogerjev in klikov…
še vedno upam da se bo začelo kaj spreminjati, ker blogos resno stagnira že kar nekaj časa 😉
pris, ti greš pa na individualno obravnavo
da bi mediji bloge jemali resno… najboljšo podlago za to se mi zdi, da ima portal VEST, ker se mi zdi da ima podobno klientelo kot jo ima Mladina, Dnevnik, ali kak drugi malo resnejši časopis… Če bi oni nabrali nekaj blogerjev, ki dobro pokrivajo kako področje, bi jih lahko sfurali kot resno konkurenco nekim resnim kolumnistom ali kaj podobnega… tako pa praktično nihče z blogosfere nima neke primerjave s katerim od resnih novinarjev ali kaj podobnega…
na blogosu je enostavno preveč vsega, da bi lahko bralci eventualno izpostavili enega ali nekaj kvalitetnih blogov – to selekcijo bi lahko naredilo že uredništvo, ki pa se raje, kot sem že povedal, zateka k znanim imenom kot pa kvalitetnim prispevkom (večinoma! košak mi je zelo ljub, kar se tega tiče) in izpostavljanju nekih blogerjev, ki so lucidni, dobro pišejo in tako dalje… crnkoviču (njega vedno poimensko izpostavljam, ker je glavni urednik, če se ne motim, jonas je pa pač solastnik portala (ex rozina) ali kako že)
tudi večer bi lahko naredil nekaj podobnega kot vest… vključil tistih nekaj kvalitetnih, izstopajočih blogerjev med svojo glavno stran in jih ne pustil med šrotom na portalu ki ga imajo za bloge, kjer se izgubijo.
finance, dnevnik… no, saj vidiš vzorec. mislim da imajo večjo možnost, da blogerje vsaj nekako približno postavijo ob bok svojim kolumnistom, novinarjem, vendar imajo po drugi strani tudi manj interesa – kaj bo njihovim zaposlenim neka anonimna konkurenca, za katero se lahko izkaže, da piše bolj zanimivo od njihove delovne sile, heh…
portali 24ur, siol in rtvslo pa se mi zdi da imajo večjo možnost furat bloge v stilu tračev, zajebancije in podobno… ker se resne tematike nekako ne bi vklapale v risankast kontekst samih dizajnov teh predmetnih strani…
Res se opazi upad pisanja blogov, hkrati pa naj bi naraščala uporaba twitterja.
sicer pa sinusoida razvoja se pač giblje enkrat gor, drugič dol, enkrat pa je nekje na sredini
Če se boš lotil tega, kar si napisal … boš verjetno delil nasvete za blogerje z določeno vsebino? In z željo narediti projekt, ne samo tu in tam kak zapis
Moraš pač upoštevat, da je večina blogerjev začela pisat blog iz osebnih in modnih motivov. In če niso imeli na dolgi rok kaj povedat, so nehali pisati.
Se pa vidi, da je kar nekaj blogov posredno povezanih z internetnimi strani, kjer so zadeve komercialno usmerjene – imajo pač drug namen kot pa izražanje čustev ali npr. stokanje v smislu Joj, noht se mi je zlomil …
Vsekakor obstajajo različni blogi in nekateri obstajajo ne glede na vse modne zapovedi, ne glede na statistiko, ne glede na … trobentice (saj me razumeš, a ne)
Je pa nekaj blogov skorajda neosebnih, na njih najdeš informacije zgolj samo o borzi, zgolj samo o politiki … vprašanje je, koliko so ti blogi res ‘blogi’
Kot vidim najmanj pri enem blogerju (ni nujno siolov), eni ne znajo povedat nič, povzemajo pa nagradne igre od drugod in s ključnimi besedami dvigujejo obisk.
In če pokukam čez ograjo, tvoji nasveti so pomagali tudi meni …znaš povedat tako, da se te razume 😆
in obvladaš, nisi kot kak bloger, ki uči druge, sam pa je na stopnji Eeeeh 😆
Nisem ciljal na to, da bi bloge resno jemali klasični mediji (ki imajo svojo agendo in svoje probleme), ampak da bi jih resno začeli jemati njihovi bralci. Lahko kot konkurenco, lahko pa kot komplementarno čtivo, ki bi določeno tematiko osvetlili iz prespektive “državljanskega novinarstva”, torej iz sfere, ki naj ne bi bila vezana na obstoječa razmerja moči, politično-kapitalski diktat ali število klikov/prodaj oglaševalskega prostora. Uredništva blogerskih portalov in agregatov bi morala delati predvsem na tem, torej oglaševati format bloga kot alternativen vir avtorskega podajanja vsebin.
Fetalij, res se mi včasih tako mudi, da tečem zraven bicikla, pa se nimam časa nanj usesti na bicikel. Me nahrbtnik ovira!
Mavrična, twitter je svoje poglavje, tako da mu bom rajši posvetil kako posebno objavo, ne bi tule v komentarju vsega izlival.
Huh, upam, da si nisem zadal prehude naloge. Zaenkrat ste se oglasili sami taki, ki itak dobro pišete in se vam bodo nekatere stvari mogoče zdele brezvezne. Se pa ne mislim omejevati samo na eno vrsto blogov, Mavrična. Zavedam se, da so narave blogov zelo različne. Nasvete bom poskušal izbirati tako, da bodo v čim večji meri univerzalni. Seveda pa ne bodo vsi za vse. To bomo sproti ugotavljali tudi v debati z bralci, upam. Zaenkrat ste se lepo vključili v moje razmišljanje in vabim vas, da se tudi v prihodnje.
pris, jaz pa mislim da je na začetku v ta namen potrebna podpora teh klasičnih medijev… ker ljudje v Sloveniji so pomoje izredno tradicionalni oz. v večini ne odstopajo veliko od preizkušenih vzorcev in prehod preko nekega uveljavljenega časopisa na nek kvaliteten blog je verjetno lažji kot pa direkten prehod… 😉 plus veliko bralcev ima bloge še vedno za neko otročarijo, ki ni resna. če te resno jemlje vest, dnevnik, delo, večer, finance… potem to nekaj daje vedeti bralcu, mu nekaj sporoča. moj vidik zadeve za to okolje, v katerem smo, seveda.
v tujini eminentni blogerji večinoma izhajajo na portalih, ki ali temeljijo izključno na njih, ali pa gre za online časopise, ki so za sam zagon potrebovali ogromno kapitala in imajo nekaj blogerjev kot “kolumnistov”, ostalih pa ali ne sprejemajo oz. ne dopuščajo možnosti odpiranja lastnega bloga (tako se naredi neka selekcija in občutek elitizma, ki ravno tako pomembno vpliva na bralca) ali pa jih nimajo v prvem planu in so potisnjeni nekam na stran… ampak ne govorim o situaciji kot je na siolu… ali drugih slo portalih, seveda.
piroman, oglašamo se zato ker imamo jajca
ne, ni se za bat, da bi se učila samo stara garda ali samo tisti, ki vse vedo… če se bo tvoje prispevke izpostavljalo, linkalo ali kako drugače širilo, verjemi da bo krog bralcev širši, posledično je tudi več ljudi, ki bodo iz prispevkov povlekli kak koristen nasvet… 😉
pardon… tam bi moralo biti “ki “vse” vedo” :))
Vsaka stvar niha.
Najprej hvala za smeh in simpatično darilo na pokopališču! Čestitke za izvirno spominsko idejo.
Jah, res lepo!!! Sem navdušena nad ambicioznostjo stremljenja h kakovosti in konkurenčnosti tiskanih medijev. Škoda, ker je lažnivo. To ni kritika direktno na tvoj tekst, Piroman, da ne bo pomote, ampak nasploh in tudi na tvoje mišljenje, ki si ga podal.
Osebno opažam enako kot pris in trdim, da blogosfera izgublja predvem dobre blogerje, veliko manj kakovostne zamenjave pa prihaja na novo. V tem obstaja psihološka in motivacijska logika, ampak kdaj drugič.
Piroman! Kakovosti se ne da piflat in se je ne da pridobit z nasveti, ki se jih nekdo odloči delit na tehnikalski osnovi! O tovrstni kakovosti, kako pisat blog, da bo bolje obiskan, je konec koncev had povedal že vse in še več! Zdaj lahko njegova spoznanja spravljaš tukaj v arhivček na vpogled. Vendar pa to z vsebinsko kakovostjo, pritegljivostjo, izvirnostjo nima nobene zveze. Skratka, zame na primer je bilo srečanje s hadom zanimivo, ker praktično ne sodim pod nobeno poglavje pravil, kako se streže blogu, da bi bil uspešen, ampak prej obratno. Hočem reči, da hadova pravila, ki vsekakor do neke mere držijo, vseeno ne garantirajo kvalitete, ampak kvečjemu lahko obetajo neko masovno relativno povprečno zadovoljivost. Govorim o garanciji, ne o presežkih, ki so zgolj možni.
Kako boš torej dajal nasvete o kvaliteti?! Boš iz bebcev ustvarjal pametnjakoviče? Boš iz topoglednih ustvarjal izvirne ustvarjalne pisce? Boš iz dolgocajtnežev kreiral blazno provokativne persone? Pajade! To se tako pač ne dela!!! In smoter, da gre za poziv h kakovosti je sprenevedanje. Gre lahko samo za poziv, da bi čimveč tepcev nekaj relativno sprejemljivega bolj z veseljem tipkalo, pazilo na ključne besede, se vpisovalo v agregate in bi se s tem morda na povečani masi Siolu povečevali zgolj kliki, ker obstaja strah, da bo šla blogosfera v rit, saj obisk pada, ker je vedno več šodra, kvaliteta pa izgublja med šodrom motivacijo!!
Mojemu mnenju je težko mogoče oporekat. To pa zaradi tvoje izjave, piroman, v 8. komentarju:
“Tistih, ki obupajo, se ne splača objokovati. Tudi o vzrokih za prekinitev nima smisla razpravljati. Vsak pač gre svojo pot. Je pa res, da napisati kakovosten zapis ni ravno mačji kašelj. Verjetno je kdo obupal tudi zato. Ampak mi, ki tu debatiramo, smo prepričani v svoj prav in bomo pri tem vztrajali. Kajne?”
Dragi moj, piroman, kakovostne pisce, ki obupajo, se še kako splača objokovat!!! Jaz jih “objokujem” in klikam po blogosu vsaj petkrat manj kot nekdaj. In ja, kakovostno pisat ni mačji kašelj, nikoli pa kakovosten pisec ne neha pisat zato!!! Ker je kakovost povezana tudi s težnjo po pisanju. Kakovostne pisce bi morali posebej motivirat, ker le ti vzpostavljajo nekakšno zdravo merilo konkurenčnosti in tekmovalnosti, da bi se pojavljalo več volje do kreiranja dobrih blogov v raznih žanrih in kategorijah. Brezvezno povprečno solatje pa pač uravnilovko renomeja niža in opogumlja kvečjemu slabo klikane brezveznike, ki kmalu obupajo, ker ni od vsega nič. In še kako ima smisel razpravljat o vzrokih??? Mi lahko razložiš, piroman, kako neki lahko pogruntaš, za kaj sploh gre in zadevo izboljšaš, če nočeš razmišljat o vzrokih??? Očitno gre za fejkasto zaskrbljenost, kar se tiče pojma kakovosti in konkurenčnosti etabliranim medijem.
Namreč kakovosti se še nikoli nikjer ni spodbujalo drugače kot z motivacijo … ne pa celo s slogani, da nima smisla nikogar objokovat. Meni se zdi pa smiselno! Ne bi pa objokavala marsikoga, ki dolgočasi in nateguje med hišnimi na primer. Hišni so obraz blogosa. Na novo je prišel Kastelic, ki je stokrat žvečena slama z drugih medijev, kar ni nič konkurenčnega, pa še blog ima že na 24 ur. Štern bo zagotovo pridobil obilo zanimanja, res zanimivo. Se že pozna. Glasbatorij v namenu ni nič konkurenčnega. Jerkič sploh ni za omnejat. Irena pokriva popiš sceno, tipa ženske zadeve in je od uredništva pač poplačevana. Ima logično veliko klikov, dela okej, kar dela, ampak pokriva samo en tipično lejdi žanr. Ženske, ki bi imela in hotela kaj povedat, ni. Moški so zaendrek, razen par izjem tam gor, kar je prej prijateljsko naključje kot namen in cilj. Slika vloge spolov tam gor je itak katastrofalna in Crniju kot uredniški maskoti v zgolj dodatno sramoto.
Točno se ve, da so blogos držali po klikih in/ali odmevnosti pokonci samoiniciativni blogerji, ki so večino hišnih sesuvali po obisku in konkretni kakovosti.
In Siol ni najbolj zaslužnim blogerjem postregel z nobeno motivacijo. Še tisti okvirček za repenčenje s številom komentarjev, haha, je ukinil. Vpogled v klikanost tudi – na ljubo togotnih hišnih verjetno. Togotni pa nikoli niso bili hišni, izbrani “od spodaj”. Za nas je ostajal obisk, kakovost in prepoznavnost enaka … razen po tem, ko pač skoraj že nehaš pisat ali prekineš pisanje, kot ga je za nekaj časa fetalij. Nekaj blogerjev, točno veš, je šlo na svojo domeno s Siola, ker se jim je lepega dne zdelo zamalo, da filajo klike in vam ustvarjajo keš, pa so tretirani enako kot ves ostali šoder brez obiska. To je povsem naravna reakcija po nekem času, ko zraste greben in zakaj ne bi zrasel, če si dober!!!
Ti, piroman, si svoj moment motivacije pač dobil. Zaradi svoje tehnične usmeritve bloga itd. si dobil job tehnikovalca znotraj uredništva. Jaz in še nekateri smo dobili sprejem med hišne za pol leta. To je zdaj ukinjeno. Zakaj je ukinjeno??? Ker je Crni pokazal svoj bedno abotni odnos do blogov s svojim pristopom “vi, tam spodaj” ne morete bit enaki, četudi ste z vseh vidikov meril boljši kot najslabši možni izbor za hišne po neki naši frendiš muhi! Ogabno!
Meni motivacijo za pisanje dajejo moji bralci! Nekaj motivacije je prikapljalo tudi od zunaj na določena povabila … v smislu, da ima lahko tudi konkretni smisel. Moja motivacija je bila za blog celo večja od objavljanja v uglednem tiskanem mediju. Zaradi svobode izbire tematik, izbire besed, sloga, forme in dolžine. In pa tudi zato, ker sem bila kljub visoki nakladi tiskanega medija, mnenja, da me prebira več folka na blogu kot tam na tistih straneh. In večina tistih tam tudi tukaj, kjer lahko ponudim več. Torej sem jaz, idiot, napisala marsikakšen prispevek raje na blog zastonj kot za nekaj fičingov v, heh, bolj etabliran tiskani medij, kar pomeni tudi boljši formalni renome. Vem, da je to moja stvar, ampak govorim o tem z vidika, kako zelo ste zaskrbljeni za kakovost blogov. Prav nič. Namreč največjo demotivacijo, ki lahko obstaja, pripisujem odnosu uredništev. Ker odnosa ni oziroma je poniževalno slab in nefer.
In zdaj bo tukaj meni nekdo pisaril, da se bo delalo na kakovosti blogosfere z nasveti, kako pisat, objokovali pa tistih, ki odhajajo, ne bomo, ker nima smisla. Eh, tudi o vzrokih nima smisla razpravljat. A res? O čem bi pa razpravljal? Kako pridobit čimveč polpismenih tepcev, da si bodo domišljali, kako nekaj vedo o kvaliteti in če jih bo čim več, bo Siol zadovoljno morda dobil nadomestilo za upad bralcev zaradi upada objav kakovostnih piscev??? A za to idejo, ki s kakovostjo, kaj šele konkurenčnostjo tiskovinam nima veze, piroman, uredništvo siola kaj plača ali tako ti pač osebno misliš? Resno me zanima, no.
Aja, pa lepo, da so posebej pohvalno omenjeni tisti, ki objavljajo predvsem na kvantitativni podlagi. Po več postov na dan. Več postov, več možnih klikov. Toliko o pozornosti na kvaliteto. Med temi je seveda chef tudi zelo kvaliteten in konkurenčen tiskovinam, a kot je sam že ugotovil in enkrat poudaril, da vsebinsko ne vsi zapisi. En na teden. Logično. Saj več ne gre, če še kaj v življenju počneš. Si pa grobo prezrl Gartnerja. A ne objavi on po sedem zapisov na dan? Irena pa kot del uredništva verjetno objavlja in brskari za fotkami tudi med delovnikom.
oh, ta mladina!
*****
v resnici, pi.roman, je ravno nasprotno. blogov v slo je vedno več, vedno več ljudi spremlja bloge, vedno več ljudi komentira, sodeluje in soustvarja.
ker je pri blogih razmerje med količino in kvaliteto prav neverjetno konstantno, to pomeni, da je “dobrih” blogov vedno več.
je pa čisto možno, da “stare” bloge berejo vedno manj.
verjetno zato, ker so brezvezni.
*****
sori, to je bila bedna provokacija. v resnici je čisto drugače.
mi štekamo, za kaj gre – in zato pišemo dobre bloge. ta mladina, ki danes roji po netu, pa meša kvantiteto s kvaliteto. same brezveznarije in krneki. če bi mi bli dons mladi, bi se ne tko bedn obnašal.
z blogi se očitno godi isto kot z vsako kulturo – iz leta v leto je slabše.
*****
jebiga. vsako leto je slabše – že vsaj 15.000 let.
in še se najdejo bebci, ki govoričijo o napredku.
Simona, verjamem, da tebi moji nasveti ne bodo prišli prav. Verjamem pa tudi, da bo moj blog bral še kdo drug, ki ga bo moje pisanje mogoče pripravilo do razmišljanja o tem, kako svoj tekst izboljšati, napisati bolj privlačno, izvirno … Nimam nürnberškega lijaka, da bi komu pamet v glavo vlival, imam pa nekaj nasvetov, ki jih bom tukaj objavil.
Tistih, ki so s pisanjem odnehali, res ne mislim objokovati. Niti se ne bom spraševal o vzrokih, zakaj so nehali. Ker jih ne mislim prepričevati, da naj se vrnejo. Če sami nimajo dovolj motivacije, jim je tudi jaz najbrž ne morem dati. Tisti pa, ki pišejo, bodo mogoče zaradi kakšne moje objave s časom začeli bolj razmišljati, o čem pišejo in kako to napišejo.
In samo v vednost (opravičevati se nimam komu): Fetalijeva kritika se me ni dotaknila zato, ker delam na siolu. Zaradi njegovega očitka uredništvu Blogosa se ne čutim nič prizadetega. Tudi na samem začetku nisem bloga začel pisati zato, ker delam na siolu. Motiv je prišel od drugod, nekaj časa je držal, potem pa minil. Tudi zdaj se mi je ideja porodila bolj zaradi enega povsem drugega projekta.
Mi je pa malo hecno, da si že nad mojo najavo praktično zgrožena, češ, kaj se grem, ko pa še sploh nisem začel pisati na najavljeno temo. Mi ne bi dala vsaj priložnosti? A vsakega že v kali zatreš, če ti njegova ideja ni všeč?
Kar se pa tiče navajanja primerov – navedel sem pač tiste, ki jih najbolj spremljam in so mi zato prvi padli na pamet. A je to z omenjanjem Gartnerja sploh namenjeno meni? Ali si hotela njegov odziv? Jaz njegovega objavljanja nikakor ne bi primerjal z Ireninim. Irena objavi 3 prispevke na dan. Vsak dan. Praktično brez izjeme. Gartner pa objavlja po nekih nerednih impulzih.
Ponpet …se strinjam s tabo.
Stari blogerji so kot komunisti, ki trdijo da je bil njihov čas najlepši in so se imeli najbolj fajn v Jugi?
To so nostalgije “izduvanih” .
Inpotentneži tudi hvalijo čas svojih fukov…mar ne? :))
No ja …jaz sem vedno za satiro. :)))
Čas dela nove blogerje z novimi pristopi in ubija staro, kot se starim zdi..?
…gremo naprej v optimizem in se učimo od učencev, ki jih vodijo sanje…
@Simona, ne boš verjela, ampak med delovnikom imam ponavadi dejansko nekaj za delati. vem, da je še vedno nemogoče verjeti, ampak pred računalnikom ne sedim samo tistih osem ur, za katere mi plačujejo in trenutno sem ob 2h zjutraj verjetno kakšno uro stran od tega, da končam z delom za dopoldansko objavo na blogu, ki mi je vzela par ur. “nedelovnih”. (lažem, v bistvu sem dve uri stran od tega – očitno imam od konstantnega pokroviteljstva še sama potrebo, da si navidez zmanjšam količino dela, kadar se o tem govori na glas. da pač ne bom izgledala tako fanatično.)
Irena, za tako bedne objave rabiš par ur dela?
nekateri smo pač radi bedni do konca, ne samo na pol.
Mene peščica ljudi bere… pa pišem že skor 2 leti blog. Morala? Jaz bi temu rekel strast do pisanja o nečem, o čemer slovenija nima za burek. Jaz sem prvi.
LP
Spopad med Simono in Pi.Romanom je kspopad med optimistom in pesimistom. Moram reči, da ima tudi Simona po svoje prav.
Chef, v nekaterih rečeh se tudi jaz strinjam s Simono. V nekaterih se pač ne.
Mah, ne da se mi več, moje mnenje sem zapisal že prevečkrat in na preveč blogih, da bi se ponavljal, zato bom tokrat dodal še to – Volkov b(r)log je starejši od večine slovenskih blogov (in le malo mlajši od Hadovega, ups) in bo večino tudi gladko preživel pa naj bo v vrhu popularnosti kdorkoli. In še nekaj, naj nam je všeč ali ne, blogi so dejansko bili modna muha. Dokaj dolgotrajna sicer, ampak nič več kot modna muha. Zdaj je IN Facebook
p.s.
Roman, tudi jaz bi križ, can I have it, can I? :o)
Volk, ti si kar postrezi. Ne boš v prvi vrsti, zadaj je pa še nekaj prostora. Izvoli, začni klesat!
:mrgrren:
Simona, kakovosti se ne da naučiti praviš? Se pravi si popoln nasprotnik misli – človek je tisto kar zna? Argumentiraj to lepo te prosim…
Vse se da naučiti, razen starega konja novih trikov. Drugo vprašanje pa je, ali to lahko doseže en bloger.
Pa vendar lahko tudi PIR 2,0L, hehe, naredi vsaj korak v to smer. Mogoče pa nekdo, ki že zna pisati dobi dober nasvet, kako postati bolj prepoznaven oz. kako naj se znajde v tej množici. Mogoče pa ima kdo kaj povedati, pa tega ne zna spraviti na ekran? Mogoče bi pa ti lahko tudi sodelovala pri tem? Mogoče tudi jaz in še kdo, pa bi bil krog večji, močnejši… Mogoče…
Ne glede na vse mogoče, je važna ideja. In ker Roman čuti, da to mora storiti, tako kot ti čutiš, da moraš povedat, kar poveš, potem to morata oba storiti.
Kar se pa tiče kvantitete/kvalitete, je pa stvar vse preveč relativna za resno debato. Medtem ko se nekomu zdi ˝politično kritičen˝ blog kvaliteten, se recimo tudi meni več ali manj zdi banalen. Sam pač v politiki kot taki ne vidim nekega smisla, kaj šele zanimivega, da bi mu naklonil nekaj minut dnevno. In tako lahko rečem, seveda s svojega vidika, da je nepotreben blog. Pa tudi v turbo zadevah, pa različnih PR blogih tipa glasbatorij ipd… Tako pač to je, interes posameznika določa tematiko, kvaliteta zapisa, oz. njegova poglobljena analiza pa določata njegovo težo.
In v tem pogledu je Irena boljša od večine slovenskih tabloidov, ki ne premorejo niti ideje, kaj šele izvedbe.
In njena konsistentnost dela njen blog edinstven, ne glede na tematiko. Don´t hete the player, hate the game. Zame je njen blog ravno nekaj takega, kot zgoraj omenjeni blogi, ki se ukvarjajo z dnevno politiko…
Na dolgi rok nikoli, ampak dejansko nikoli ni bilo pomembno kaj človek počne, temveč samo kako to počne. In to sama dobro veš.
Sem pa še vedno za tisto idejo, o kateri govorimo od samega nastanka blogoscene, ki so jo nekateri že pričeli sestavljati, ampak hvala bogu je ravno ti niso uspeli dokončati, o društvu blogerjev, ki bi skrbelo, da se stvarem streže, kot se mora, saj se znotraj blogov skriva ogromno nestrpnosti in včasih celo nasilja.
Boriti se je potrebno proti idiotizmom tipa – Protestnike bi usekal na gobec, ljudem, ki so za svojih pet minut pripravljeni posiliti celo svojo staro mamo. Na žalost je to res odraz našega okolja, ampak ljudje svoje okolje izbiramo sami.
Potrebno pa se je zavedati, da blog ne more biti konkurenca novinarstvu, saj bloger nima enakega dostopa do informacij kot novinar in seveda za njim ne stoji neka hiša, ki ga bo ob objavi nečesa ˝obremenjujočega˝ branila s pravnimi sredstvi in ˝svobodo tiska˝.
In tudi nemogoče je pričakovati, da bo imel blogerski zapis o čemer koli, razen osebnem, ali v kombinaciji z drugimi mediji, težo, saj bloger ne odgovarja za neresnice, medtem ko novinar to mora zagotoviti. No ja, naj bi. Ampak to je druga zgodba.
Še enkrat za na konec. Stvar ni ne na koncu ne na začetku, stvar enostavno je. In vse kar človek lahko naredi je to da piše, če mu je do tega, ali pač ne, če mu do tega ni. Ravno tako kot pesnik, pisatelj ali slikar, ki je moral naslikati nekaj deset tisoč slik, da mu danes rečejo Picasso.
Kar se pa tiče ˝konkurenčnega˝ mikrobloganja ali Twitterja, je pa popoln nesmisel primerjati, saj to je tako kot če bi primerjali informativno oddajo s tistimi dodatki, ki se vrtijo spodaj na ekranu (ja sram me je da sem pozabil kako se reče, pa delal sem na mediju, phe). To je kvečjemu lahko dodatek, ne pa nadomestilo.
Vsem tistim, ki vas berem in spremljam, pač redko komentiram, ker ali pozabim ali pa nimam kaj dodati, pa želim, da svoje nadaljujete in da vam uspe tisto, zaradi česar to počnete.
Da so se mnogi z bloga preselili na twitter ali na facebook, je samo dokaz več, da sploh nikoli ne bi smeli začet blogat. Govorim seveda o tistih, ki so nehali blogat, ker so zdaj raje na facebooku – ne o tistih, ki še vedno blogajo, a so tudi člani raznih spletnih skupnosti.
Facebook in blog pač nimata nobene zveze, razen, da sta oba na internetu in da oba vzameta preveč časa.
@PiRoman:
Ja, seveda, absolutno bo lahko tvoj nasvet še komu prav prišel in super, da si si zadal nov motiv. Zato se ti opravičujem, če sem, kar se te plati medalje tiče, izpadla nasršena. Fajn. Vendar pa to nima zveze z izhodiščem in aspektom te objave v smeri skrbi za kakovost in dvig blogosfere v zatonu, kakor je bila objava konceptuirana v pozivu. Tvoj osebni zakulisni namen ne more služit kot replika na poanto fetalijevega zapisa.
Najboljši učitelj morebitnim novim prišlekom je dober zgled. Tega se ne da pokrit z nasveti v instant trikquick stilu. Še posebej če najbolj aktivni, odmevni, klikani in izvirni blogerji odhajajo in usihajo, kar se opazi. Vidna apatija po nekem času hipotetične nove obiskovalce in uporabnike demotivira, saj jih obvešča, da je blog nekaj tretjerazrednega, pri čemer se ne splača trudit (kakovostni zapisi), ker to vodi samo do opustitve nekdaj obetavne modne muhe. Zato se strinjam s Savičem, ki se je odzval na tole, da je blogov kvečjemu preveč. Vesela sem tudi Facebooka, da se klepetkarji s petimi prijatelji, kar se tiče volje do bloganja, spokajo kramljat tja. To bi lahko bil spodbuden apel, da v kolikor bi obstajala volja v smer ohranitve blogov in višanja ravni, se bo to moralo počet na precej drugačni bazi politike z in med uporabniki ali pa konec!
Objokovanje izgube dobrih blogov je zato seveda simbolične narave. Ne, na ravni osebne. Koga briga, kdo se za čem osebno cmeri ali ne. Gre za objokovanje, da bo blogosfera na tak način na Slovenskem pač propadla, kar je škoda, ker se strinjam s tabo v delu pozitivnih in nenadomestljivih plati medalje obstoja bloga! Ni pa nasveta, s katerim bi ti lahko lansiral novega Fetalija. Ne moreš dobit z nasveti na ad hock novega chefa, niti reality showa tipa Katarina … Poglej zadnjo Šternovo objavo, kako prozorno se trudi bit šokanten in provokativen. Pomagaj mu z nasvetom in povej, da so to stara jajca, ki jih je mnogo bolj zanimivo in manj plehnato zganjal že kakšen Štefan itd.
Vem, da nisi začel pisat bloga, ker delaš na Siolu. Omenila sem ti samo poanto motivacije. Osebno me tudi veseli, da si za svoje delo dobil delo tudi na Siolu. Dobro za njih in zate. Tako se to dela. Gre za poanto o motivaciji!!! Kar je zdaj spet zate nek projekt, kot si omenil. Ampak to je tvoja osebna stvar v namenu, pa je sploh omenil nisi v zapisu!!! Ti si ta prispevek napisal pod sloganom skrbi za dvig ravni blogosfere, ker pada. Kot repliko na fetalijev zapis! V resnici gre pa prvenstveno za tvoj osebni cilj v zvezi z nekim zamišljenim projektom. To je zame isto v poanti, kot bi tole napisal zaradi Siola (v tem primeru bi šlo za jalovo politiko tudi Siolu v škodo). V obeh primerih gre za neko sebi domnevno koristno motivacijo, ne pa v smeri skrbi, kaj bo z blogosfero.
Tukaj spet Savič zmaga s svojo repliko, da skupnosti ni, niti nobene ambicije, da bi se kaj izboljšalo. Vsak po svoje nekaj prčka in tudi morebitna objava neke skrbi, je samo fora za nek osebni namen, ki bo ravno zaradi tega itak propadel. V stilu Blogorole. Životarjenje neke priloge v imenu skrbi za blogosfero, katere namen je, da na najbolj simplificiran možen način kvazi ukvarjanja z revijo pet prijateljev stisne v žep par cekinov. Zadeva propada in se spet na škrge prebuja. Enako v poanti blefira kakšen blogres. Namesto da bi izrabil priliko za utrditev mreže blogerjev, ki že so na različnih nivojih nadpovprečni in poskušal akumulirat skupne ideje v projekte, zajebava folk z nekimi duhamornimi predavanji brez realne osnove za koristi, da se par kvazipredavateljev malo pokaže in po možnosti pobaše honorar za kavo v lepem junijskem tednu. Okej. Alergična sem samo na slogane, kako je nekomu mar za blogosfero in da zato nekaj počne. Nič drugega.
Ne, tisto z Gartnerjem ni imelo veze s pozivanjem njega. Manj se oglaša, bolj sem blogosrečna. Mišljeno je bilo kot opozorilo na izpostavljanje kvantitete, ki drži pokonci avtorja, tudi če ne dosega niti papirnate vrednosti za obrisat ostanke kakca z riti. Pri tem je seveda zamolčanje Gartnerja kot kralja izrabe tega sistema samo previden poskus prikazovanja aspekta omenjene kvantitete za nekaj več, kot v resnici je. Izjeme zgolj potrjujejo pravilo. Izjema je kvečjemu chef s približkom bolj pogostemu objavljanju, ker on tudi z nekaj manj objavami glavnine bralcev izgubil pač ne bi. Gartner absolutno bi. Ker funkcionira na ritmu vsakdanje doze bedastoč, sicer bi ga hitro spuščali in pozabili. Irena pa že po tematskem okviru enako. Ona preprosto mora folk navadit, da hodijo k njej futrat željo po mikrotraču, namesto po drugih portalih, ki to ponujajo v informativno bolj žgočem in aktualnem smislu za firbec futrat. Fora hamburgerja je ravno v tem, da se ga navadiš goltat. Če bi si zadal projekt enkrat na teden, bi se dogajalo, da bi ga pozabil požret. Nekaj popolnoma drugega pa je, ko si nečesa konzumirat res želiš, ker je tako dobro in tako ceniš. In se težko zgodi, da bi v restavraciji pozabil, da obstaja, tudi če tega ne žreš ravno vsak dan ali celo trikrat na dan. S fast foodom se nažiraš serijsko, še posebej če je poceni, kaj šele zastonj. Potem je razlika samo med navadnim hambijem z overdoze posladkanim paradajzom in dobro pizzo (uau, revolucija) … In to je razlika med Gartnerjem in Ireno v poanti po mojem mnenju. Še vedno je hambi, pizza sistem, ki preživi predvsem na poanti razvade in poceni dostopnosti. In v obeh primerih je razvada, kakor koli obrneš, zdravju prej škodljiva kot koristna. Še posebej za konzumatorje, ki sicer puščajo želodec prazen. Naj bo, samo argument, da je interšpar klobasa zaendrek kosilo, ocvirki pri naši dragi babici pa pojem kakovosti in žlahtnega okusa me moti.
@chef:
Dobra fora, čeprav resno nisem čisto prepričana, kdo je zdaj tukaj optimist in kdo pesimist … hehe …
“Poglej zadnjo Šternovo objavo, kako prozorno se trudi bit šokanten in provokativen.”
Me veseli, da je še kdo opazil. Ni vredno komentarja. 😀
@Irena:
Se opravičujem za dovtip kreiranja blogov med delovnim časom. Tega nisem zapisala, da bi komu podtikala cinkarjenje. Pozabila sem na ta problem etike, ker se mi fučka zanj. Hočem reči, da mi je popolnoma vseeno, tudi če bi ti to delala med delovnim časom, ker gre itak za projekt, ki je konceptuiran za filanje klikov Siolu na zihr popiš bazi. Nekaj bolj neetično bi zame bilo s tega vidika delo med delovnim časom izključno zato, ker so ti dodelili še dodaten honorar za to in te fliknili med hišne. Upam, da vsaj do tega trenutka nisi izgubljala toliko časa s po tremi objavami na dan v svojem ljubem prostem času, ker potem znajo bit pa Siolovci res nesramni do svojih zaposlenih … hehe … Gartner, Dajana in podobni so nekaj drugega in relativno brezposelni.
Sem pa tudi jaz precej presenečena, da ti objava tvojega tipa požre toliko časa. Res pa je, da nimam izkušenj z brskanjem za fotkami.
@Človek:
Ne, nisem popoln nasprotnik te misli. Kakovosti brez učenja na tak ali drugačen način ni!!! Genij je brez učenja enako kot vsi samo mali volčji deček. Sem pa zagovornik misli, da se talenta priučit ne da! Torej sem goreč nasprotnik, da se da vse naučit. Do kakovostne ravni že ne. Predvsem sem pa nasprotnik misli, da se da poučevat kakovost in celo kreirat talente na instanten način hitrih nasvetov. Sem na primer zasmehovalec počitniških kreativnih šol brez sita že prepoznanih talentov. V bistvu so to roparji žepov naivnih, zmedenih in depresivnih. Da je človek tisto, kar zna, sem pa tudi nasprotnik, ker zanekrat živimo še v družbi, kjer niti pojem humanega in korist le tega ni vkomponirana v sistem, v kakršnem bi človek lahko sploh dokazal, kaj zna, kaj šele, kaj vse lahko zna. Zato se ta rek, s katerim se v poanti sicer strinjam, tako zlahka butasto preveč in prevečkrat narobe razume in je celo nevaren za uboge na duhu … hehe …
Kar se tiče tega, da se lahko nekdo dober nauči, kako postat bolj prepoznaven v množici, se zelo strinjam. Saj te nasvete je pa delil že tudi had, zato sem ga pa omenila. Kot sedanji rezultat pa menim, da so te nasvete uporabljali predvsem tisti, ki nič ne znajo … hehehe … Kar se sodelovanja in krepitve kroga tiče, kar omenjaš, se strinjam. Ja, kakšen tak poziv bi bil dober. Ampak te zadeve imajo smisel samo, če so ciljane. Ne pa v stilu, vabim, kdor koli želi sodelovat, če bi … blabla … Za projektom stoji pa en ambicioznež s svojimi štirimi nesposobnimi prijatelji, ki jim ima zelo rad. Praviloma se vključi večina brezveznikov, ker jim je dolgčas in potem kar koli bolj vehementnega delajo napol ali pa izginejo, kvalitetnim se zdi pa izpod časti sodelovat pri takih neobetavnih forah. Kvalitetne v takem ali drugačnem smislu se povabi in zastavi koncept projekta in cilj, šele na drugem mestu se morda odpre poziv za sodelujoče po želji in zdolgočasene prijatelje. Samo tako vsak še tako amaterski podvig vsaj malo pridobi na teži in možnosti uspeha.
PiRoman pa zaenkrat, če prav razumem, namerava storit nekaj z nekim osebnim ciljem projekta v ozadju, pri čemer mu dvig blogosfere ni prioriteta, saj propadanja ne objokuje in ne vidi smisla v pozivih kvalitetnim, da bi ostali, se vrnili, s tem pa tudi poziva, da bi se taki množili, ni v tendenci.
Debata o kvaliteti in kvantiteti ni niti približno tako relativen pojem, kot bi se rado mislilo, da je. Ker je popolnoma figo freško irelevantno, kako nekoga zanima politika, nekdo pa se na politiko požvižga in ga zanima nabiranje marjetic. To nima nobene veze z oceno kvalitete, niti z oceno pojava možne publike in kategorijo ravni publike. Če mene ne zanima jazz, še ne pomeni, da ne obstaja kvaliteten jazz, na več ravneh. Niti ne pomeni, da je nepomemben glasbeni žanr ali celo banalen. In še ne pomeni, da nima publike, ker mene ni tam. Kar se kvalitete v navezavi na relativiziranje pojma okus tiče, pa tudi ni relativno. Samo nekdo brez okusa, lahko meni, da je ocena kvalitete samo stvar okusa. Zato vprašanje pomembnosti Glasbatorija na primer ni stvar, ali naj sploh obstaja, ampak stvar vprašanja, ali je kvaliteten in ali to sploh kdo bere. Kaj ima nekdo rad, nima nujno veze s kvaliteto. In ko se jaz nažiram s pizzo, ki jo imam zelo rada v svoji verziji, si ne domišljam, da žrem kvalitetno hrano, ker je tak pač moj okus. Jasno mi je tudi, da razlika med mojo osnovnošolsko pesmico in Zajčevo poezijo pač ni samo stvar okusa.
O tem, ali je torej pisanje o politiki nekaj banalnega, lahko omembe vredno oceni samo tisti, ki ga politika zelo zanima in vse povezano s tem. Samo tisti lahko oceni, ali je nek tekst banalen ali ni, je dober ali ni, zaželen ali odveč. Tisti, ki se mu zdi ukvarjanje s politiko nesmisel in banalnost po defoltu, ker ga ne zanima, bi se pa moral zavedat, da to ni omembe vreden argument. Ker vsebinskih argumentov nima. Govori namreč o nečem, kar ga sploh ne zanima, torej tudi nič kaj dosti ne ve in ne zna o tem. To, koliko je pa lahko vseeno, ali blog s političnimi temami obstaja ali ne, pa spet omembe ni vredno, kaj si posameznik osebno misli. Pomebno je, ali so politične teme pri bralcih zaželene ali niso. Koliko je politika pomemben segment družbe v primerjavi z dnevnikom o nabiranju marjetic. Ali politične teme obetajo obisk ali ne. Potem pa seveda pride na vrsto tisto, da mora krojač uspeha nekega portala dojet, kateri so na tak ali drugačen način bolj kakovostni in /ali pritegljivi od brezveznih. Ja, kot si rekel, brez znanja in poznavanja ne gre. Osebni dovtipi, okusi, zanimanja in nezanimanja so irelevantni. Včasih me še vedno brezmejno čudi, zakaj ljudje mislijo, da so kot posamezniki s svojimi osebnimi vidiki in občutki omembe vreden faktor pri razpravi o pomembnosti in vrednosti pojavov.
O Ireninem blogu sem napisala že Piromanu. Samo dodatek. Irena tabloidom sploh parirat ne more, ker nima in ne ustvarja tabloidnih informacij in zgodb. Njen blog je predvsem tračikramljanje, tržnicaklepet. Ne vem, kateri blogi so kje omenjeni, ki se ukvarjajo z dnevno politiko. Nikoli pa ne more bit politika nekaj enako družbi pomembnega ali celo manj kot kramljanje na tržnici o novih čevljih Angeline Jolie. To je smešno. Pa četudi se tako zdi Človeku, ker ga politika ne zanima. Mene pa geografija ne. Pa zato ne bom rekla, da je National Geographic enako pomemben kot kateri koli tabloid ali še bolje, da je dober uspešen blog na geografsko tematiko, ki bi se lahko zgodil, nekaj popolnoma enakega kot Irenin prečudovit koncept posttabloidnega kramljanja. Ne ga srat!
Ta rek, da ni važno, kaj kdo počne, ampak kako to počne, sicer v okviru podpišem, vendar je spet opoteč in idealen za zlorabo. Seveda v skrajnosti tudi smešen, saj bi se kaj takega servirat lahko izmislil tudi morilec v bran svojemu izjemno izvedenemu in ciljanemu poslanstvu v primerjavi z brezveznimi afektiranimi sekalci glav po familijah … hehehehe … Tudi v Ireninem primeru je okvir, da to dobro počne, samo določen okvir predstave, kaj je to dobro. Kakšen je namen?! Osebno na primer si predstavljam, da bi bilo lahko bolje. V obsegu enakega žanra. Ampak s predrugačenim namenom! In kakšen je namen in cilj v Ireninem primeru? Je dober? Za koga in zakaj? V kakšnem smislu? Ta “kako” se namreč veže na rezultat!!!
Bloger odgovarja za neresnice enako kot vsi drugi pisci. Kar Guštija vprašaj … hehehe … Mogoče si samo domišlja, da ne odgovarja, če ga ne doleti brutalno opozorilo, da odgovarja. In ja, to je pa res, da za njim ne stoji nobena uredniška hiša, da bi ga branila. Zato ima pa hkrati več svobode pred uredništvi. Informacij pa nima na voljo, pa tudi če jih ima, se zastonj res ne bo razmetaval. Ampak saj je dovolj drugih verzij pisanja. Jebeš poročevanja. Saj tega je itak že po tiskovinah preveč.
@Človek:
Samo še to. Kar se Irenine pozicije tiče. Je še dodatno s pomočjo uredništva zlorabljena za grdo šovinistično sliko po Crnijevem modelu. Obe z Urško. Ker je Urška v primerjavi z Ireno v predstavitvah istega simptoma popolna amaterka, bi jo zlahka zamenjali z neko objavljevalko kuharskih receptov. Seveda si pa nič boljšega nisem mislila, ko je zgoraj kraljevala edina ženska predstavnica v pojavnosti Mojca Mavec. Raje imam Ireno, vsaj ne izigrava intelektualnega poslanstva.
@Pris:
Patetično, ja.
Šef je enkrat omenil (vsaj dve leti nazaj) , da komaj čaka, da blogi nehajo biti tako popularni, da bo lahko v miru pisal… Zdaj se pa prav sprašujem ali je zdaj boljše ali ne !??
Meni je vse skupaj vsaj kar pokaže statistika čisto isto. Mogoče v povprečju par klikov več kot pred dvema letoma ampak v bistvu zelo enako kot vedno. Sicer pa mi blog služi še vedno za moj osnovni cilj tj. nekam napisati nekaj svojih zgodbic. Nikoli pa tudi ne trdim, da mi ni do tega, da moje pisanje obišče čimveč ljudi. Kot sem že kdaj omenil, bi v nasprotnem primeru moje pisarije pustil na svojem komjuterju ali pa kar v svoji glavurini.
No, v glavnem ,tako ali drugače..jaz se grem še naprej. lp
@Simona: Najprej glede kakovosti. Pišeš tako, kot da sem napovedal, da bom jaz vse bloge naredil za najboljše. V bistvu govorim o dvigu kakovosti. Torej, če na lestvici od 1 do 10 nekdo napreduje za dve stopnji, je to dvig. Bi bilo pa res utopično misliti, da lahko z nekimi navodili vse spravimo na sam vrh.
Se strinjam, da je za učenje najboljši zgled. Dobra pa je tudi debata o tem, kaj je dobro in kaj ni dobro. In to imam namen početi tukaj. Dati iztočnice in potem debatirati. Glede na naravo mojega bloga se mi zdi, da bo to nek najbolj primeren doprinos k rasti kakovosti blogov. S tem, da je blogov kvečjemu preveč, se strinjam tudi jaz. To sem deloma tudi omenil v zapisu (da je vprašanje, koliko je sploh aktivnih).
Glede objokovanja – za samo blogosfero je škoda, če dobri odhajajo. Ampak tako je povsod. Če nekdo nima motiva, bo pač nehal. Ne vidim možnosti, da bi jaz s svojim pisanjem koga prepričal, naj ostane. Tisti pa, ki bodo ostali, in novi, ki bodo še prišli, bodo mogoče tukaj našli kak dober nasvet.
Ne vem, od kod ti ideja, da imam jaz neke osebne cilje in da je tale akcija na blogu samo pot za doseganje teh ciljev, za blogosfero mi je pa malo mar. Če sem dobil idejo, ko sem počel nekaj drugega, še to ne pomeni, da nimam iskrenih namenov. Tisti drugi projekt je še zaenkrat poslovna skrivnost, zato tukaj ne bom razlagal procesa, kako sem prišel na idejo, Fetalijev zapis je bil pa samo še en dejavnik, ki je pripomogel k temu, da sem s temle pisanjem res začel.
Pa še moj doprinos, glede na to, da spet ne gre brez mene:
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/05/09/o-nasi-blogosferi/
zato tukaj ne bom razlagal procesa, kako sem prišel na idejo, Fetalijev zapis je bil pa samo še en dejavnik, ki je pripomogel k temu, da sem s temle pisanjem res začel.