Arhiv Značk: avtodom

Elektrika za avtodom je "na žetone"

Prvič z avtodomom, , , ,

Vremenska napoved se je uresničila. Že v noči iz četrtka na petek je začelo deževati. ((O vetru ne bi zgubljal besed. Na tem območju piha praktično vedno.))

Namenila sva se proti največjemu pristaniškemu mestu v Nemčijji, Hamburgu. Katarina se je dogovorila za obisk zasebnega galerista Inga Lüthjensa, ki je mahnjen na kitajsko sodobno umetnost, kar je njej prišlo še kako prav. Pri pisanju diplome na to temo je namreč težko priti do literature in drugega ustreznega gradiva, on pa se je ponudil, da nama razkaže svojo zbirko, mogoče pa naju celo pospremi pri ogledu mesta.

Akumulatorji Adrie Matrix so sicer bili še polni, a pred odhodom iz Niebülla sva še hotela napolniti akumulatorje najinih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov, zato sem avtodom priklopil na zunanji električni vir (220 V). Omarica ob robu parkirišča ima več vtičnic, mini zaslon in režo za kovance. S pritiskanjem edinega gumba na omarici sem izbral številko proste vtičnice, v režo vrgel evrski kovanec ((drobiž je dobro imeti na zalogi)) in na prikazovalniku se je izpisalo, da imam na voljo 2 kWh. Dovolj dolg kabel morate seveda imeti s seboj. ((Dovolj dolg pišem zato, ker ni nujno, da se boste lahko vedno parkirali poleg elektro omarice)) Priklop na zunanji električni vir je viden tudi na komandni plošči v vozilu, tako da natančno vem, ali zunanje napajanje deluje ali ne.

Kot se za električarjevega sina spodobi, sem spoje podaljška improvizirano zaščitil pred vlago. Okoli spojene vtičnice in vtikača sem ovil plastično vrečko, da bi s tem preprečil vodnim kapljam, da naredijo kratek stik in v najboljšem primeru skurijo kakšno varovalko, v najslabšem pa bi skuril še kakšno napravo v avtu.

Če odštejem dež in 20-kilometrsko kolono pred Hamburgom je vožnja minila brez posebnosti. Zastoji so nastali, ker je Hamburško pristanišče praznovalo 821. obletnico. Po radiu sva slišala, da v mestu ta konec tedna pričakujejo cel milijon obiskovalcev, ki naj bi si prišli pogledat različna plovila. ((Med drugim so napovedali Queen Mary II in največjo ladjo, ki jo poganja samo sončna energija.)) K sreči sva kolono zapustila še pred centrom mesta in se tako izognila polžjemu premikanju po avtocesti.

Ob omembi kolone moram povedati še, da Adria Matrix pritegne veliko pogledov. Ko smo se počasi pomikali naprej (na desnem pasu nam je šlo malo počasneje, kot tistim na levi), si je veliko ljudi z zanimanjem ogledovalo najin „rajzemobil“. Že pri vožnji na sever sem na postajališčih opazil, da si marsikdo ogleduje najino vozilo in sem se počutil kar rahlo frajersko. V tej koloni sem se še posebej potrudil, da bi dajal vtis skuliranega mladca, ki ve kaj hoče in je zato izbral Adrio Matrix. 😉

Mimogrede še cukrček za tiste, ki ste alergični na nenehna popravila naših (slovenskih) avtocest. Tudi za prečkanje Avstrije je treba kupiti vinjeto. Desetdnevna stane 7,5€. Poleg tega pa še posebej plačati predore. Karavanški stane 6,5€, Tauern in Katschberg pa skupaj 9,5€. Pri tem pa sva vsaj polovico poti vozila po tako zožanih pasovih, da je prehitevanje mogoče le redkokje. Omejitve hitrosti so na teh delih med 60 in 80 km/h. V Nemčiji cestnin sicer ni, delo na cesti je pa marsikje. Očitno nas je na cestah toliko, da enostavno drugače ne gre.

Elektrika za avtodom je "na žetone"

Prvič z avtodomom, , , ,

Vremenska napoved se je uresničila. Že v noči iz četrtka na petek je začelo deževati. ((O vetru ne bi zgubljal besed. Na tem območju piha praktično vedno.))

Namenila sva se proti največjemu pristaniškemu mestu v Nemčijji, Hamburgu. Katarina se je dogovorila za obisk zasebnega galerista Inga Lüthjensa, ki je mahnjen na kitajsko sodobno umetnost, kar je njej prišlo še kako prav. Pri pisanju diplome na to temo je namreč težko priti do literature in drugega ustreznega gradiva, on pa se je ponudil, da nama razkaže svojo zbirko, mogoče pa naju celo pospremi pri ogledu mesta.

Akumulatorji Adrie Matrix so sicer bili še polni, a pred odhodom iz Niebülla sva še hotela napolniti akumulatorje najinih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov, zato sem avtodom priklopil na zunanji električni vir (220 V). Omarica ob robu parkirišča ima več vtičnic, mini zaslon in režo za kovance. S pritiskanjem edinega gumba na omarici sem izbral številko proste vtičnice, v režo vrgel evrski kovanec ((drobiž je dobro imeti na zalogi)) in na prikazovalniku se je izpisalo, da imam na voljo 2 kWh. Dovolj dolg kabel morate seveda imeti s seboj. ((Dovolj dolg pišem zato, ker ni nujno, da se boste lahko vedno parkirali poleg elektro omarice)) Priklop na zunanji električni vir je viden tudi na komandni plošči v vozilu, tako da natančno vem, ali zunanje napajanje deluje ali ne.

Kot se za električarjevega sina spodobi, sem spoje podaljška improvizirano zaščitil pred vlago. Okoli spojene vtičnice in vtikača sem ovil plastično vrečko, da bi s tem preprečil vodnim kapljam, da naredijo kratek stik in v najboljšem primeru skurijo kakšno varovalko, v najslabšem pa bi skuril še kakšno napravo v avtu.

Če odštejem dež in 20-kilometrsko kolono pred Hamburgom je vožnja minila brez posebnosti. Zastoji so nastali, ker je Hamburško pristanišče praznovalo 821. obletnico. Po radiu sva slišala, da v mestu ta konec tedna pričakujejo cel milijon obiskovalcev, ki naj bi si prišli pogledat različna plovila. ((Med drugim so napovedali Queen Mary II in največjo ladjo, ki jo poganja samo sončna energija.)) K sreči sva kolono zapustila še pred centrom mesta in se tako izognila polžjemu premikanju po avtocesti.

Ob omembi kolone moram povedati še, da Adria Matrix pritegne veliko pogledov. Ko smo se počasi pomikali naprej (na desnem pasu nam je šlo malo počasneje, kot tistim na levi), si je veliko ljudi z zanimanjem ogledovalo najin „rajzemobil“. Že pri vožnji na sever sem na postajališčih opazil, da si marsikdo ogleduje najino vozilo in sem se počutil kar rahlo frajersko. V tej koloni sem se še posebej potrudil, da bi dajal vtis skuliranega mladca, ki ve kaj hoče in je zato izbral Adrio Matrix. 😉

Mimogrede še cukrček za tiste, ki ste alergični na nenehna popravila naših (slovenskih) avtocest. Tudi za prečkanje Avstrije je treba kupiti vinjeto. Desetdnevna stane 7,5€. Poleg tega pa še posebej plačati predore. Karavanški stane 6,5€, Tauern in Katschberg pa skupaj 9,5€. Pri tem pa sva vsaj polovico poti vozila po tako zožanih pasovih, da je prehitevanje mogoče le redkokje. Omejitve hitrosti so na teh delih med 60 in 80 km/h. V Nemčiji cestnin sicer ni, delo na cesti je pa marsikje. Očitno nas je na cestah toliko, da enostavno drugače ne gre.

V avtodomu je (skoraj) vse na plin

Prvič z avtodomom, , ,

V četrtek sva se zbudila relativno zgodaj, zunaj naju je pozdravilo sonce. Na hitro sva naredila načrt. Higiena, zajtrk, praznjenje rezervoarja z umazano vodo, polnjenje rezervoarja s svežo vodo, nato pa z vlakom proti Syltu.

Plaža na Syltu je kot v filmih. Le kje se skriva Mitch Buchanon?

Noči na severu so hladne, zjutraj je bilo le kakih 5 stopinj Celzija. Brrr. In jaz naj bi se tuširal! Idealna priložnost, da preizkusiva ogrevanje, sem si rekel. Grelec za vodo sem navil do konca in že po nekaj minutah sem imel toplo vodo. Tušu je v avtodomu res skromno odmerjen prostor, a sem se uredil ((tuširanje in pranje glave)) brez večjih težav. Mi je pa relativno hitro zmanjkalo tople vode. Pri 110-litrskem rezervoarju je pač treba varčevati in verjetno so zato snovalci tovrstnih hiš na kolesih izračunali, koliko tople vode naj bi porabil za tuširanje. Pri tem ne pozabite še dejstva, da se v najini Adrii Matrix ((tako kot pri večini vseh avtodomov)) vse ogrevanje, kuhanje ter v večji meri tudi hlajenje izvaja s pomočjo plina in je treba tudi pri tem varčevati. Iz navodil za uporabo je sicer razvidno, da imajo nekateri modeli možnost ogrevanja tudi z elektriko, a to pri najinem ni opcija. Na elektriko lahko deluje le hladilnik, a tega nama zavoljo nizkih zunanjih temperatur sploh ni treba vklapljati.

*S seboj voziva 2 klasični jeklenki, zato je treba biti varčen. V Nemčiji je namreč težko priti do sveže zaloge, saj imajo drugačne jeklenke in jih zato ne morete zamenjati. Treba je najti nekoga, ki jeklenke polni, pa še tam je vprašanje, ali imajo prave nastavke za navoje na naših jeklenkah.

Postajališče za avtodome v Niebüllu je povsem v centru mesteca. Zelenica velikosti malega nogometnega igrišča ima v enem kotu elektro omarico, na drugem koncu pa postajo za odpadno in čisto vodo. Vse deluje na kovance za 1€. 2kWh elektrike, 5 minut odprta loputa za odpadno vodo ali 100 litrov čiste vode. Vse po en evro.

Preden sva se odpravila na vlak, sva še hotela izprazniti rezervoar odpadne vode (uporabniki tega avtodoma pred nama so ga očitno pozabili sprazniti) ter se oskrbeti z novo zalogo sveže vode. Zapeljal sem do postaje za oskrbo in doživel prvi stres. Ko vržeš v avtomat evrski kovanec, se odpre roleta za odpadno vodo. Presenečen sem ugotovil, da je za roleto samo luknja, nikjer pa kakšne cevi, da bi odplake iz avta speljal v odtok. Avtodom ima namreč v zadnjem delu vozila na voznikovi strani le ventil in cev, ki je dolga približno toliko, kot izpušna cev. Torej ni šans, da odpadno vodo naciljam v tisto luknjo v postaji, ker curek ne bo padal vanjo ampak bi šlo vse mimo. McGyverska rešitev se je porodila Katarini. „Imava kakšno vedro?“ je vprašala. „To pa imava,“ sem se spomnil. Lepo počasi sem začel natakati odpadno vodo ((to niso fekalije iz stranišča, je samo voda iz umivalnikov in tuša)) v vedro in jo pretakati v luknjo. Po nekaj minutah pa se je roleta na postaji samodejno zaprla. Da sem spraznil rezervoar, sem potreboval še dva evra. Veliko bolj praktično bi bilo, če bi imel v prtljažniku kakšno cev z dovolj velikim premerom. Tako bi vsekakor zaključil prej kot v petih minutah in bi en evro zadostoval.

V to luknjo naj bi izlil odpadno vodo

Če bi imel cev z večjim premerom, bi bilo lažje in hitreje

* V nekem članku sem prebral, da so te postaje zelo različne. Pri nekaterih cevi za izliv odpadne vode ne bi potreboval, saj samo zapelješ nad nekakšno rešetko, odpreš ventil in pustiš, da izteče.

Natakanje sveže vode tudi stane 1 evro. Če imaš pri sebi vse potrebno. V prtljažniku je sicer bila cev, kakršno doma uporabljam za zalivanje vrta (z Gardeninim sistemom za spajanje na klik), primernega nastavka, da bi cev „kliknil“ na pipo pa ne. Tega sem odkril šele dan kasneje. Vseeno nama je uspelo tako, da sem cev pač vtaknil v izliv in jo ves čas natakanja trdno držal. Najin avtodom ni imel kakšnega posebnega senzorja, kdaj je rezervoar poln. Meni so rekli, da je to takrat, ko začne voda teči čez rob. Logično, kajne? 🙂

Ko sva avtodom oskrbela s svežo vodo, sva ga postavila nazaj na parkirno mesto in se odpravila proti železniški postaji in na otok, ki ima peščeno plažo tako dolgo, kolikor je dolga celotna slovenska obala. O tem, kako sva preživela dan, se je razpisala Katarina, tako da jaz ne bi preveč. Povem samo to, da sva se imela tako lepo, da bova otok vsekakor enkrat obiskala vsaj za teden dni. En dan je bil le za gušt, za občutek. Zdaj res razumem, zakaj ima na otoku veliko (nemških) zvezdnikov svojo hišo.

Enkratne priložnosti, da bi vsaj hodil po severnem morju, nisem hotel zamuditi. Voda niti ni bila tako zelo mrzla, a za kopanje se nisem odločil.

Z otoka sva se vrnila pozno, tako da sva šla naravnost spat. Ker je bil zunaj mraz, sva gretje pustila vklopljeno dlje časa, zraven pa upala, da nama ne bo zmanjkalo plina. Dvakrat sem že pregledal navodila in šel okoli avta, a nisem nikjer odkril kakega indikatorja, koliko plina je še na zalogi. Mislim, da bi en manometer prišel zelo prav.

* Ob omembi plina še ena pomembna stvar. Pred vožnjo je treba plin zapreti. Za vsak slučaj. Sicer kot dobro izobražen gasilec vem, da kakšne filmske eksplozije plinskih jeklenk praktično niso mogoče, vendar sem naučen tudi delovati preventivno. Pa še v navodilih za uporabo piše, da je to treba narediti. 🙂

Z avtodomom 1400 kilometrov v dobrih 30 urah

Prvič z avtodomom, , , ,

Za drugi dan (sreda) najinega potovanja sva imela cilj Sylt. Ker je bilo napovedano, da bo na otoku lepo vreme še samo v sredo in četrtek, potem pa naj bi padal dež, sva si res želela biti tam čim prej.

Na Sylt se z vozilom pride na dva načina: z avtovlakom iz nemškega mesteca Niebüll ali s trajektom z Danske. Za drugo varianto prej sploh nisva vedela, zato sva iskala podatke za Sylt Shuttle. Katarina je ugotovila, da je za prevoz avtodoma ceneje, če imaš potrdilo o rezervaciji v enem izmed kampov. Na hitro sva pobrskala po spletu in se odločila za najbolj južnega v kraju Hörnum. Rezervacijo sem oddal preko njihove spletne strani, odgovorili so mi v parih urah. Natisniti sem moral kar tisti njihov odgovor in to naj bi pokazal na železniški postaji v Niebüllu.

Ob oddaji rezervacije sem naju napovedal za sredo popoldne. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sva po kratkem spancu bila v sredo ob 7:40 ((po kratkem 5-urnem spancu)) že naprej na poti. Pred nama je bilo še 900 kilometrov poti.

2.300 kubični 130 konjski Fiatov Multijet ((dizel, se razume)) najine Adrie Matrix je poskočen, tako da sva bila v trenutku pri hitrosti 110 km/h. Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je sicer nameščena na pravo mesto, tako da lahko desna roka ves čas počiva na po višini nastavljivem naslonjalu in jo vseeno doseže, vendar se mi nekako prevečkrat zgodi, da se zatika pri prestavljanju v šesto. Slednjo koristim skorajda že od 80 km/h naprej, saj mi tako potovalni računalnik kaže, da imam bolj ugodno porabo. Povprečna poraba pride nekje na slabih 12 litrov na 100 kilometrov.

Komolci lahko skoraj ves čas vožnje počivajo na naslonjalih

Vožnja pri 100 km/h je še zelo udobna in brezskrbna, ob vključenem tempomatu pa sploh. Ob prehitevanju brez težav pospešujem na 120 in švignem mimo počasnejših tovornjakov, malo več pozornosti je treba le tisti trenutek, ko pridem mimo velikih vozil. Zračni tok se takrat tako spremeni, da mi avtodom precej zaziba. Zdi se, kot da me hoče zračni tok najprej odriniti stran od tovornjaka, nato pa me potegne proti počasnemu pasu. Pri tem opisu je treba upoštevati, da sem v smislu vožnje avtodoma še zelo zelen. Verjetno je še kar nekaj rezerve, preden bi začel avto zares plesati, ampak meje res ne bi rad preizkušal. Drugi dan sem se sicer nekaj časa korajžno vozil tudi 120 km/h, a sem opazil, da je ob kakšnem bočnem sunku vetra to zame že malo preveč. Tako sva večino Nemčije prevozila pri hitrosti okoli 105 km/h. Sem že napisal, da mi pri tem super pomaga tempomat? 🙂

900 kilometrov za en dan ni malo, a se ni zdelo nemogoče. Bal sem se le, da me bo kaj bolel križ, a sta se sedeža voznika in sovoznika izkazala za vrhunska. Ne le, da nudita dober stranski oprijem in sta dovolj čvrsta, tudi nastavljivost naklona je dobra ((tako sedeža kot naslona)), za nameček pa sta še vrtljiva, tako da se ju lahko uporablja kot fotelja v bivalnem prostoru. Ko se zvečer spravim s prenosnikom v naročju in z velikim belim špricerjem na mizi pisat takle zapis, sedež nagnem nazaj, noge pa stegnem na klop ob mizi, pa je občutek popoln. Podoživljam vse kar sem videl in doživel čez dan, nato pa to spravim na medij, ki ga bo mogoče celo kdo prebral in mu bo koristil, ko se bo sam prvič spravljal z avtodomom na pot. Priporočam.

*Med pisanjem tega prispevka se mi v glavi poraja še 100 idej, kaj bi moral omeniti in napisati. Zato mi, dragi bralec/draga bralka, ne zameri, ker moje misli v odstavkih švigajo sem ter tja. Prvi namen je vsekakor pisanje za tiste, ki se prvič odpravljajo na potovanje z avtodomom in zanje bi rad zapisal čim več koristnih stvari. V drugi vrsti pa bi vsekakor rad ponudil tudi nekaj vtisov s potovanja, ki ga že po četrtem dnevu ocenjujem kot odličnega.

Da se vrnem k prvotnemu namenu. Proti poldnevu sva ugotovila, da bova v Niebüll prišla pozno zvečer in bova le stežka ujela avtovlak do Sylta. Upoštevaje vremensko napoved bi nama tako ostal samo en dan za pohajkovanje po otoku. Za to pa se nama ni zdelo smiselno odšteti 140 evrov samo za avtovlak, potem pa še dobrih 20 za prostor v kampu. Na hitro sva se odločila in spremenila načrt. Prenočila bova v Niebüllu, nato pa zjutraj brez vozila šla z vlakom na otok ((in tako prihranila 115 evrov)). Tam bova ostala do večera, nato pa se spet z vlakom vrnila prenočevat v Niebüll. V petek se bova zavoljo slabega vremena odpravila proti Hamburgu. Svoboda gibanja v povezavi z avtodomom res dobi povsem nov pomen!

V Niebüll sva prišla ob 22:55, nekaj malega pojedla, se umila in spravila spat. Po prevoženih 1.400 kilometrih v manj kot 31 urah druge možnosti sploh ni bilo. Več o hladnih nočeh na severu in ostalih dogodivščinah pa prihodnjič …

P.S.: Bolj potopisne zapise o najinem potovanju preberite pri Kandeli.

Z avtodomom 1400 kilometrov v dobrih 30 urah

Prvič z avtodomom, , , ,

Za drugi dan (sreda) najinega potovanja sva imela cilj Sylt. Ker je bilo napovedano, da bo na otoku lepo vreme še samo v sredo in četrtek, potem pa naj bi padal dež, sva si res želela biti tam čim prej.

Na Sylt se z vozilom pride na dva načina: z avtovlakom iz nemškega mesteca Niebüll ali s trajektom z Danske. Za drugo varianto prej sploh nisva vedela, zato sva iskala podatke za Sylt Shuttle. Katarina je ugotovila, da je za prevoz avtodoma ceneje, če imaš potrdilo o rezervaciji v enem izmed kampov. Na hitro sva pobrskala po spletu in se odločila za najbolj južnega v kraju Hörnum. Rezervacijo sem oddal preko njihove spletne strani, odgovorili so mi v parih urah. Natisniti sem moral kar tisti njihov odgovor in to naj bi pokazal na železniški postaji v Niebüllu.

Ob oddaji rezervacije sem naju napovedal za sredo popoldne. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sva po kratkem spancu bila v sredo ob 7:40 ((po kratkem 5-urnem spancu)) že naprej na poti. Pred nama je bilo še 900 kilometrov poti.

2.300 kubični 130 konjski Fiatov Multijet ((dizel, se razume)) najine Adrie Matrix je poskočen, tako da sva bila v trenutku pri hitrosti 110 km/h. Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je sicer nameščena na pravo mesto, tako da lahko desna roka ves čas počiva na po višini nastavljivem naslonjalu in jo vseeno doseže, vendar se mi nekako prevečkrat zgodi, da se zatika pri prestavljanju v šesto. Slednjo koristim skorajda že od 80 km/h naprej, saj mi tako potovalni računalnik kaže, da imam bolj ugodno porabo. Povprečna poraba pride nekje na slabih 12 litrov na 100 kilometrov.

Komolci lahko skoraj ves čas vožnje počivajo na naslonjalih

Vožnja pri 100 km/h je še zelo udobna in brezskrbna, ob vključenem tempomatu pa sploh. Ob prehitevanju brez težav pospešujem na 120 in švignem mimo počasnejših tovornjakov, malo več pozornosti je treba le tisti trenutek, ko pridem mimo velikih vozil. Zračni tok se takrat tako spremeni, da mi avtodom precej zaziba. Zdi se, kot da me hoče zračni tok najprej odriniti stran od tovornjaka, nato pa me potegne proti počasnemu pasu. Pri tem opisu je treba upoštevati, da sem v smislu vožnje avtodoma še zelo zelen. Verjetno je še kar nekaj rezerve, preden bi začel avto zares plesati, ampak meje res ne bi rad preizkušal. Drugi dan sem se sicer nekaj časa korajžno vozil tudi 120 km/h, a sem opazil, da je ob kakšnem bočnem sunku vetra to zame že malo preveč. Tako sva večino Nemčije prevozila pri hitrosti okoli 105 km/h. Sem že napisal, da mi pri tem super pomaga tempomat? 🙂

900 kilometrov za en dan ni malo, a se ni zdelo nemogoče. Bal sem se le, da me bo kaj bolel križ, a sta se sedeža voznika in sovoznika izkazala za vrhunska. Ne le, da nudita dober stranski oprijem in sta dovolj čvrsta, tudi nastavljivost naklona je dobra ((tako sedeža kot naslona)), za nameček pa sta še vrtljiva, tako da se ju lahko uporablja kot fotelja v bivalnem prostoru. Ko se zvečer spravim s prenosnikom v naročju in z velikim belim špricerjem na mizi pisat takle zapis, sedež nagnem nazaj, noge pa stegnem na klop ob mizi, pa je občutek popoln. Podoživljam vse kar sem videl in doživel čez dan, nato pa to spravim na medij, ki ga bo mogoče celo kdo prebral in mu bo koristil, ko se bo sam prvič spravljal z avtodomom na pot. Priporočam.

*Med pisanjem tega prispevka se mi v glavi poraja še 100 idej, kaj bi moral omeniti in napisati. Zato mi, dragi bralec/draga bralka, ne zameri, ker moje misli v odstavkih švigajo sem ter tja. Prvi namen je vsekakor pisanje za tiste, ki se prvič odpravljajo na potovanje z avtodomom in zanje bi rad zapisal čim več koristnih stvari. V drugi vrsti pa bi vsekakor rad ponudil tudi nekaj vtisov s potovanja, ki ga že po četrtem dnevu ocenjujem kot odličnega.

Da se vrnem k prvotnemu namenu. Proti poldnevu sva ugotovila, da bova v Niebüll prišla pozno zvečer in bova le stežka ujela avtovlak do Sylta. Upoštevaje vremensko napoved bi nama tako ostal samo en dan za pohajkovanje po otoku. Za to pa se nama ni zdelo smiselno odšteti 140 evrov samo za avtovlak, potem pa še dobrih 20 za prostor v kampu. Na hitro sva se odločila in spremenila načrt. Prenočila bova v Niebüllu, nato pa zjutraj brez vozila šla z vlakom na otok ((in tako prihranila 115 evrov)). Tam bova ostala do večera, nato pa se spet z vlakom vrnila prenočevat v Niebüll. V petek se bova zavoljo slabega vremena odpravila proti Hamburgu. Svoboda gibanja v povezavi z avtodomom res dobi povsem nov pomen!

V Niebüll sva prišla ob 22:55, nekaj malega pojedla, se umila in spravila spat. Po prevoženih 1.400 kilometrih v manj kot 31 urah druge možnosti sploh ni bilo. Več o hladnih nočeh na severu in ostalih dogodivščinah pa prihodnjič …

P.S.: Bolj potopisne zapise o najinem potovanju preberite pri Kandeli.