Sveti Nikolaj, nam bolj poznan kot Miklavž je prvi izmed treh popularnih dobrotnikov, ki v decembru obiščejo in obdarijo otroke. Miklavž vse pridne otroke obdari v noči s 5. na 6. december.
Zimski čas je po prastarem pojmovanju obdobje, ko se na Zemljo vračajo duhovi prednikov. Ljudje so verovali, da se jim bodo približali, če se bodo našemili in jim postali čimbolj podobni. Nekdanjo resno versko obrednost so kasneje zamenjali z burkaštvom in veseljačenjem. Cerkvi takšen pristop ni bil všeč, zato so poskušali tovrstne šege čimbolj prilagoditi svojim nazorom. Tako je Miklavž dobil spremljevalce.
Hudiči, peklenščki, parkeljni, zlodeji, vragi, so postali izvrševalci kazni nad porednimi otroki. Parkeljni so vedno kosmati, rogati in strašni na pogled. Rožljajo z verigami in rogovilijo po cestah in hišah. Ime »parkelj« izhaja iz nemškega izraza »Spitzbartl«, ((Izgovori se špicbartl.)) kar bi lahko prevedli kozjebradec. Ponekod je prišel v rabo še drug nemški izraz, »Krampus«. Parkeljnovo neprimerno vedenje Miklavž le stežka kroti. Poleg hudobcev pa ima Miklavž v spremstvu tudi angele, ki se ponavadi pojavljajo v parih. Oblečeni so v bela oblačila, na hrbtu pa imajo krila.
Ime Nikolaj izhaja iz latinskega imena Nicolaus, to pa iz grškega Nikolaos, kar pomeni »zmaga ljudstva«. Naš Nikolaj se je rodil med leti 240 in 270 v bogati družini v turškem okrožju Antaliji, umrl pa okoli leta 350.
Legenda pripoveduje, da se je rodil šele več let po poroki staršev; bog naj bi ju s sinom obdaroval zaradi njune nesebičnosti. Nikolaj je postal duhovnik, kasneje pa tudi škof. Ko so njegovi starši zaradi kuge umrli, je podedoval veliko premoženje. Vsega je razdelil med reveže.
Na slikah je sveti Nikolaj največkrat naslikan v škofovski opravi. Čez dolgo belo haljo (albo) ima oblečen mašni plašč (pluvial), na glavi nosi pokrivalo, ki se imenuje mitra. Po izročilu je Miklavž visok, ima dolgo belo brado in nosi bele rokavice. V eni roki drži škofovsko palico, ki je na vrhu zavita in okrašena, v drugi pa ima knjigo, v kateri so s z zlatimi črkami napisana imena pridnih, s črnimi pa porednih otrok. Na knjigi nemalokrat vidimo tri zlate krogle, s katerimi je povezana naslednja legenda:
Siromašen mož je imel tri hčere, za katere pa ni imel primerne dote. Sramote ga je rešil prav Nikolaj, ko jim je ponoči skozi okno zavalil tri kepe zlata. Ena se je zavalila na tla in pristala v copatu.
Od tod nemara izhaja šega, da Miklavž otrokom ponoči prinaša darove v nastavljene nogavice, copate ali cokle. Pri nas je bolj znana navada, da otroci zvečer nastavijo krožnike ali kakšne druge posode. Vanje je včasih Miklavž položil kakšno jabolko in orehe. Oboje naj bi ponazarjalo zlate kepe iz prej omenjene legende. Poleg tega je obvezna tudi šiba Miklavževka, ki pa je namenjena staršem, da jo uporabijo v primeru, da otroci niso pridni. Miklavževi darovi so do pred nekaj desetletji bili skromni. Šele v zadnjem obdobju se med darili znajdejo tudi igrače, oblačila in še kaj.
Pričakovanje Miklavževega prihoda je vedno vzpodbujalo otroško domišljijo. V dneh pred Miklavževim rdečo zarjo skoraj povsod razlagajo s tem, da Miklavž peče piškote za pridne otroke. Otroci kakšen teden pred njegovim prihodom radi pišejo pisma želja, ki jih potem položijo na okensko polico. »Miklavž« pisma prebere in odloči, ali so bili dovolj pridni, da željeno tudi dobijo.
Sveti Miklavž je nadvse priljubljen tudi na Nizozemskem. Tam ga imenujejo Sinterklaas. Prav iz njihovega Sinterklaasa je kasneje nastal znameniti ameriški božiček – Santa Claus.
O Miklavžu je znana še ena legenda: Neki krčmar ((po nekih drugih poročil je bil mesar)) naj bi umoril tri popotne šolarje, študente. Razsekal jih je in skril v kadi. Sv. Miklavž je pripotoval mimo, začutil zločin in tri nesrečne šolarje obudil nazaj v življenje. Zaradi te prigode so ga šolarji in študentje izvolili za svojega zavetnika.
Prav verjetno je, da je takšnih legend še veliko več, saj so Miklavža za zavetnika izbrali mnogi. V Rusiji so ga sprejeli celo za narodnega zaščitnika, patrona. Tudi na Slovenskem so mu ljudje očitno zelo naklonjeni. Od vseh svetnikov je prav Miklavžu posvečeno največ cerkva, blizu 200. Na Koroškem in v Dravski dolini je zavetnik splavarjev, v Savinjski dolini pa se k njemu zatekajo mlinarji in žagarji. V Ziljski dolini se mu priporočajo tudi drvarji. Drugod najdemo zapise, da je tudi zavetnik trgovcev, mesarjev, pekov, pisarjev, tkalcev, odvetnikov, lekarnarjev, voskarjev, delavcev v kamnolomu, krojačev, tatov, beračev ter mladih deklet, ki si želijo moža. Neveste se k njemu priporočajo za srečno poroko, žene pa, če si želijo otrok.
Ko sem bil še majhen, sem tega dobrotnika nestrpno pričakoval. Čeprav nisem vedel, od kod prihaja ((Baje, da iz Nebes.)) sem vedel, da me bo razveselil. Ko so starši presodili, da sem dovolj star, so mi razkrili skrivnost. Čeprav sedaj vem, da darila v krožnik polagajo starši, pa še vedno verjamem v svetnika, ki je svoje premoženje razdelil med reveže.
P.S.: Za več slik – poleg virov, ki so navedeni ob slikah – priporočam še Samotov blog.
UPDATE: Preverite še, kako sem pred samim Luciferjem rešil Kandelo.
