Moje telo kar preplavlja adrenalin, ko berem zapise, da so v štajerski prestolnici prijeli tri mladeniče, ki naj bi podtaknili okoli 50 požarov, da bi jih lahko kasneje kot člani gasilskega društva lahko šli gasit. To v nobenem primeru niso pravi gasilci!
Opozarjam: Te štiri osebe so osumljene, nič pa še ni dokazano. In predmet moje objave ne bo premlevanje, ali so krivi ali ne, niti ne bom udrihal po mrhovinarsko nastrojenih novinarjih. Rad bi le predstavil drugačen pogled na gasilca.
H gasilcem sem pristopil z devetimi leti. Navdušili so me vrstniki in prijatelji, ki so pripovedovali, kako je fino biti pri gasilcih. »Po vsakih vajah dobimo Cockto, ko gremo pa na tekmovanje, nam še pa čevapčiče častijo. Pa zadnjič smo lahko prižgali plave luči in sireno,« so mi navdušeno pripovedovali. To so bili argumenti, ki se jih ni dalo zrušiti. Kmalu so me sprejeli v tekmovalno desetino. Spomladi vaje, poleti in jeseni tekmovanja. Tudi pokalov je bilo kar nekaj. Enkrat smo celo sodelovali na državnem tekmovanju.
Pri mojih šestnajstih so nas, mene in moje vrstnike, starejši gasilci začeli vabiti na vaje in delovne akcije. ((Gasilci počnemo še kaj drugega, kot pa le gasimo požare. K našemu delu spada tudi dobava pitne vode v sušnem obdobju, zalivanje javnih površin, kakšna dela na višini, izpiranje cestišč, sodelovanje z drugimi društvi v kraju …)) Počutil sem se sprejetega med člane, s tem pa seveda pomembnejšega. Z osemnajstimi sem lahko opravil osnovni tečaj za gasilca, kar mi je omogočilo sodelovanje na intervencijah.
V našem kraju pa je »akcije« bolj malo. V povprečju med 10 in 15 intervencij na leto. Potem se pa še naredi, da sem ravno v tistem času bil v šoli! Seveda sem si želel več akcije. In sem jo tudi dobil. V strokovnem izobraževanju. Opravil sem tečaje za nosilca dihalnega aparata, za radijske zveze, za tehnično reševanje, za mentorja mladine, za gašenje notranjih požarov in napredoval v čin nižjega gasilskega častnika. Na vseh teh usposabljanjih sem pridobil veliko znanja in izkušenj, minila pa me je tudi tista mladostniška zaletavost in nepremišljenost. Ko spoznaš, kako odgovorno je poslanstvo gasilca, te želja po akciji hitro mine. Zaveš se, da je najpomembnejše biti dovolj dobro usposobljen, da boš nalogo, ki ti bo na intervenciji naložena, opravil strokovno, hitro in varno.
Zadnjih devet let se veliko ukvarjam z mladimi. V našem gasilskem društvu smo pred nekaj leti po priporočilu Gasilske zveze Slovenije v društvu ustanovili Komisijo za delo z mladimi. Danes niso samo tekmovanja in čevapčiči tisti, ki pritegnejo mlade. Z raznimi kvizi, izleti in kulturnim dogajanjem jim poskušamo predstaviti, da se lahko v življenju zanesejo tudi na druge, če bodo seveda tudi sami pripravljeni pomagati. Poskušamo jim približati plemenito poslanstvo, nesebično pomagati tistim, ki si sami ne morejo pomagati.
Nikomur od nas, odraslih gasilcev, niti na kraj pameti ne pade, da bi mladim o požarih govorili kot o nekem adrenalinskem športu. Vzgajamo v duhu preventive in z mislijo na sočloveka. Zavedati pa se je treba, da življenje ni samo gasilstvo. Mladi so pri gasilcih le nekaj ur na teden. Vmes so doma, v šoli, med prijatelji in na njihovo obnašanje vpliva še marsikaj …
Z gasilskim pozdravom,
NA POMOČ!
Vaš Piroman