Moje telo kar preplavlja adrenalin, ko berem zapise, da so v štajerski prestolnici prijeli tri mladeniče, ki naj bi podtaknili okoli 50 požarov, da bi jih lahko kasneje kot člani gasilskega društva lahko šli gasit. To v nobenem primeru niso pravi gasilci!
Opozarjam: Te štiri osebe so osumljene, nič pa še ni dokazano. In predmet moje objave ne bo premlevanje, ali so krivi ali ne, niti ne bom udrihal po mrhovinarsko nastrojenih novinarjih. Rad bi le predstavil drugačen pogled na gasilca.
H gasilcem sem pristopil z devetimi leti. Navdušili so me vrstniki in prijatelji, ki so pripovedovali, kako je fino biti pri gasilcih. »Po vsakih vajah dobimo Cockto, ko gremo pa na tekmovanje, nam še pa čevapčiče častijo. Pa zadnjič smo lahko prižgali plave luči in sireno,« so mi navdušeno pripovedovali. To so bili argumenti, ki se jih ni dalo zrušiti. Kmalu so me sprejeli v tekmovalno desetino. Spomladi vaje, poleti in jeseni tekmovanja. Tudi pokalov je bilo kar nekaj. Enkrat smo celo sodelovali na državnem tekmovanju.
Pri mojih šestnajstih so nas, mene in moje vrstnike, starejši gasilci začeli vabiti na vaje in delovne akcije. ((Gasilci počnemo še kaj drugega, kot pa le gasimo požare. K našemu delu spada tudi dobava pitne vode v sušnem obdobju, zalivanje javnih površin, kakšna dela na višini, izpiranje cestišč, sodelovanje z drugimi društvi v kraju …)) Počutil sem se sprejetega med člane, s tem pa seveda pomembnejšega. Z osemnajstimi sem lahko opravil osnovni tečaj za gasilca, kar mi je omogočilo sodelovanje na intervencijah.
V našem kraju pa je »akcije« bolj malo. V povprečju med 10 in 15 intervencij na leto. Potem se pa še naredi, da sem ravno v tistem času bil v šoli! Seveda sem si želel več akcije. In sem jo tudi dobil. V strokovnem izobraževanju. Opravil sem tečaje za nosilca dihalnega aparata, za radijske zveze, za tehnično reševanje, za mentorja mladine, za gašenje notranjih požarov in napredoval v čin nižjega gasilskega častnika. Na vseh teh usposabljanjih sem pridobil veliko znanja in izkušenj, minila pa me je tudi tista mladostniška zaletavost in nepremišljenost. Ko spoznaš, kako odgovorno je poslanstvo gasilca, te želja po akciji hitro mine. Zaveš se, da je najpomembnejše biti dovolj dobro usposobljen, da boš nalogo, ki ti bo na intervenciji naložena, opravil strokovno, hitro in varno.
Zadnjih devet let se veliko ukvarjam z mladimi. V našem gasilskem društvu smo pred nekaj leti po priporočilu Gasilske zveze Slovenije v društvu ustanovili Komisijo za delo z mladimi. Danes niso samo tekmovanja in čevapčiči tisti, ki pritegnejo mlade. Z raznimi kvizi, izleti in kulturnim dogajanjem jim poskušamo predstaviti, da se lahko v življenju zanesejo tudi na druge, če bodo seveda tudi sami pripravljeni pomagati. Poskušamo jim približati plemenito poslanstvo, nesebično pomagati tistim, ki si sami ne morejo pomagati.
Nikomur od nas, odraslih gasilcev, niti na kraj pameti ne pade, da bi mladim o požarih govorili kot o nekem adrenalinskem športu. Vzgajamo v duhu preventive in z mislijo na sočloveka. Zavedati pa se je treba, da življenje ni samo gasilstvo. Mladi so pri gasilcih le nekaj ur na teden. Vmes so doma, v šoli, med prijatelji in na njihovo obnašanje vpliva še marsikaj …
Z gasilskim pozdravom,
NA POMOČ!
Vaš Piroman
jebi ga pi.roman, niso vsi kot ti … očitno.
Ma, te ki so podtikali požare (če so res krivi) so f**** p*** p****. Če se jim dokaže krivda, naj grejo sedet, da se malo “ohladijo” (tudi malo bolj dobesedno)
če mene vprašaš je gasilstvo zelo časten poklic. mi je še vedno hudo za tiste hrvaške gasilce … škoda, da tega poklica ne jemljejo vsi tako odgovorno, kot ti.
tudi sam sem gasilec in tudi sam sem pretresen nad tem, kar so naredili “gasilci” iz Maribora, če jim človek sploh lahko tako reče….pravi gasilec, med katere se štejem in po prebranem štejem tudi tebe, nikoli ne želi nesreče sočloveku, venomer pa mu želi pomagati…
Jaz sem kot otrok enkrat skoraj zakuril blok. Ampak, ni bilo zanalašč. Res ne.
Jaz sem enkrat skoraj zakuril dnevno sobo 😀 Tudi ne nalašč. Takrat še nisem bil gasilec. Sedaj pa sem operativec v gasilskem društvu, ki ima 2-5 intervencij letno. Pager imam že od lanskega oktobra in do sedaj ni še niti enkrat piskal.
Hvala bogu, da bi le čimmanjkrat zvonil… (no razen, če bo treba kakšni bejbi mucka rešit z drevesa :D)
Na pomoč!
Včasih je res težko, ko se nečesa naučiš, potem pa tega znanja ne moreš uporabiti. Piromanstvo (hehe, naključje?) seveda ni sprejemljivo, jebelacesta!
Na Vrhniki gasilci tudi štirne čistijo. Sem bil pri prijatelju Grampyju enkrat v tem času, pa sem jih malo zezal “prvič vidim, da gasilci res kaj delajo”, haha.
Jasno, da v resnici ne mislim tega… ampak veselice so pa vseeno skoraj primarna naloga, haha. Skoraj.
Mene tudi zrevoltiralo… klik
pravi gasilec ne more biti pozigalec, je pa lahko pravi pozigalec (skoraj) samo gasilec 🙂
@Chef: Vsaj v našem društvu veselica ni primarna zadeva. Je pa res, da z njo pridobimo nekaj sredstev. Ki jih potem skrbno porabimo za nakup nove opreme. Ki jo uporabljamo v korist oz. v bran vseh krajanov in krajank. Vseh, ki pokličejo na pomoč. Kadarkoli.
Kjer je dim, je tudi ogenj. Kjer je ogenj, so gasilci. Kjer so gasilci, je veselica. It all adds up …
pi.roman – sem gledal eno studijo, kjer je bilo povedano, da imajo gasilci fetis za pozige..
@Markopigac: Ja, to mi je znano. Po neki raziskavi je 90 odstotkov požigalcev tudi včlanjenih v kako gasilsko društvo. Je pa velika težava takšno nagnjenje odkriti. Tudi v dotičnem primeru je predsednik društva o teh fantih izjavil, da si nihče kaj takega niti predstavljal ni.
Kurc pa taki gasilci!!!! Požigajo svoj stadion!!! BedakI!!! PA če navijam za vse druge klube neb požgal unga v MB!!!! Že itak nimamo nobenga,pol jih je treba pa še zažigat!!! Še tisto revščno k mamo!!!!!
To res niso pravi gasilci v nobenem primeru!
Res pravi gasil-ec (lahko tudi – ka) je tisti, ki v gasilsko organizacijo vstopi že z rumeno rutico okoli vratu in društvo zapusti v zaboju na strehi tamiča (nekoč – vsaj v naših krajih) kljub osipu da od desetih mladincev ostane eden.
Tisti ki pa stopijo med gasilce na vrhuncu adolescence in nimajo privzgojenega spoštovanja do tega humanega dela, jih zanima samo kdaj bodo dobili svojo obleko in koliko časa je že minilo od zadnje intervencije pa so (po moje) kot “tempirana” bomba, ki tiktaka… na pomoč!
Pa še to. Ravnokar je kolega Glini dal idejo da bo ob včlanitvi tudi pri gasilcih potrebno opravit “psiho” teste. Kaj pa veš…?
Ja, pred tridesetimi leti sem bil gasilec-pionirček, pa še sedaj znam desetarjevo komando: “požarni objekt naravnost, odvzem vode iz hidranta, po dve B cevi do trojaka, od trojaka po dve C cevi, prva in druga, v NAPAD, V NAPAD!!!”…” Hu, je bilo fino :))
Sedaj (za razliko od Pi.Romana) se v gasilskem domu zadržujejo le še tisti, ki jim ni uspelo na nobenem področju. Srečni, če kje zagori, se po gašenju pomenkujejo v prvi gostilni do jutranjih ur. Nabava novega vozila pa jim je življenski projekt. Ko pa je pogreb, oblečejo svoje uniforme (s prekratkimi hlačnicami) in doživlčjajo orgazme, ko se exhibicionirajo pred množico.
Pi.Roman, oprosti, s tvojih dopisov je razbrati, da ne spadaš med omenjene, ukvarjaš se z vzgojo mladine, si strokovno podkovan in humanitarno nastrojen, ampak jaz sem z vasi, jebiga.. 😉
@Luka: Ta Glinijeva ideja se mi sploh ne zdi tako neumna. Če bo strokovno izvedena, bi jo lahko vključili kar v zdravniški pregled, ki ga operativec tako ali tako mora redno opravljat.
@Branč: Tudi jaz sem z malo večje vasi 😉
Ampak Nazarje in Ljubno ne smeš šteti med vasi… Medtem, ko Braslovče in Polzelo še lahko. Sicer pa ima vsaka vas v “naši dolini” eno cerkev, en gasilski dom in tri gostilne 🙂
Lp
Eh, lahko ste veseli. Pri nas mamo 2 gasilna domova, 4 cerkve in pa eno gostilno… Mater je vedno gužva (pa ne v cerkvah 😉 )
Drugač pa, ja Branč, mamo tut pr nas take, k jim je to edini hobi oz. cilj v življenju. Da pogasijo kakšen požar in dobijo tisto zasluženo malco na koncu pa kakšno litrce vina… No vsaj gasilce mamo. Ni važnon iz katerih razlogov, right?
Glede na študijo o 90 % piromanov – gasilcev, bi cinično pripomnil, da bi bilo gasilska društva najbolje ukiniti 😆
Chef, ha,ha, jaz si tega nisem upal napisati…
je pa res, da zadnjih 20 let naprimer naši vaški gasilci niso bili potrebni. Ko so prispeli prvi na požar, jim motorna črpalka ni “vžgala”, ker ni bilo niti kapljice bencina v njej. Če pa ne pridejo prvi, pa opazujejo profesionalce in društva večjih krajev…
tako je edino kar so naredili, po 4x potrkali na moja vrata v enem letu! Prvič koledar, drugič članarina, tretjič prošnja za avtomobilskega botra, četrtič pa še prispevek, ki je zmanjkal za avto, ki bo baje ponos kraja (da dol padeš…)
No, mlaj postavljajo (še sedaj stoji..), veselico organizirajo (hvalabogu pridejo gasilci iz drugih vasi, da se pokrije..), pa pri zabijanju štepihov pomagajo, pa za polnjenje bazenov, hmm, torej jih rabimo ! 🙂
Jaz sem enkrat vlila čistilo za šipe v luknjo za zavorno olje in so mi gasilci iz Trnovega spraznili in očistili vso olje iz zavor. In poštimali avto tipi topi. Bili so pravi vaški gasilci. Tudi po Dolenjsko so vlekli.(če bi vlekli po ljubljansko??) Seveda sem jim pri Julči plačala pivce ali dva. (Pravi) Gasilci so the best.
Sem jih videl, kako so zaštartali, ko je zatulila sirena.
Sredi požirka piva je zatulilo, naslednjo sekundo jo je gasilec že “brisal” proti izhodu gostilne. – kozarec ni imel časa priti na pult, končal je v razbitinah na tleh. 🙂
Upam, da ste včeraj ob vseh teh hudih neurjih tudi malo starejše mladince (recimo od 16 do 18 let) poklicali na dolžnost in jih zaposlili, da so videli, kaj morate gasilci početi poleg gašenja. Ta voda bi mogoče lahko iz marsikatere glave odnesla misli o tem, kako je noro in z adrenalinom napolnjeno gašenje.
Pa srečno vsem, ki so bili na kakršen koli način vpleteni v včerajšnji pekel.