Golažijada 2011, prihajamo!

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Golažijada 2011, prihajamo!

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja
Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna. ((pogoste krajevne plohe in nevihte)) V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom ((ki živi v Ljubljani)) dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu 🙂

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) 🙂

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste 🙂

Elektrika za avtodom je "na žetone"

Vremenska napoved se je uresničila. Že v noči iz četrtka na petek je začelo deževati. ((O vetru ne bi zgubljal besed. Na tem območju piha praktično vedno.))

Namenila sva se proti največjemu pristaniškemu mestu v Nemčijji, Hamburgu. Katarina se je dogovorila za obisk zasebnega galerista Inga Lüthjensa, ki je mahnjen na kitajsko sodobno umetnost, kar je njej prišlo še kako prav. Pri pisanju diplome na to temo je namreč težko priti do literature in drugega ustreznega gradiva, on pa se je ponudil, da nama razkaže svojo zbirko, mogoče pa naju celo pospremi pri ogledu mesta.

Akumulatorji Adrie Matrix so sicer bili še polni, a pred odhodom iz Niebülla sva še hotela napolniti akumulatorje najinih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov, zato sem avtodom priklopil na zunanji električni vir (220 V). Omarica ob robu parkirišča ima več vtičnic, mini zaslon in režo za kovance. S pritiskanjem edinega gumba na omarici sem izbral številko proste vtičnice, v režo vrgel evrski kovanec ((drobiž je dobro imeti na zalogi)) in na prikazovalniku se je izpisalo, da imam na voljo 2 kWh. Dovolj dolg kabel morate seveda imeti s seboj. ((Dovolj dolg pišem zato, ker ni nujno, da se boste lahko vedno parkirali poleg elektro omarice)) Priklop na zunanji električni vir je viden tudi na komandni plošči v vozilu, tako da natančno vem, ali zunanje napajanje deluje ali ne.

Kot se za električarjevega sina spodobi, sem spoje podaljška improvizirano zaščitil pred vlago. Okoli spojene vtičnice in vtikača sem ovil plastično vrečko, da bi s tem preprečil vodnim kapljam, da naredijo kratek stik in v najboljšem primeru skurijo kakšno varovalko, v najslabšem pa bi skuril še kakšno napravo v avtu.

Če odštejem dež in 20-kilometrsko kolono pred Hamburgom je vožnja minila brez posebnosti. Zastoji so nastali, ker je Hamburško pristanišče praznovalo 821. obletnico. Po radiu sva slišala, da v mestu ta konec tedna pričakujejo cel milijon obiskovalcev, ki naj bi si prišli pogledat različna plovila. ((Med drugim so napovedali Queen Mary II in največjo ladjo, ki jo poganja samo sončna energija.)) K sreči sva kolono zapustila še pred centrom mesta in se tako izognila polžjemu premikanju po avtocesti.

Ob omembi kolone moram povedati še, da Adria Matrix pritegne veliko pogledov. Ko smo se počasi pomikali naprej (na desnem pasu nam je šlo malo počasneje, kot tistim na levi), si je veliko ljudi z zanimanjem ogledovalo najin „rajzemobil“. Že pri vožnji na sever sem na postajališčih opazil, da si marsikdo ogleduje najino vozilo in sem se počutil kar rahlo frajersko. V tej koloni sem se še posebej potrudil, da bi dajal vtis skuliranega mladca, ki ve kaj hoče in je zato izbral Adrio Matrix. 😉

Mimogrede še cukrček za tiste, ki ste alergični na nenehna popravila naših (slovenskih) avtocest. Tudi za prečkanje Avstrije je treba kupiti vinjeto. Desetdnevna stane 7,5€. Poleg tega pa še posebej plačati predore. Karavanški stane 6,5€, Tauern in Katschberg pa skupaj 9,5€. Pri tem pa sva vsaj polovico poti vozila po tako zožanih pasovih, da je prehitevanje mogoče le redkokje. Omejitve hitrosti so na teh delih med 60 in 80 km/h. V Nemčiji cestnin sicer ni, delo na cesti je pa marsikje. Očitno nas je na cestah toliko, da enostavno drugače ne gre.

Elektrika za avtodom je "na žetone"

Vremenska napoved se je uresničila. Že v noči iz četrtka na petek je začelo deževati. ((O vetru ne bi zgubljal besed. Na tem območju piha praktično vedno.))

Namenila sva se proti največjemu pristaniškemu mestu v Nemčijji, Hamburgu. Katarina se je dogovorila za obisk zasebnega galerista Inga Lüthjensa, ki je mahnjen na kitajsko sodobno umetnost, kar je njej prišlo še kako prav. Pri pisanju diplome na to temo je namreč težko priti do literature in drugega ustreznega gradiva, on pa se je ponudil, da nama razkaže svojo zbirko, mogoče pa naju celo pospremi pri ogledu mesta.

Akumulatorji Adrie Matrix so sicer bili še polni, a pred odhodom iz Niebülla sva še hotela napolniti akumulatorje najinih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov, zato sem avtodom priklopil na zunanji električni vir (220 V). Omarica ob robu parkirišča ima več vtičnic, mini zaslon in režo za kovance. S pritiskanjem edinega gumba na omarici sem izbral številko proste vtičnice, v režo vrgel evrski kovanec ((drobiž je dobro imeti na zalogi)) in na prikazovalniku se je izpisalo, da imam na voljo 2 kWh. Dovolj dolg kabel morate seveda imeti s seboj. ((Dovolj dolg pišem zato, ker ni nujno, da se boste lahko vedno parkirali poleg elektro omarice)) Priklop na zunanji električni vir je viden tudi na komandni plošči v vozilu, tako da natančno vem, ali zunanje napajanje deluje ali ne.

Kot se za električarjevega sina spodobi, sem spoje podaljška improvizirano zaščitil pred vlago. Okoli spojene vtičnice in vtikača sem ovil plastično vrečko, da bi s tem preprečil vodnim kapljam, da naredijo kratek stik in v najboljšem primeru skurijo kakšno varovalko, v najslabšem pa bi skuril še kakšno napravo v avtu.

Če odštejem dež in 20-kilometrsko kolono pred Hamburgom je vožnja minila brez posebnosti. Zastoji so nastali, ker je Hamburško pristanišče praznovalo 821. obletnico. Po radiu sva slišala, da v mestu ta konec tedna pričakujejo cel milijon obiskovalcev, ki naj bi si prišli pogledat različna plovila. ((Med drugim so napovedali Queen Mary II in največjo ladjo, ki jo poganja samo sončna energija.)) K sreči sva kolono zapustila še pred centrom mesta in se tako izognila polžjemu premikanju po avtocesti.

Ob omembi kolone moram povedati še, da Adria Matrix pritegne veliko pogledov. Ko smo se počasi pomikali naprej (na desnem pasu nam je šlo malo počasneje, kot tistim na levi), si je veliko ljudi z zanimanjem ogledovalo najin „rajzemobil“. Že pri vožnji na sever sem na postajališčih opazil, da si marsikdo ogleduje najino vozilo in sem se počutil kar rahlo frajersko. V tej koloni sem se še posebej potrudil, da bi dajal vtis skuliranega mladca, ki ve kaj hoče in je zato izbral Adrio Matrix. 😉

Mimogrede še cukrček za tiste, ki ste alergični na nenehna popravila naših (slovenskih) avtocest. Tudi za prečkanje Avstrije je treba kupiti vinjeto. Desetdnevna stane 7,5€. Poleg tega pa še posebej plačati predore. Karavanški stane 6,5€, Tauern in Katschberg pa skupaj 9,5€. Pri tem pa sva vsaj polovico poti vozila po tako zožanih pasovih, da je prehitevanje mogoče le redkokje. Omejitve hitrosti so na teh delih med 60 in 80 km/h. V Nemčiji cestnin sicer ni, delo na cesti je pa marsikje. Očitno nas je na cestah toliko, da enostavno drugače ne gre.

V avtodomu je (skoraj) vse na plin

V četrtek sva se zbudila relativno zgodaj, zunaj naju je pozdravilo sonce. Na hitro sva naredila načrt. Higiena, zajtrk, praznjenje rezervoarja z umazano vodo, polnjenje rezervoarja s svežo vodo, nato pa z vlakom proti Syltu.

Plaža na Syltu je kot v filmih. Le kje se skriva Mitch Buchanon?

Noči na severu so hladne, zjutraj je bilo le kakih 5 stopinj Celzija. Brrr. In jaz naj bi se tuširal! Idealna priložnost, da preizkusiva ogrevanje, sem si rekel. Grelec za vodo sem navil do konca in že po nekaj minutah sem imel toplo vodo. Tušu je v avtodomu res skromno odmerjen prostor, a sem se uredil ((tuširanje in pranje glave)) brez večjih težav. Mi je pa relativno hitro zmanjkalo tople vode. Pri 110-litrskem rezervoarju je pač treba varčevati in verjetno so zato snovalci tovrstnih hiš na kolesih izračunali, koliko tople vode naj bi porabil za tuširanje. Pri tem ne pozabite še dejstva, da se v najini Adrii Matrix ((tako kot pri večini vseh avtodomov)) vse ogrevanje, kuhanje ter v večji meri tudi hlajenje izvaja s pomočjo plina in je treba tudi pri tem varčevati. Iz navodil za uporabo je sicer razvidno, da imajo nekateri modeli možnost ogrevanja tudi z elektriko, a to pri najinem ni opcija. Na elektriko lahko deluje le hladilnik, a tega nama zavoljo nizkih zunanjih temperatur sploh ni treba vklapljati.

*S seboj voziva 2 klasični jeklenki, zato je treba biti varčen. V Nemčiji je namreč težko priti do sveže zaloge, saj imajo drugačne jeklenke in jih zato ne morete zamenjati. Treba je najti nekoga, ki jeklenke polni, pa še tam je vprašanje, ali imajo prave nastavke za navoje na naših jeklenkah.

Postajališče za avtodome v Niebüllu je povsem v centru mesteca. Zelenica velikosti malega nogometnega igrišča ima v enem kotu elektro omarico, na drugem koncu pa postajo za odpadno in čisto vodo. Vse deluje na kovance za 1€. 2kWh elektrike, 5 minut odprta loputa za odpadno vodo ali 100 litrov čiste vode. Vse po en evro.

Preden sva se odpravila na vlak, sva še hotela izprazniti rezervoar odpadne vode (uporabniki tega avtodoma pred nama so ga očitno pozabili sprazniti) ter se oskrbeti z novo zalogo sveže vode. Zapeljal sem do postaje za oskrbo in doživel prvi stres. Ko vržeš v avtomat evrski kovanec, se odpre roleta za odpadno vodo. Presenečen sem ugotovil, da je za roleto samo luknja, nikjer pa kakšne cevi, da bi odplake iz avta speljal v odtok. Avtodom ima namreč v zadnjem delu vozila na voznikovi strani le ventil in cev, ki je dolga približno toliko, kot izpušna cev. Torej ni šans, da odpadno vodo naciljam v tisto luknjo v postaji, ker curek ne bo padal vanjo ampak bi šlo vse mimo. McGyverska rešitev se je porodila Katarini. „Imava kakšno vedro?“ je vprašala. „To pa imava,“ sem se spomnil. Lepo počasi sem začel natakati odpadno vodo ((to niso fekalije iz stranišča, je samo voda iz umivalnikov in tuša)) v vedro in jo pretakati v luknjo. Po nekaj minutah pa se je roleta na postaji samodejno zaprla. Da sem spraznil rezervoar, sem potreboval še dva evra. Veliko bolj praktično bi bilo, če bi imel v prtljažniku kakšno cev z dovolj velikim premerom. Tako bi vsekakor zaključil prej kot v petih minutah in bi en evro zadostoval.

V to luknjo naj bi izlil odpadno vodo

Če bi imel cev z večjim premerom, bi bilo lažje in hitreje

* V nekem članku sem prebral, da so te postaje zelo različne. Pri nekaterih cevi za izliv odpadne vode ne bi potreboval, saj samo zapelješ nad nekakšno rešetko, odpreš ventil in pustiš, da izteče.

Natakanje sveže vode tudi stane 1 evro. Če imaš pri sebi vse potrebno. V prtljažniku je sicer bila cev, kakršno doma uporabljam za zalivanje vrta (z Gardeninim sistemom za spajanje na klik), primernega nastavka, da bi cev „kliknil“ na pipo pa ne. Tega sem odkril šele dan kasneje. Vseeno nama je uspelo tako, da sem cev pač vtaknil v izliv in jo ves čas natakanja trdno držal. Najin avtodom ni imel kakšnega posebnega senzorja, kdaj je rezervoar poln. Meni so rekli, da je to takrat, ko začne voda teči čez rob. Logično, kajne? 🙂

Ko sva avtodom oskrbela s svežo vodo, sva ga postavila nazaj na parkirno mesto in se odpravila proti železniški postaji in na otok, ki ima peščeno plažo tako dolgo, kolikor je dolga celotna slovenska obala. O tem, kako sva preživela dan, se je razpisala Katarina, tako da jaz ne bi preveč. Povem samo to, da sva se imela tako lepo, da bova otok vsekakor enkrat obiskala vsaj za teden dni. En dan je bil le za gušt, za občutek. Zdaj res razumem, zakaj ima na otoku veliko (nemških) zvezdnikov svojo hišo.

Enkratne priložnosti, da bi vsaj hodil po severnem morju, nisem hotel zamuditi. Voda niti ni bila tako zelo mrzla, a za kopanje se nisem odločil.

Z otoka sva se vrnila pozno, tako da sva šla naravnost spat. Ker je bil zunaj mraz, sva gretje pustila vklopljeno dlje časa, zraven pa upala, da nama ne bo zmanjkalo plina. Dvakrat sem že pregledal navodila in šel okoli avta, a nisem nikjer odkril kakega indikatorja, koliko plina je še na zalogi. Mislim, da bi en manometer prišel zelo prav.

* Ob omembi plina še ena pomembna stvar. Pred vožnjo je treba plin zapreti. Za vsak slučaj. Sicer kot dobro izobražen gasilec vem, da kakšne filmske eksplozije plinskih jeklenk praktično niso mogoče, vendar sem naučen tudi delovati preventivno. Pa še v navodilih za uporabo piše, da je to treba narediti. 🙂