V četrtek sva se zbudila relativno zgodaj, zunaj naju je pozdravilo sonce. Na hitro sva naredila načrt. Higiena, zajtrk, praznjenje rezervoarja z umazano vodo, polnjenje rezervoarja s svežo vodo, nato pa z vlakom proti Syltu.

Noči na severu so hladne, zjutraj je bilo le kakih 5 stopinj Celzija. Brrr. In jaz naj bi se tuširal! Idealna priložnost, da preizkusiva ogrevanje, sem si rekel. Grelec za vodo sem navil do konca in že po nekaj minutah sem imel toplo vodo. Tušu je v avtodomu res skromno odmerjen prostor, a sem se uredil ((tuširanje in pranje glave)) brez večjih težav. Mi je pa relativno hitro zmanjkalo tople vode. Pri 110-litrskem rezervoarju je pač treba varčevati in verjetno so zato snovalci tovrstnih hiš na kolesih izračunali, koliko tople vode naj bi porabil za tuširanje. Pri tem ne pozabite še dejstva, da se v najini Adrii Matrix ((tako kot pri večini vseh avtodomov)) vse ogrevanje, kuhanje ter v večji meri tudi hlajenje izvaja s pomočjo plina in je treba tudi pri tem varčevati. Iz navodil za uporabo je sicer razvidno, da imajo nekateri modeli možnost ogrevanja tudi z elektriko, a to pri najinem ni opcija. Na elektriko lahko deluje le hladilnik, a tega nama zavoljo nizkih zunanjih temperatur sploh ni treba vklapljati.

*S seboj voziva 2 klasični jeklenki, zato je treba biti varčen. V Nemčiji je namreč težko priti do sveže zaloge, saj imajo drugačne jeklenke in jih zato ne morete zamenjati. Treba je najti nekoga, ki jeklenke polni, pa še tam je vprašanje, ali imajo prave nastavke za navoje na naših jeklenkah.

Postajališče za avtodome v Niebüllu je povsem v centru mesteca. Zelenica velikosti malega nogometnega igrišča ima v enem kotu elektro omarico, na drugem koncu pa postajo za odpadno in čisto vodo. Vse deluje na kovance za 1€. 2kWh elektrike, 5 minut odprta loputa za odpadno vodo ali 100 litrov čiste vode. Vse po en evro.

Preden sva se odpravila na vlak, sva še hotela izprazniti rezervoar odpadne vode (uporabniki tega avtodoma pred nama so ga očitno pozabili sprazniti) ter se oskrbeti z novo zalogo sveže vode. Zapeljal sem do postaje za oskrbo in doživel prvi stres. Ko vržeš v avtomat evrski kovanec, se odpre roleta za odpadno vodo. Presenečen sem ugotovil, da je za roleto samo luknja, nikjer pa kakšne cevi, da bi odplake iz avta speljal v odtok. Avtodom ima namreč v zadnjem delu vozila na voznikovi strani le ventil in cev, ki je dolga približno toliko, kot izpušna cev. Torej ni šans, da odpadno vodo naciljam v tisto luknjo v postaji, ker curek ne bo padal vanjo ampak bi šlo vse mimo. McGyverska rešitev se je porodila Katarini. „Imava kakšno vedro?“ je vprašala. „To pa imava,“ sem se spomnil. Lepo počasi sem začel natakati odpadno vodo ((to niso fekalije iz stranišča, je samo voda iz umivalnikov in tuša)) v vedro in jo pretakati v luknjo. Po nekaj minutah pa se je roleta na postaji samodejno zaprla. Da sem spraznil rezervoar, sem potreboval še dva evra. Veliko bolj praktično bi bilo, če bi imel v prtljažniku kakšno cev z dovolj velikim premerom. Tako bi vsekakor zaključil prej kot v petih minutah in bi en evro zadostoval.

* V nekem članku sem prebral, da so te postaje zelo različne. Pri nekaterih cevi za izliv odpadne vode ne bi potreboval, saj samo zapelješ nad nekakšno rešetko, odpreš ventil in pustiš, da izteče.

Natakanje sveže vode tudi stane 1 evro. Če imaš pri sebi vse potrebno. V prtljažniku je sicer bila cev, kakršno doma uporabljam za zalivanje vrta (z Gardeninim sistemom za spajanje na klik), primernega nastavka, da bi cev „kliknil“ na pipo pa ne. Tega sem odkril šele dan kasneje. Vseeno nama je uspelo tako, da sem cev pač vtaknil v izliv in jo ves čas natakanja trdno držal. Najin avtodom ni imel kakšnega posebnega senzorja, kdaj je rezervoar poln. Meni so rekli, da je to takrat, ko začne voda teči čez rob. Logično, kajne? 🙂

Ko sva avtodom oskrbela s svežo vodo, sva ga postavila nazaj na parkirno mesto in se odpravila proti železniški postaji in na otok, ki ima peščeno plažo tako dolgo, kolikor je dolga celotna slovenska obala. O tem, kako sva preživela dan, se je razpisala Katarina, tako da jaz ne bi preveč. Povem samo to, da sva se imela tako lepo, da bova otok vsekakor enkrat obiskala vsaj za teden dni. En dan je bil le za gušt, za občutek. Zdaj res razumem, zakaj ima na otoku veliko (nemških) zvezdnikov svojo hišo.

Z otoka sva se vrnila pozno, tako da sva šla naravnost spat. Ker je bil zunaj mraz, sva gretje pustila vklopljeno dlje časa, zraven pa upala, da nama ne bo zmanjkalo plina. Dvakrat sem že pregledal navodila in šel okoli avta, a nisem nikjer odkril kakega indikatorja, koliko plina je še na zalogi. Mislim, da bi en manometer prišel zelo prav.

* Ob omembi plina še ena pomembna stvar. Pred vožnjo je treba plin zapreti. Za vsak slučaj. Sicer kot dobro izobražen gasilec vem, da kakšne filmske eksplozije plinskih jeklenk praktično niso mogoče, vendar sem naučen tudi delovati preventivno. Pa še v navodilih za uporabo piše, da je to treba narediti. 🙂