Res si želim, da bi bil en tak “kul” minister, kot je Žiga Turk. Če bi bil jaz minister, bi tudi pisal blog. No, blog že pišem, ampak moj prav gotovo ni tako odmeven, kot je njegov. O Turkovem Čas-opisu se namreč razpravlja tudi v parlamentu. In prav tega si zdaj želim jaz.

Na blog bi napisal, kako neracionalno se mi zdi, da morajo državljani na referendumu odločati o lastninjenju zavarovalnic.

Nočem podcenjevati svojih sodržavljanov, ampak prepričan sem, da velika večina sploh ne ve, o čem se bo na referendumu odločalo. Vprašanje, ki ga bodo zastavili na referendumu, se glasi: Ali ste za to, da se uveljavi novela zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, ki ga je DZ sprejel na seji 11. septembra 2007? Lepo prosim, kdo pa ve, kaj je pisalo v tej nesrečni noveli. Na najvišjih položajih v državi so ljudje, strokovnjaki, ki so redno in (v primerjavi z večino) mastno plačani, da se na takšne zadeve spoznajo. Če so se poslanci morali s to novelo seznaniti, da so lahko odločili, da ni ustrezna, bi to moralo zadostovati. Kaj ne volimo v državni zbor ljudi, ki jim zaupamo, da bodo o pomembnih rečeh odločali namesto nas?

Naš financminister je ob tem modro ugotovil, da je sočasna izvedba referenduma in drugega kroga predsedniških volitev smiselna in skladna z načeli ekonomičnosti. Me prav zanima, koliko manj stane referendum, če je opravljen na dan predsedniških volitev namesto ene druge nedelje. Koliko manj od tistih 600 milijonov starih slovenskih tolarjev ali na okroglo 2,5 evromilijona nas bo to stalo! Ker sem slučajno že bil član volilne komisije, ko se je odločalo o dveh različnih stvareh hkrati, vem, da se dobi plačilo za vsako stvar posebej. Dvomim, da bo tokrat drugače. In sploh, kje pa piše, da drugi krog predsedniških volitev bo, da bomo lahko varčevali?

Če povzamem, smo ob – po mojem mnenju popolnoma nepotrebnem – referendumu ogoljufani vsaj trikrat:

1. Če so gospodje v Državnem svetu ugotovili, da je novela nesprejemljiva, jim mi, volivci, zaupamo. Zakaj odgovornost prelagajo nazaj na nas?
2. Minister pravi, da bomo privarčevali, ker bo referendum opravljen na dan morebitnega drugega kroga predsedniških volitev. Najbolj bi privarčevali, če bi o zadevi odločil parlament in referenduma sploh ne bi bilo.
3. Ta točka se sicer navezuje na prejšnjo, a gre tukaj za nematerialne dobrine. Volivec bo poleg davkoplačevalskega odtegljaja prikrajšan vsaj za kakšne pol nedeljske ure, ko se bo poslušno odpravil izpolniti svojo državljansko dolžnost. Da sploh ne pomislim, da bo potem zvečer namesto Maria moral gledati neposredno javljanje iz sedeža RVK.
   
   SKLEP:
   Če bi moj blog bil tako glasen, kot je Turkov Čas-opis, bi jaz sedaj vpil na ves glas: “DRŽAVLJANI, ZAUPAJTE NAM! ODLOČILI SE BOMO V DOBRO VSEH. NOVELA JE NESPREJEMLJIVA, ZATO BOMO NAPISALI NOVO, BOLJŠO. DENAR, KI BI GA DRUGAČE PORABILI ZA REFERENDUM, BOMO NAMENILI V SKLAD ZA ČIM HITREJŠE ODPRAVLJANJE POSLEDIC, KI JIH JE ZADALO NEDAVNO KATASTROFALNO NEURJE.“

Zavedam se, da je verjetnost, da se bo moj glas slišal v parlament, minimalna. Vem pa tudi, da ima blogerska skupnost svojo moč, zato se obračam na vas, ki to berete: “IZTEKA SE BLOGERSKA AKCIJA POPLAVE 2007. POMAGAJTE TUDI VI.“

Za zaključek pa moto lastnice stanovanja, v katerem sem podnajemnik: “Kdor ima, naj dá!”
P.S.: Tudi ona je prispevala v akciji Poplave2007. Hvala, gospa Alenka!

Kolesarji postajamo ogrožena vrsta. Preti nam vse več motoriziranih nevarnosti, število avtomobilov v mestih pa bo po predvidevanjih Ministrstva za promet v prihodnjih 10 letih naraslo še za približno 20 odstotkov. Nas bo skupnost poskušala rešiti?

22. septembra v ta namen obhajamo Dan brez avtomobila. S to gesto naj bi se vsak posameznik zavedel, da se je mogoče po mestu gibati tudi na okolju bolj prijazen način. Svetniki naše prestolnice so v ta namen za en dan zaprli mestno središče. Služba javnih prevozov je na svojih spletnih straneh zapisala: »Za promet z osebnimi avtomobili bo veljala zapora širšega mestnega središča, zato avto pustite doma in se od doma odpravite z avtobusom. Vožnja na vseh progah bo v četrtek brezplačna!«

Hm. Dan brez avtomobila – z avtobusom. Če odmislimo gnečo na obrobju mesta, kjer so postavljene zapore, zaradi katerih nekateri dobronamerni uporabniki javnega prevoza potem zamudijo v službo, je tudi uporaba javnega prevoza dobra alternativa osebnemu avtomobilu. Nihče pa posebej ne vzpodbuja (kaj šele nagrajuje) kolesarjenja.

S kolesi ne onesnažujemo okolja, ne povzročamo hrupa, zasedemo bistveno manj prostora kot z avtomobili, naredimo nekaj dobrega za svoje zdravje (ker ne onesnažujemo okolja z izpušnimi plini in s hrupom, posredno koristimo tudi zdravju drugih), ponavadi pa tudi prihranimo čas.

Zakaj je torej v mestih tako malo kolesarjev, število avtomobilov pa kljub kroničnemu pomanjkanju parkirnih mest narašča? Ker so kolesarji v mestnem prometu deprivilegirani in pogosto ogrožani. Svetniki v svojem zagovoru omenjajo toliko in toliko (kilo)metrov novih kolesarskih stez na leto, kot kolesar pa opozarjam, da dolžina ni (vedno) bistvena.

Kolesarske steze so včasih speljane po površinah, kjer je gostota pešcev tako velika, da moraš biti pravi kaskader (kot pešec ali kot kolesar), da ne pride do neljubega dogodka. Na poti nas včasih presenetijo tudi »varnostni« količki, ki pa za nas v večini primerov pomenijo oviro in potencialno nevarnost. Druge vrste ovire na kolesarskih stezah so avtomobili. Marsikateri voznik je enostavno prelen, da bi sedel na kolo, za nameček pa še tako aroganten, da se parkira prav pred prag svojega kraljestva, ne oziraje se na potek kolesarske steze. In potem pri izstopanju iz svojega dragega jeklenega konjička niti ne pomisli, da bi v ogledalu preveril, če se mimo njegovega »invalidskega vozička« v tistem trenutku slučajno ne poizkuša prebiti kakšen kolesar!

Še večjo nevarnost predstavljajo priključki na cestišče. Malo voznikov motornih vozil je resnično pozornih na kolesarja, ki mu kar naenkrat zmanjka kolesarske steze in se mora priključiti v divje polje, kjer vlada pravilo močnejšega. Pri prehajanju s kolesarske steze na cestišče pa se ponavadi pojavi še ena ovira – robnik. Le-ta je (prej pogosto kot redko) lahko visok do 10 centimetrov, kar pa je za kolesarja in njegovo kolo ogromna ovira, nemalokrat pa predstavlja tudi vzrok okvare (beri: počene zračnice, zvitega kolesa).

V zadnjih letih nas pestijo še eni robovi, in sicer tisti, ki jih je naredila oglaševalska industrija. Ne več tako zelo nova avtobusna postajališča, pa še na novo postavljene samostojne oglaševalske table, nameščene med cestiščem in kolesarsko stezo, rabijo za svoj sijaj električno energijo. Ko smo premostili težave zaradi prekopanih kolesarskih stez, so se pojavile nove ovire. Na Celovški cesti sem opazil eno tablo, kjer se je zdrobilo steklo, ((Le kako se je to lahko zgodilo?)) del tega pa je seveda padlo po kolesarski stezi. Oglaševalska industrija je sicer v zelo kratkem času namestila novo steklo, nihče pa ni počistil ostankov na kolesarski stezi. Kolesarji še vedno samo upamo, da nam kak drobec ne bo ostal v gumi, sčasoma pa prodrl do zračnice.

Če bomo imeli srečo, se bomo lahko peljali naprej. Da pa tudi po vseh teh podvigih slučajno ne bi ostali dobre volje, se nam kaj lahko zgodi, da zapeljemo v ulico, kjer nas v okroglem znaku na beli podlagi z rdečo obrobo čaka narisano črno kolo. Območje, prepovedano za kolesarje. Tudi to ni redkost. Še dobro, da sem malo prej na reklamni tabli ob cesti videl oglas za novo pomirjevalo. Pa srečno vožnjo!

Piroman, kolesar