Blogorola, prvi slovenski časopis, v katerem je res do izraza prišlo državljansko novinarstvo, praznuje ta teden svoj rojstni dan. Žur sem sicer zamudil, sem pa v uredništvo poslal šopek. Zaslužijo si ga.

Vse najboljše torej, draga Blogorola in Blogorolovci, še na mnogo številk. Odgovorni urednik Gregor Fras je ob obletnici sicer zapisal, da je medijski projekt šele na polovici in da je sedaj pred njimi težka naloga – treba je preživeti. Verjamem, da jim ne bo lahko, sem pa prepričan, da bodo uspeli. Mene prepriča že sam Fras z vsakim uvodnikom posebej.

S Kandelo imava vseh 51 številk, ki so do sedaj izšle (ko to pišem, sem že prejel SMS, s katerim so mi zaračunali 52. številko, poštar jo bo pa verjetno pustil v predalu še preden jaz tole objavim) in prepričan sem, da bom lahko drugo leto pokazal tudi drugih 52.

Od osme številke dalje sva zvesta naročnika, ki za ceno enega evra vsak teden udobno dobivava Blogorolo na dom. Sicer moram priznati, da sem vmes že razmišljal, da bi jo odpovedal, a sem po temeljitem premisleku ugotovil, da mi prav Blogorola nudi tisto pravo. Najprej vedno preberem zagarantirano pronicljiv uvodnik. Ko potrebujem sprostitev, preberem horoRskop, ko me drži kakšen geekovski krč, si preberem o tehnologiji in fetiših, ko sem potreben kakšnega šusa adrenalina, berem o aktualnih dogodkih v svetu – politiko in gospodarstvo. Ko to predelam, mi ostane še intervju in tema tedna.  To dvoje se mi sicer zdi ponavadi še najmanj zanimivo in si res pustim za konec, ko ni ničesar drugega. Ampak če potegnem črto, se v enem tednu ravno izide – Blogorola mi ponuja natanko takšno branje, ki ga potrebujem, ko sedim … na školjki. ((v najbolj svetlem in pozitivnem smislu))