Kmalu po novem letu sem že močno pogrešal moje omiljeno školjčno branje. Nekaj dni sva se s Katarino spraševala, kaj je s tem, pa sva prišla do sklepa, da so si stvaritelji verjetno vzeli malo daljše novoletne počitnice.
14. januarja 2009 sem šel na njihovo stran preverit, če je kje kako obvestilo o vzroku zamude, sem res zagledal napoved, da naslednja številka izide 22. januarja. “Ok,” sem si rekel, “toliko bom še pa že potrpel.” Vmes je Katarina sicer prinesla tudi novorojeno in (pre)dolgo pričakovano tiskano verzijo RSQ-ja, tako da manjko ni bil več tako hud, pa vendar – v četrtek sem pričakoval SMS, ki me bo stal en evro, hkrati pa to pomeni, da me v poštnem nabiralniku v predprostoru našega bloka čaka nova številka Blogorole.
Pa je ni bilo. Še enkrat sem šel na www.blogorola.com, tam pa odkril, da je obvestilo o izidu naslednje številke umaknjeno. Preveril sem še njihov blog in ugotovil, da je zadnja objava bila zapisana davnega 16. decembra 2008. Tudi pri Frasu nič novega. Pa me je pot zanesla še enkrat na domačo stran blogorole (www.blogorola.com) in glej ga zlomka – čudežno se je prikazalo obvestilo, da zdaj pa naslednja številka izide naslednji teden, 29. januarja.
Kaj naj si ob tem mislimo naročniki? Res je, da ne plačujemo klasične naročnine in s pomočjo SMS sistema plačujemo dejansko samo tisto številko, ki jo prejmemo, a takšna nekonsistenca izhajanja ni ravno pohvalna.
Prav tako bodo na Blogorolo pozabili tudi tisti redni bralci, ki so hodili svoj izvod iskat na določeno mesto. Če je ni bilo prvi teden in je drugič še šel poskusit, tretjič verjetno ne bo več šel.
Mislim, da bi si bralci zaslužili vsaj eno kratko pojasnilo na uradni Blogorolini strani, na njihovem blogu, pri uredniku ali kaj jaz vem kje.
Igranje video iger pozitivno vpliva na miselne sposobnosti.
Naročite se na e-obvestila in sodelujte v nagradni igri.
To je v bistvu dobra novica. Mislim, da je skrajni čas, da na tržišče pride veliko boljši blogerski časopis.
@Iztok: Tu sploh ni govora o kakovosti, ampak o odnosu do nas, bralcev (in konec koncev tudi soustvarjalcev).
@iztok: a bos ti izdajatelj? LOOL
Moji viri pravijo, da je jeba z reklamami oziroma stroški tiska… Upam, da bodo na Večeru dojeli, da je bolje tržiti pozno kot nikoli…
ej, zdravo, sem mislila, da so samo naši tržniki v tem filmu. Stroške tiska je treba pokrit z denarjem oglaševalcev …kar pa ne znajo vsi, zgleda.
K sreči nisem naročnica, ker blogorolo redno jemljem iz “škatle” v bližnjem trgovskem centru. Ker je ni in ni, sem tudi jaz spremljala dogajanje na internetni strani.
Lahko rečem samo še to, da so vsaj obvestili, da bo …
Škoda. Res škoda. 🙁 Ampak odnos do blogerjev pa tudi… Kje pa je kakšno obvestilo? To bi moral narediti Večer. 👿
Prišlo je do inercije tržišča in s tem povezanim oglaševanjem. Na nek način je počil balonček. Blogrola je časopis, ki je skorajda izključno namenjen aktivnim ustvarjalcem bloga, teh pa je v Sloveniji 100? 🙂
Ostali ljudi Blogrola ne zanima, če jih že zanima blogerska scena, bodo šli pa to preverit na internet.
Tudi jaz sem med tistimi, ki smo jo iskali že tri četrtke povsem neuspešno. Kljub vsemu pa upam, da je ne bo pobrala recesija in da se bo znala nadgraditi in postati resnično pravi blogerski časopis, tako kot sem jim napisal v svojem prispevku pred časom
@Simon: 100?
Zelo malo jih je skratka.
Kolikor vem, doživlja blogerstvo stagnacijo ne samo na siolu, pač pa tudi pri drugih ponudnikih teh storitev. Upam, da se bo o branosti blogov javil kdo iz Siola.
Varljiva je bila skorajda eskponentna hitrost pridobivanja blogerjev, ko je bila ideja bloga še sveža in je le ta predstavljala neko novo vsebino in formo na internetu. Ta modni fenomen je seveda za seboj potegnil tudi komercialiste, ampak seveda, blogerji nočejo biti vsi uporabniki interneta, ne da se vsem pisati, in ne da se vsem aktivno spremljati kaj se dogaja na blogerski sceni. Slej ko prej se je ta krivulja ustavila in obrnila, k temu pa nažalalost pripomorejo tudi nekvalitetni pisci blogov, ki dobesedno pišejo samo zaradi tega, da pišejo.
Čisto konkretno gledano. Irena Sirena po vsebini ni “konkurenčna” tabloidom in drugim rubrikam, ki se ukvarjajo s slavnimi. Ona prilepi sliko in napiše enovrstičen komentar, medtem ko drugi mediji penetrirajo dalje v samo zgodbo in dajo bralcu več informacij. Zakaj bi torej bral Ireno, če pa imam na oddaljenosti enega klika večji nabor informacij? Ljudje bodo vedno šli tja, kjer dobijo več.
Ampak verjetno tudi sam vidiš, da je blog postal hermetično zaprta stvar. Več ali manj se v komentarjih na nov blogerski zapis javljajo eni in isti ljudje. Blogerji se med seboj poznajo, oblikujejo neformalne intersne skupine tako, da se na takih vzorcih že da videti obrise zaokrožene celote.
Blogrola je v samem smislu zanimiva stvar, vendar je vsaj za naše podoročje malo samoimpozantno oz. naivno zastavljena. Povpraševanje na tej sceni ne bo nikoli presegalo ponudbe, zato tudi oglaševalcev ne bo.
@simon: dva odlicna komentarja, s katerima se moram, navkljub temu, da sem pisec bloga, mocno strinjati.. kar je na zacetku kazalo kot nekaj obetajocega, zanimivega – blogi in pisci blogov, se je kasneje izrodilo..
glede na stevilke, ki jih je objavil iprom v sodelovanju z valiconom ima nas povprecni bloger manj kot 100 obiskovalcev na mesec?! (http://www.iprom.si/press.html?id=140)
to pove vse..
@Had: Iztok se je samo hecal, kako ne razumeš?!
Po eni strani je manj denarja za oglaševanje, pa drugi pa bi po mojem mnenju morali tudi sedaj vlagati v oglaševanje, ker stvari ne boš prodal, če je ne boš oglaševal. In smo v začaranem krogu:) .
jst tud ustrajno usak četrtk čakam blogorolo in kej nej zdej delam k je niiii?? četrtkov dan je uničen… blogorolo nazaj 😛
@Simon: Blogerstvo na SiOL-u ne stagnira, ampak obiskanost lepo počasi raste. Prav tako se v Blogos
vsak dan prijavi nekaj novih blogerjev.
@Simon: Očitno smo malo zašli od tiskane Blogorole na sitacijo blogov na spletu. 🙂 Kakorkoli, moje mnenje tukaj ni tako pesimistično, kot se zdi tvoje.
Meni se zdi dokaj normalno, da število blogov ne bo eksponentno naraščalo v neskončnost. Pri dveh milijonih Slovencev se je v bloganju preizkusilo kakih 30.000 do 40.000 ljudi, ostalo pa nas je seveda veliko manj. Ampak tisti, ki vztrajajo in imajo kaj za povedat, so po mojem mnenju za marketingarje še vedno zelo zanimivi. Takšne blogerje bi lahko poimenoval tudi kot trendsetterje. Če bo npr. Had napisal, da je z Iphonom zadovoljen, mu bom jaz verjel. On ima na spletu določeno avtoriteto. V komentarju na to objavo ga bom še povprašal, če me bo kaj zanimalo, na koncu pa se bom mogoče ravno na podlagi njegovega mnenja odločil za nakup.
Vsaka stvar ima svoje meje in tako ima tudi vsak medij prej ali slej nek bolj ali manj zaključen krog publike. In tisti bolj kvalitetni (ali pa bolj provokativni) imajo še vedno veliko obiska. Nizko povprečje na posamezen blog pa pade ravno zaradi tega, ker je blogov registriranih na desettisoče, aktivnih pa je po mojem le nekaj tisoč.
Ko si ravno omenil Ireno – njene statistike so primerljive z marsikaterim medijem, ki ga vodi večja skupina ljudi, ona pa to dela sama. Prednost bloga v primerjavi s kakšnim tabloidom je po mojem v njeni subjektivnosti in pa v tem, da objavlja dejanske zvezde svetovnega formata, ne pa kot kakšna Nova, ki poroča o tem, da je kar ena X Y oseba (za katero večina Slovencev niti slišala ni) bila na kavi z ne vem kom in je zgledala potrta.
Pa še ena okoli oglaševalcev – če tvoja teorija drži, zakaj pa smo bili potem blogerji povabljeni ravno nekaj dni nazaj na 11. dan direktnega marketinga, da bi vodstvom podjetij razložili, zakaj se splača blogat in oglaševat na blogih?
@helena: zanima me, ali rezultat raziskave valicona in iproma na primeru blogosa pije vodo?
@marin: ups 🙂 sem pozabil 🙂
Upam, da s tem pojasnim vsaj nekaj stvari: http://www.grega.org/2009/01/23/kaj-se-dogaja-z-blogorolo/
Sicer pa upanje umre zadnje! 🙂
Gregor
@Gregor: Torej moj naslov le ni bil tako iz trte izvit. Hvala za pojasnilo.
Držimo pesti za vas! In za nas! 😉
@Had: Če bi vzeli vse blogerje, ki so odprli blog na SiOL-u, ta podatek drži.
Hvala Grega za pojasnilo… Jah točno to, Slovenija in inovativnost, ti dve besedi sta vedno skregani med seboj, potem pa se joka za možgani, ki bežijo… Držite se, ali pa jih ˝nabijte˝ pa se ˝preselite˝, mogoče bo pa kdo razumel tudi na podlagi objave NY Timesu… Zato pa naj bi obstajala konkurenca…
Had, kar se tiče 100ice, se ti ne zdi, da je namerno postavljena povprečna številka? To je enako, kot če bi vzel vseh 200 (ali koliko je programov, kar jih ponujajo operaterji) in delil s časom, ki ga ljudje prebijejo pred tvjem… Potem bi prišli do tega, da povprečen Slovenec gleda 50 sekund poptvja na mesec… hmm, bi še oglaševal tam? 😉 Malce karikiram, ampak veš o čem govorim 🙂
Kaj pa, če bi Delo izdajalo Blogorolo? Ali Dnevnik – ali katerikoli cajtng? Odkar imam internet sploh ne kupujem več časopisov in ne gledam televizije. Časopisi so v veliki paniki, saj jih berejo samo tisti, ki nimajo interneta. Zato gledajo na to, da preživijo.
Glede tega, da imajo blogi po 100 obiskovalcev na dan, se strinjam. Scena se je zelo utrudila in ostali so samo tisti, ki so popolnoma zasvojeni s tem. 👿
Dajana – samo nekaj: napredek nikoli za vse ljudi ni enak, časopise pa berejo tudi ljudje, ki imajo internet. Časopisom pa naklada tudi ne pada obratno sorazmerno s širitvijo spleta med živelj.
Vprašanje, če katera druga časopisna hiša vidi tržno nišo v blogih. Tale epizoda z Večerom najbrž ni najbolj spodbudna za poslovneže… mogoče po recesiji, če bo slednja kdaj minila. Upam pa, da me kdo prej preseneti…
Had, uf, verjemi, da bi bila zadeva veliko boljša, če bi bil jaz. Veliko boljša kot sedaj kot sta glavna Fras in Ručigaj.
Imenovala pa bi se Blogohec al Blogošpas?
Iztok, na Slovenskih novicah tudi potrebujejo urednika, ne bi kar tam začel uredniško kariero – mislim, zakaj počasi, če lahko vse takoj 🙂 ?
Pi.Roman. Če je kot praviš takšen interes in če ste marketinško zanimivi, zakaj potem vaša zrcalna slika v tiskanih medijih vegitira?
Ta balon je že zdavnaj počil. Blog je dosegel svoj vrhunec, danes pa gre po krivulji inercije. Na žalost niste ravno neke avtoritete, še manj trend setterji, kredibilnost blogov pa je na globalni ravni enačena z ničnostjo.
Recimo podobno se je dogajalo forumu. Ljudje so iskali osebni kontakt, se družili, in kjer so ljudje, tam so tudi komercialisti. Dokler se stvar seveda ni izrodila… Poglej forume danes.. skorajda ne delujejo več – z redkimi izjemami, ki imajo zelo specifično naravnano predmetnost.
In tako se bodo tudi izrodila ta jajca od fotošopov in posladkov dneva, ki jih prodaja Irena. Njen blog brez zvezdnikov ne obstaja. Njene metode so pa tudi zelo plehke in se jih človek hitro naveliča.
Simon pravi: “Če je kot praviš takšen interes in če ste marketinško zanimivi, zakaj potem vaša zrcalna slika v tiskanih medijih vegitira?”
Od prvega dne izida Blogorole se mi je zdelo uresničenje tega projekta nekaj velespodbudnega in hvalevrednega. Začetki so bili bolj tako tako, po logiki stvari, a dovolj pritegljivi, vsaj za blogerje na začetku, da se je lahko reklo, super, bomo videli, kako se bo zadeva razvijala ali stagnirala.
Ne ga biksat, mislim, da je vsakemu otroku lahko jasno, da se razvija ne. Sem tudi naročnik od začetka, vendar se bom odjavila. Ker je iz principa za nerazvoj takšne priloge, ampak prej obratno, evro za ugodnost nabiralnika prevelika.
Ne vem, zakaj se v resnici to dogaja, vem pa, kdaj se začnejo take fore dogajat praviloma.
Kadar izdelek nima jasno zastavljene vsebinske strategije in s tem ciljne publike ter ne pozna dobro odgovora, česa na tržišču manjka, da bi bil produkt lahko posebej zanimiv ljudem v primerjavi z drugimi časopisi.
Kadar ekipa nima dovolj motivacije, da bi se zadevi resnično posvetila, kar pomeni čas in ustrezen domet prepoznavanja zanimivih vsebin (ne zgolj po osebni ali celo frendovski preferenci), da izbrskaš res kvalitetne, provokativne (glede na formo in ciljno publiko) prispevke ali sestaviš premišljene provokativne intervjuje.
Kdaj ekipa nima dovolj motivacije? Če je morda premalo plačana za delo in/ali če hočejo na projektu morda delat ljudje, ki sploh nimajo dovolj časa ali pa volje, bi pa bili “in”.
Produkt začne stagnirat, seveda, tudi, če ne obstaja dovolj efektivna ekipa, ker na primer funkcionira po principu frendčkanja, v stilu, ej, a bi ti to, k že glih pirčkamo (ne oziraje se, ali ima ta oseba res za kaj posebnega smisel sploh) ali pa se celo odfukava člane ekipe na podlagi nekih osebnih razkolov, spet, ne glede na kakovost njegovega pridonosa.
Že profesionalni časopisi imajo težave s profesionalnostjo, kar jih vse po spisku, točno na rezultatih tepe po nagi riti. Tip priloge ala Blogorola bi moral kotirat na principu nadpovprečne ustvarjalnosti in profesionalnega odnosa toliko bolj, da bi se lahko predstavljala kot konkurenčna!!! Pa mislim, da ji je volja do tega začela drastično upadat. Ne vem, zakaj!!! Zgoraj navedeni razlogi so sklepanje pod kategorijo, kako to gre na sploh in je tipično za propad neštetih “off projektov”, ki se ne znajo izognit znanemu vzorcu.
Ko vidim petkrat v eni številki avtorja hada ali jina, ruknem zadevo v smeti (vem, kje dobim njuna bloga na netu). Ma ne se hecat. Na nič drugega ne more bralec pomislit, kot da je nekdo v uredništvu vrhunsko len in pač zalima več prispevkov po nekakšnem ključu sebi najljubših prjatlov. Da ne bo haloja!!!! Nič nimam proti hadu, niti proti jinu, to je samo primer. Enako bi veljalo tudi, če bi se tako pojavljalo moje ime ali katero koli drugo, brez utemeljenega razloga, da naj bi šlo po nekih jasno predstavljenih merilih za vrhunce blogosfere, kar bi pomenilo, da ne obstaja enako ali drugače dobrega, zato nam tole servirate petkrat zaporedoma in spet naslednjič!!
Če vidim neke intervjuje z blogerji, ob katerih si ne znam odgovorit, s čim so si izborili ta silni “privilegij”, niti ga ne zaznam v intervjuju, z Blogorolo samo še podložim mačku za scat. Nobena veriga v izvorni ideji ne more bit izgovor. Če zadeva ne laufa profitu v prid, jo spremeniš!!! Razen če komu tako paše, ker ni volje, da bi brskali za zanimivimi blogopersonami.
Isti kurc pa velja za pričkanja okrog blogerske “srenje”. Dokler se bodo odvijali neki sramotni amaterski kvazi blogoizbori za to in ono “naj”, kjer ni nikakršne poimensko izpostavljene referenčne žirije, nikakršnih podanih temeljev kriterijev, ampak samo neki anonimni kekci, ki se potem skregajo med sabo, kdo je frend od koga in kdo glasuje dvestokrat, kdo je, koga ni in komu se godi krivica po mnenju jajčka250 se poslovimo od pojma blogosfere kot nečesa omembe vrednega v javnosti. Še posebej pa, dokler so med seboj negativno, tekmovalno, ignorantsko, zavistno in škodoželjno nastrojeni različni tipi zanimivih blogerjev, namesto da bi se povezali!
Samo kvalitetni koncepti, stremljenja in pestra učinkovita povezava med različno zanimivimi dajejo presežne rezultate.
In še nekaj. Od mene se bo slišalo kot preklinjanje. Ampak dejansko menim, da je povsem možno, da bi Gartner blogorolo fural zelo “uspešno”. Seveda bi šlo za blogošpas, ampak turil bi ga pa na vse strani in konce, s punco, prijatelji itd., magari delil bi jo kot klošarji Kralji ulice in poskrbel za srečo vseh Murkov v Sloveniji, kar bi se prav lahko izkazalo za zopet celo tržno uspešno potezo! Morda bi pa nastal pester visoko klikan agregat.
In potem bi spet cvilili, kako je grd ta svet, ko kvaliteta in žlahtni ustvarjalni zagon z žlahtnim špasom ne doseže glasu za v tretjo vas, kaj šele deveto. Jah, jebi ga, no.
@Gartner – Škoda, da ne moreš dokazati, da si boljši.
@Simonarebolj – Kot vedno je tvoj komentar ponovno odličen in ima več osti. Z vsako od njih posebej se ne bi bockal, saj ne bi rad šel spat ves razcefran.
V kompletu lahko rečem le, da je imel/ima? projekt Blogorola seveda razne porodne in tudi razvojne težave, ki bi se jih dalo rešiti, a se zaradi dinamike notranjih danosti delovne ekipe to doslej ni moglo narediti. O zunanjih in notranjih resursih ne bi razpravljal, prav tako je motivacija stvar vsakega posameznika pri projektu (tako, kot pri blogerjih motivacija za pisanje blogov).
Projekt je v marsičem stavil tudi na soaktivnost blogerske scene. Razpoložljivo gradivo se je prebiralo in izbiralo iz določenega obsega materiala v skladu z na začetku začrtano strategijo.
Ena od osti cilja tudi na izbor intervjuvancev in kakovost intervjujev – pri široki odprtosti Blogorole za tip gradiva/avtorjev seveda ne moremo niti eni od skupin/vrst intervjuvancev odrekati pravice do nastopanja v intervjujih, kakorkoli že kdorkoli ‘vrednoti’ te stvari. Seveda pa je vsaka reč v življenju lahko vedno boljša.
Blogorola se mi še vedno zdi eden najzanimivejših medijskih projektov/eksperimentov, kakšna pa bo, če še bo, v prihodnje, pa je zagotovo odvisno tako od povratnih informacij, kot tudi od inputa blogerjev.
@Si. R.:
Moj namen ni cefrat, ampak probono sodelovat kot soaktivna na blogerski sceni … hehe … To je bilo v začetni strategiji izraženo tudi kot vsaka pripomba ali nova ideja je dobrodošla. No, in bolj kot občutki razcefranosti so verjetno pomembne vsebinske težnje za dosego cilja verjetno.
1. “O zunanjih in notranjih resursih ne bi razpravljal, prav tako je motivacija stvar vsakega posameznika pri projektu (tako, kot pri blogerjih motivacija za pisanje blogov).”
Motivacija je stvar vsakega posameznika pri projektu??? Če si prevedem, mi torej sporočaš, da ekipa deluje po mentaliteti, ki sem jo omenila v komentarju. Notri sodelujejo neki ljudje, ki so lahko motivirani ali pač ne, njihova stvar. Ko sem bila jaz vodje neke ekipe pri delu, sem odgovarjala za uspeh, kar je pomenilo, da si nisem mogla privoščit, da se s honorarji futrajo osebe, ki niso motivirane. Moje sodelovanje z določenimi uredništvi je konstantno izpostavljeno kritiki. Nisem še slišala za uredništvo, ki bi reklo, da je motivacija sodelujočih pri projektu (kar pomeni tudi narava rezultatov) stvar vsakega posameznika. Kaj pa tako sporočilo lahko pomeni??? Edino to, da so zbrani neki posvečeni prjatlčki, ki lahko delajo, kakor jim paše, tudi če se projekt razsuje, kar v nadaljevanju pomeni, da motiv ekipe ni v uspehu projekta, ampak da se ta združba zbranih futra, dokler projekt pač ne bo propadel. In ne, seveda ni isto, kot je pri blogerjih motivacija za pisanje. Ker bloger skrbi za svoj brezplačen “projekt” in je odgovoren pač sebi, kaj bi rad, vi ste pa honorirano uredništvo, ki imate projekt na trgu in ste izpostavljeni kritiki bralcev in nadrejenim, ki bodo odločali, ali boste še obstajali ali ne!!! Moj blog bo obstajal ne glede na branost, razen če ga sama ne ukinem, vaš pač ne. Razen če gre za kakšno mafijsko združbo, ki bo projekt vzdrževala pri življenju ne glede na rezultate in smisel. Pri projektih, ki so resni za cilj, moraš ponavadi zadovoljevat kot sodelujoči pričakovanja, da si zaslužiš sodelovanje in s tem honorar. Osebno še nisem imela priložnosti delat v ekipi, kjer bi rekli, oh, zaradi dinamike notranjih danosti delovne ekipe se ne da reševati razvojnih težav. Šment! Pri projektih, kjer sem doslej sodelovala, sem se morala vedno potrudit, da so se tudi z mano težave reševat dale, sicer mi je bilo jasno, da bodo našli primernejši kader od mene. Sem navdušena nad principom delovanja, ki si ga predstavil in bi bila rada član. Tudi če je honorar mizeren, se splača. Si bom pač manikirala nohte doma in v primeru kakšne pripombe podala uredniško sprejemjiv odgovor, da je moja motivacija pač moja stvar, tako kot moj blog. Super! Se priporočam!!! V bistvu sem kar užaljena, da me nisi rekrutiral v ekipo že do zdaj, saj se okej štekava, a razumem … Verjetno ni prostora … hehe …
Ja, se spomnim. Že od začetka je projekt stavil na soaktivnost blogerjev, kar sem edino izpostavila osebno kot omembe nevredno upanje. Celo za tiste blogerje, ki v življenju morda ne počnejo nič drugega. Uredništvo pobira gradivo drugih za obstoj svojega projekta, uredniških imen in referenc ter honorarjev, zraven pa še demokratično in sila naklonjeno pričakuje dodatno probono sodelovanje blogerjev, ki pišejo zastonj. Fajn in zelo udobno Take ideje so vedno zagotovo uspešne, ja, še posebej dandanes. In potem, hehe … za skromen dorbiž za kavo, dobi uredništvo idejo, da si bo dobro ime skušalo še dvignit z dobrodelnimi akcijami. In pazi … ne organizira družabnega večera, kjer bi pobirali vstopnino za dobrodelno akcijo, ne organizira pozive celotni blogosferi naj po svoji vesti darujejo, kolikor pač lahko. Ne!!! Ti probono blogerji, ki držijo Blogorolo pokonci s svojimi prispevki dobivajo osebno na mejl poziv, naj se odpovejo svojemu honorarju za pisanje, kolikor ga pač je?!!!! A uredništvo se pa svojim honorarjem odpove, kolikor ga pač kdo prisluži??? Dvomim, da bi kaj takega padlo na pamet kakšni Sabini Obolnar. Da bi se namesto organizirane akcije, ki jih izvajajo, vtaknila v zasebnost svojih sodelavcev in jim kar določila vrednost dobrodelnega darovanja in jih pozvala, naj darujejo svoj honorar, redno zaposleni pa pač plačo … Po mojem bi slej ko prej doživela medijski linč od svojih novinarjev. Upravičeno.
Odrekati pravice do nastopanja v intervjujih??? Kje pa to pravico dobiš, da ti jo lahko kdo odreka??? Sem mislila, da je vprašanje v tem, kdo jo dobi? Odrekanje pravice osebno razumem tako, da bi nekemu blogerju, za katerega bi bilo jasno, da občinstvo zanima iz določenih relevantnih razlogov, uredništvo preprečevalo nastop, ker ga nekdo od znotraj ne bi maral na primer. Sicer pa je ta pravica odrekana vsakomur, ki v intervjuju ne nastopi, ker nastopi nekdo drug. In vprašanje je kdo in predvsem zakaj namesto koga drugega??? In v kolikor se spet uredništvu pač jebe za rezultat, ker je itak lahko vedno boljše, pa je potemtakem vseeno tudi, če ni dobro, potem razumem, da blogerjev nima niti smisla obveščat, zakaj ne izide kdaj Blogorola, ker je itak vseeno kakšna je, pa posledično tudi, ali sploh izhaja ali ne.
Ja, je zanimiv medijski projekt, kot eksperiment pa točno toliko, kakor je zastavljen in uspešen.
In ne. Nikakor ne!!! Uspeh Blogorole ni prav nič odvisen od inputa blogerjev!!! Blogerji so, kakršni pač so, za uspeh pa je odgovorno izključno uredništvo z vsemi honoriranimi in poverjenimi sodelavci, ki določajo, kako bo Blogorola izgledala, kaj bo objavljala in kako se bo ponujala!!! V kolikor temu naj ne bi bilo tako, pa naj uredništvo jasno pove, kako bi lahko blogerji s svojim inputom prispevali (razen pač s svojimi prispevki, ki jih izbira uredništvo!!!). Tudi povratne informacije, ideje (probono) so od uredništva lahko upoštevane ali pač ne in blogerji ne morejo bit odgovorni za neuspeh, v kolikor uredništvo pač določenih povratnih informacij ne upošteva, ker uspeh relativizira in je pač odvisen od notranje dinamike od boga (ali koga) poverjene ekipe, katere osebna stvar je njihova motivacija, torej input!!! Ne zafrkavat v glavo blogerjev, no!!! Blogerji so tukaj in vi lahko veste ali pa ne veste in vas zanima ali ne zanima, kaj bi od koga lahko perspektivnega za projekt dobili. Konec zgodbe!
test