Odkar ga imamo, si ne predstavljamo več, kako bi lahko shajali brez njega. Pri tem pa nam pravzaprav ne prihrani nobenega dela: gotovo gre veliko stvari hitreje, toda v zameno se moramo ukvarjati s problemi, ki jih brez njega gotovo ne bi spoznali. Včasih požira papir, datoteke izginjajo in zagonetna sporočila na ekranu pričajo o tem, da ima tudi on podzavest, katere skrivnostim ne bomo prišli nikoli do dna. Toda ali bi se zaradi tega odpovedali urejanju besedil in nepopisnemu udobju elektronske pošte? Samo s sočutjem beremo izjave trdno odločenih piscev bestsellerjev, ki hočejo za vedno delati s svojimi preljubimi starimi Hermesi; spominjajo na kolesarje, ki se vsako poletje ob cestah mučijo in kašljajo, občudujemo jih, toda nehote si tudi želimo, da bi končno vstopili na avtobus.
Seveda mu ne bomo zvesti. Čez eno leto si bomo kupili naslednji model: manjši, hitrejši, lažji za nosit. Iz generacije v generacijo se tako spreminja, da fizično skoraj ne obstaja več; samo ekran in tipkovnica se ne moreta več skrčiti, naše lastno telo, naše roke in slabotnost naših oči, predpisujejo mejo potrpežljive tehnike. Tako bo njegova siva škatla s snopom kablov kmalu le še spomin, ki bo priklical enako nesmiselno nostalgijo kakor mehanski pisalni stroji ali gajbica prvega Komodorca. Bodimo mu torej naklonjeni, kljub njegovi trmi in njegovi esencialni neumnosti; ne bo več dolgo med nami. Prišlo bo nekaj boljšega in potem ga bomo – kot vse, na kar smo se z odporom navadili – na lepem pogrešali.
Prevedel Pi.Roman
se spomnim prvega računalnika v oš, commodore (ne vem kaj), bil je privezan na tv, smo se učil pisat programčke v DOS, še sedaj se spomnim kviza k sem ga ustvarila. Kak ponos. Pa prve sestavke, ki sem jih pisala v dosu. A se še spomnite vseh procedur k si jih moral izvesti pred in po tekstu za katerega si želel da je odebeljen ali italic. A se je še kdo v oš, pri računalništvu učil binomskega sistema? Ni kaj word in še kaj je vse poenostavil, hkrati pa se mi zdi tudi poneumil. Da me danes postaviš pred DOS sem bosa.