Oni dan so me poklicali mati, če lahko pridem nazaj v rodni kraj. Ata so naročili drva, njihove roke pa so zaradi nedavne poškodbe komolca malo bolj občutljive. Kot se za dobrega, lepo vzgojenega sina spodobi sem se vabilu seveda odzval.

V ponedeljek zjutraj sva z bratom torej pljunila v roke, nadela rokavice in zavihtela sekiri. Sredi dneva je izgledalo nekako takole:

Posebno zahvalo izrekam dobremu sosedu M., ki mi je posodil svojo cepilko. Nisem si mislil, da so tudi med sekirami lahko takšne razlike. Tale na spodnji sliki je odlična. Sicer ima res spodobne tri kilograme, ki sem jih moral zavihteti ne-vem-kolikokrat, je pa zato udariti treba skoraj pol manj. ((Žal mi je, da nisem slikal drugih sekir, ki smo jih uporabljali, da bi vam pokazal razliko. Zdaj sem pa že nazaj v LJ, tako da tega v tem trenutku ne morem popraviti.))

Zvečer naju je ustavila tema. Sicer je za naslednji dan ostala le še dobra tretjina od dvanajstih kubikov bukovine, a sva že vnaprej vedela, da bo zjutraj težko. Pravzaprav trdo. Fasal sem tak musklfibr (ali kakorkoli že vi imenujete popolno otrdelost in razblolelost mišic), da sem se komaj pobral iz postelje. Počutil sem se kot največji hlod. Raztezne vaje, ki sem jih izvajal pred spanjem niso nič pomagale. Se mi zdi, da sem čutil prav vsako mišico in miškico. ((Kako se reče pomanjševalnici od mišice???)) Ampak – dovolj bodi stokanja. Zunaj je čakalo delo.

Ponovno sva pljunila v roke in se lotila dela. Tokrat so pomagali tudi ata. Pravzaprav so opravili vse delo z motorko, kasneje pa so v roke prijeli tudi cepilko. Kakorkoli, proti drugemu večeru je bilo delo opravljeno. In pospravljeno. Do naslednje pomladi. Dva dni sekiranja na leto je namreč povsem dovolj. Vsaj zame.

Sedaj me čaka še nekaj dni okrevanja. K sreči me ne bolijo prsti in moj stol nudi dovolj opore, da zategovanje hrbtnih mišic ni neznosno. Mogoče bom pa te dni imel več volje za pisanje in bo moj blog imel spet nekaj več novih vsebin. 😀

Oni dan so me poklicali mati, če lahko pridem nazaj v rodni kraj. Ata so naročili drva, njihove roke pa so zaradi nedavne poškodbe komolca malo bolj občutljive. Kot se za dobrega, lepo vzgojenega sina spodobi sem se vabilu seveda odzval.

V ponedeljek zjutraj sva z bratom torej pljunila v roke, nadela rokavice in zavihtela sekiri. Sredi dneva je izgledalo nekako takole:

Posebno zahvalo izrekam dobremu sosedu M., ki mi je posodil svojo cepilko. Nisem si mislil, da so tudi med sekirami lahko takšne razlike. Tale na spodnji sliki je odlična. Sicer ima res spodobne tri kilograme, ki sem jih moral zavihteti ne-vem-kolikokrat, je pa zato udariti treba skoraj pol manj. ((Žal mi je, da nisem slikal drugih sekir, ki smo jih uporabljali, da bi vam pokazal razliko. Zdaj sem pa že nazaj v LJ, tako da tega v tem trenutku ne morem popraviti.))

Zvečer naju je ustavila tema. Sicer je za naslednji dan ostala le še dobra tretjina od dvanajstih kubikov bukovine, a sva že vnaprej vedela, da bo zjutraj težko. Pravzaprav trdo. Fasal sem tak musklfibr (ali kakorkoli že vi imenujete popolno otrdelost in razblolelost mišic), da sem se komaj pobral iz postelje. Počutil sem se kot največji hlod. Raztezne vaje, ki sem jih izvajal pred spanjem niso nič pomagale. Se mi zdi, da sem čutil prav vsako mišico in miškico. ((Kako se reče pomanjševalnici od mišice???)) Ampak – dovolj bodi stokanja. Zunaj je čakalo delo.

Ponovno sva pljunila v roke in se lotila dela. Tokrat so pomagali tudi ata. Pravzaprav so opravili vse delo z motorko, kasneje pa so v roke prijeli tudi cepilko. Kakorkoli, proti drugemu večeru je bilo delo opravljeno. In pospravljeno. Do naslednje pomladi. Dva dni sekiranja na leto je namreč povsem dovolj. Vsaj zame.

Sedaj me čaka še nekaj dni okrevanja. K sreči me ne bolijo prsti in moj stol nudi dovolj opore, da zategovanje hrbtnih mišic ni neznosno. Mogoče bom pa te dni imel več volje za pisanje in bo moj blog imel spet nekaj več novih vsebin. 😀

Tri tedne po tem, ko sem vas povabil, da pomagate študentki geografije in zanjo izpolnite anketo o športnih parkih, na željo nekaterih anketirancev posredujem še rezultate. Meni se zdijo nekateri prav zanimivi, kaj pa pravite vi?

Število anketiranih: 200
Število nepopolnih anket: 17
Število analiziranih anket: 183

Preglednica 1: Priljubljene športne zvrsti po spolu – največkrat na 1. mestu (št. glasov).

 
 
Preglednica 2: Priljubljene športne zvrsti po spolu – največkrat omenjene* (št. glasov).

*Upoštevali smo športne zvrsti naštete na prvih treh mestih, saj je število odgovorov z vsakim nadaljnjim mestom opazno upadalo.

In še avtoričina geografska definicija športnega parka:

Športni park je sklenjeno območje parkovno urejenih zelenih in grajenih površin, katerih bistvena funkcija je omogočanje zadovoljevanja človekovih potreb po športu in rekreaciji.

Najboljši primer športnega parka v Ljubljani je Kodeljevo.