V Lokah pri Mozirju, takorekoč v rajskem dolu, tik ob znamenitem Mozirskem gaju živijo eni izmed najbolj pridnih otrok na vsem svetu. In prav ti otroci se Miklavža najbolj veselijo, saj jih vsako leto obišče dvakrat – najprej pride z vsem spremstvom in otroke osebno pozdravi, jih pohvali, z njimi nekaj zmoli in jim podeli skromna darilca, potem pa pride še ponoči, ko skupaj s pomočniki neslišno odložijo tista ta velika, bogata darila.
[metacafe width=”640″ height=”480″]http://www.metacafe.com/watch/2125833/[/metacafe]
Kljub temu, da so otroci skozi vse leto res pridni, se vsaj na dan prihoda, torej 5. decembra ((ali pa tudi že kakšen dan prej)), pri njih čuti nekakšna napetost, negotovost in rahel strah. Vedo namreč, da Miklavž nikoli ne pride sam. Z njim vedno pride “hohkaplan”, ki je nekakšen lokalni vodič, ki Miklavžu pokaže, kje stanujejo pridni otroci. Ob Miklavžu so vedno tudi lepi angelčki, ki v koših nosijo darila. In do tu je vse v najlepšem redu. Zalomi se, ker otroci vedo, da ima Miklavž ob sebi tudi celo hordo parkeljnov ((hudičkov, zlobcev, kozjebradcev in bog-si-ga-vedi-kako-se-še-imenujejo)). S parkeljni pa ni šale. Parkeljni so glasni, cvilijo, rogovilijo, ropotajo in z verigami rožljajo, da se vse trese. In kako odurno izgledajo! Vsi kosmati in bradati, z rogovi in dolgimi jeziki ter zlobnim pogledom, da se vsakemu otroku zatresejo kolena. Ve se – kdor ni bil priden, mora s parkeljni! A tega si nihče ne želi.
Zato so otroci pridni, skozi vse leto pomagajo mamam in nasploh ubogajo ter se lepo vedejo. Na večer, ko jih bo obiskal sveti Miklavž, so lepo zbrani, skupaj s starši čakajo. V prsih jim sicer močno razbija in v glavah se jim podijo najrazličnejše misli, a po drugi strani težko čakajo, da jih dobri mož pohvali in iz angelčkovih košev izvleče darila zanje. Ker so bili pridni. In ker znajo lepo moliti.
Misel na angelčke in darila jih pomiri. Dihanje postane lažje in misel bolj prijetna. Potem pa kar naenkrat – graaaa, burga burgaaaa, aaaaa! Zunaj se že sliši! Parkeljni! Čisto blizu so že. “A že grejo k nam?” je prestrašen vprašal mali Lenart. Najstarejši, Urban, se je v spremstvu strica Dominika ((pri družini Brecl so se namreč zbrali vsi – stara mama, stari ata in njuni trije otroci s svojimi otroki)) opogumil in stopil do vhodnih vrat pogledat, če so že res blizu. “Tu so že, k nam prihajajo,” je pritekel ves razburjen v dnevno sobo.
K hiši je najprej pristopil hohkaplan in vprašal, če sme otroke obiskati sveti Miklavž. Seveda gre zgolj za vljudnostno frazo, obiska samega Miklavža ne odrečejo nikjer. In potem vstopijo. Najprej Miklavž, nato dva angelčka s koši daril, med njihovimi nogami pa se kar po vseh štirih v ospredje skušajo preriniti parkeljni. Ti zlodeji so tako posiljeni, da jim to ponavadi tudi uspe! In potem z najbolj odurnimi glasovi, ki se jih ne da primerjati z ničemer na tem svetu, in z rožljanjem verig in zvoncev prestrašijo uboge otroke. Vedno, ampak res vedno, mora posredovati sam sveti Miklavž in parkeljne krotiti in vleči nazaj.
Ko se hrup poleže, Miklavž pozdravi otroke:” Pozdravljeni, otroci. Leto je spet naokoli in prišel sem vas obiskat. Skozi vse leto sem opazoval, kako ste bili pridni. In molili ste tudi, kajne?” “J-j-jaaa,” ponavadi zajecljajo otroci, saj se še niso povsem pomirili zaradi grdavšev, ki še vedno rožljajo z verigami in spuščajo pridušene glasove. “Mir, parkelj!” se spet razhudi Miklavž, nato pa se obrne nazaj k otrokom. “A bomo nekaj skupaj zmolili? Znate molitev Sveti angel?” Nato skupaj molijo:” Sveti angel, varuh moj. Bodi vedno ti z menoj. Stoj mi noč in dan na strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.” Med molitvijo so bili parkeljni kot okameneli. Niti glasu ni bilo slišati od njih. Ve se namreč, da zlodeja lahko premagaš samo z molitvijo in prav to so storili skupaj tudi Miklavž in otroci.
Ker so tako lepo molili, jih je Miklavž nagradil. Razdelil jim je skromna darilca, za katera so se otroci lepo zahvalili. Sicer jih je bilo še vedno rahlo strah parkeljnov in z enim očesom so budno spremljali, ali se slučajno kateri izmed njih ni premikal, ampak dokler je bil Miklavž zraven, so vedeli, da jim ne bo hudega.
En parkelj se je medtem odplazil do mame in ji dal šibo. Za vsak slučaj, če bodo otroci kdaj poredni in ne bodo ubogali. Miklavž se je nato počasi poslovil in povedal, da so to bila le skromna darilca, tista ta velika pa bo prinesel ponoči, ko bodo otroci že spali. “Zdaj pa moram naprej, čaka me še veliko otrok. Ob letu pa vas spet obiščem,” je še rekel, vsem zbranim pomahal v slovo in pognal parkeljne iz hiše.
Ko so se vrata za njimi zaprla, se je ozračje v hiši sprostilo. Kar naenkrat se je v prostor vrnilo življenje. Med otroci je završalo in hitro so začeli z odpiranjem Miklavževih daril. Velike oči in nasmeški na obrazih otrok so povedali več kot besede – splača se biti priden in z Miklavžem moliti. Parkeljni pa tudi niso bili tako zelo grozni.
“Zdaj pa hitro spat, da bo Miklavž še kaj prinesel,” so dali starši pobudo in otroci so seveda ubogali. Čeprav še nihče ni bil zaspan in se je večina njih verjetno še kar nekaj časa v postelji premetavala in se spraševala, kaj neki jih bo pričakalo zjutraj, so poskušali čim hitreje zaspati. Kdo si pa ne želi, da bi mu Miklavž prinesel še kaj lepega …
