14 dni po tekaškem harakiriju sem se poln energije in z novo igračo, (( Suunto Ambit 2 )) o kateri bom več napisal v enem prihodnjih zapisov, podal na dobro markirano, razgibano pot s čudovitimi razgledi.
Že dalj časa me mikajo trase stran od prometa in večjih naselij, a si nekako kar nisem vzel časa za ogled zemljevidov in izbiro kakšne zanimive poti. O trasi iz Mozirja proti Menini sanjam že nekaj mesecev. Ker čez prst ocenjena razdalja meri več kot 25 kilometrov, popestrena pa je z veliko vzponi in spusti, sem se odločil, da jo bom najprej predelal po etapah. Danes sem obdelal prvi del – od Mozirja do Črete. Ta del trase je odlično markiran, saj je to del Evropske pešpoti z oznako E 6 – odsek od točke 8 do 9.
Razgledi na tej trasi so res čudoviti, sploh v takem zimskem soncu, kot nas je grelo danes. Vmes sem se nekajkrat ustavil, da sem naredil par slik tudi za vas. Ene izkušnje pa nisem mogel ujeti v objektiv, zato jo bom poskusil ubesediti. Ravno pri cerkvi Matere Božje na Čreti sem dohitel dve pohodnici. Med pozdravom in izmenjavo vljudnostnih fraz sem omenil, da sem prvič tu gor. Gospa me je sredi stavka prekinila in rekla, da potem pa moram takoj z njo. Radovedno sem ji sledil v manjši prostor med zvonikom in cerkveno ladjo. Med hojo mi je razlagala, da je tam energijska točka, kjer si lahko napolniš baterije z življenjsko energijo. Seveda, če v to verjameš. Sam sem že bil na nekaj podobnih mestih in se mi take zadeve ne zdijo nujno izmišljotina. Ko smo se vsi trije postavili v tisti relativno majhen prostor in se umirili, sem v rokah začutil rahlo ščemenje. Seveda lahko zdaj to postavljamo pod vprašaj in mravljince pripišemo izboljšani prekrvavitvi zaradi samega fizičnega napora, ki smo ga vložili v vzpon na vrh. Glede na lokacijo (( sredi neokrnjene narave )) in dejstvo, da so ta sakralni spomenik točno tam postavili ljudje pred več sto leti, ko so bili še bolj povezani z naravo, sem teorijo sprejel in pustil telesu, da se nasrka življenjske energije. Po kakšni minuti sem se prijazno zahvalil in poslovil. Bil je čas, da se vrnem domov. Ker sem želel preizkusiti funkcijo Track back na novi igrači, sem se vračal po isti poti.
Na poti nazaj sem malo pod Čreto srečal manjšo skupinico pohodnic. Starejša gospa je za mano zavpila, kam se mi tako mudi. Čez ramo sem ji zavpil: “K ženi in sinovoma.” Rad grem na dolg tek, še raje pa se vrnem domov.
Suuntov računalnik je v eno smer nameril dobrih 9 kilometrov in za slabih 1000 metrov višinske razlike. (( 1000 metrov vzponov in prav toliko spustov. )) Ker sem se vračal po isti poti nazaj, se je števec ustavil pri 18,8 kilometra. Markiranti poti so ocenili, da pohodniki za ta del (seveda samo v eno smer, ker se ne vračajo nazaj tako kot sem se jaz) potrebujejo 3 ure in pol. Jaz sem za celotno pot gor in nazaj dol porabil 2 uri in 21 minut.
