imunski-sistem-piroman

Imunski sistem sem si porušil s tekom

Odkar sem se odločil za priprave na ultramaratone iščem znanje o teku in spremljevalnih dejavnikih. Dobro lekcijo sem si “zadal” pred kratkim – ko to pišem, je 12 dni od tega…

V soboto, 30. novembra 2013 sem se odločil preteči malo daljšo traso in sem se podal na krožno, slabih 22 kilometrov dolgo, predvsem ravninsko pot,  le od 7. do 11. kilometra je vzpon in spust, kjer je treba premagati kakih 80 metrov višinske razlike.1 Skozi celo sezono sem to in podobne trase že večkrat pretekel in tudi tokrat je šlo brez kakršnih koli težav. To je bil moj prvi daljši tek po Palmanovi in res sem se ga lotil počasi in z užitkom. Krog sem zaključil v dobri uri in 51 minut in po prihodu domov sem se počutil odlično. Zvečer sem že tuhtal, kako bom izkoristil nedeljo in ker je že kar precej časa minilo od zadnjega vzpona na Golte, sem se odločil, da se na pot podam kar zjutraj.

V nedeljo zjutraj sem se počutil odlično in približno dve uri po zajtrku sem se oblekel v tekaško opravo, na noge nataknil lahke Meindlove treking čevlje2, pograbil zložljive palice in odtekel od doma. Pot je minila precej hitro, na kočo na Mozirski planini sem prišel v dobri uri in 18 minut, noge pa so me vseeno opominjale, da so že prejšnji dan opravile s precejšnjim naporom. Na koči sem si privoščil vroč štrudl3 in čaj, preoblekel mokro majico in jo mahnil nazaj v dolino. Seveda je šlo navzdol veliko hitreje, saj se skoraj 1000 metrov višinske razlike pri takšni poti4 precej pozna. Domov sem prišel v 48 minutah, torej ravno pol ure hitreje kot gor. Privoščil sem si vroč tuš, nato pa obilno kosilo in popoldanski počitek. Že popoldne pa sem začutil, da se z mojim telesom nekaj dogaja… Napadel me je hud nahod in začutil sem precejšnjo splošno utrujenost.

Za dva dneva sem povsem obležal, bil sem popolnoma brez energije in ponoči sem se tako potil, da sem se moral preoblačit. Tretji dan sem se že lažje premikal, sinusi pa so bili tako zamašeni, da mi je cela glava kar utripala. Vsakič, ko sem se nagnil naprej, se mi je zdelo, da imam v glavi težko nakovalo, ki se pač premakne v tisto smer, kamor nagnem glavo in z vso silo udari v lobanjo. Do četrtka se je stanje že precej izboljšalo in postal sem optimističen, da bom v nedeljo vseeno lahko nastopil z ekipo Zlata leta na 9. Barbarinem teku v Velenju. V petek popoldne se je od nekod spet pojavila vročina in bil sem primoran odpovedati sodelovanje v zanimivem štafetnem teku okoli Škalskega jezera. Prireditve sem se vseeno udeležil kot navijač. Ni bilo isto, a vseeno precej zanimivo.5 Po 10 dneh sem opravil prvi vzpon na bližnji hrib. Nisem še bil povsem pri močeh, a sem čutil, da gre precej na bolje. Za mano je že tudi 7,5 kilometrski tek. Vse kaže, da bom po 14 dneh počasi spet v starih tirnicah…

Podobna reč se mi je letos pripetila že parkrat, a nikoli v tako močni obliki, zato tudi nisem bil posebej pozoren na vzrok. Vedno sem si mislil, da je to pač posledica napora. Tokrat sem se spomnil na zapis, ki sem ga pred kratkim bral na Peak Performance. Pri vzdržljivostnih športih je zelo pomembno, da v telo tudi med vadbo vnašamo ogljikove hidrate. Če mu jih zmanjka, začne porabljati ostale snovi, s tem pa se zrušita hormonsko ravnovesje in imunski sistem. Hitro sem lahko sklenil, da sem najbolj verjetno zbolel zato, ker med sobotnim dolgim tekom nisem nič jedel in pil.

Odkar tečem imam težave s prebavljanjem kakršne koli hrane ali pijače med samo vadbo. Skozi celo sezono sem ugotavljal, da za razdalje do 21 kilometrov ne potrebujem nobenega vnosa tekočin ali hrane in da se tako najbolje počutim. To verjamem še danes, če si za takim tekom privoščim kakšen dan počitka. Hkrati se že dalj časa zavedam, da bom moral telo enostavno naučiti, da začne sprejemat hrano tudi med tekom, saj imam cilj teči veliko daljše razdalje. Med pripravami na letošnji Ljubljanski maraton sem slišal za (precej verjeten) recept, kako se tega lotiti. Bistveno je, da ne tečeš prehitro. Telo lahko prebavlja hrano le, če ni preveč zaposleno s čim drugim. Če tečeš prehitro, mora sistem vse sile vložiti v premikanje telesa naprej. Pri teku s pulzom okoli 170 je jasno, da bo želodec v krču, ker imajo srce, pljuča in še kak organ (pre)več dela s samim tekom in ne morejo ob tem še prebavljat hrane. Torej bo treba upočasniti tempo in po malem začeti jesti in piti med tekom.

Vprašanja
  • Imate kak koristen praktičen nasvet, kako se lotiti pitja in prehranjevanja med tekom?
  • Še kakšen drug nasvet glede vzdrževanja imunskega sistema pri vzdržlivostnih športih?

Vesel bom vsakega komentarja.

Naloga je torej znana. Čez zimo je treba ustvariti solidno bazo in telo navaditi na vnos goriva med aktivnostjo. Proti pomladi bomo pa vse skupaj pospešili in videli rezultat.


  1. 80 gor in 80 dol  

  2. Videl sem, da me bo kakšne pol ure pred ciljem počakal sneg.  

  3. ali jabolčni zavitek za ta fine  

  4. V eno smer je okoli 9 kilometrov.  

  5. Odkar redno tečem, je bila to prva tekaška prireditev, kjer sem bil prisoten zgolj za moralno podporo drugim.  

4 odzivi na “Imunski sistem sem si porušil s tekom

  1. Jesti začneš že po eni uri, ješ pa stvari , ki tebi pašejo pri neki višji intezivnosti ne pa kar oglašujejo. Na uro približno od 200- 400 kilokalorij spet odvisno koliko tebi paše ne pa drugemu. Če se hočeš ukvarjat z ultrazadevami, za konec tedna delaj daljše treninge od 5 do 10 ur (ti ni treba tekat, samo da držiš aktivnost bolj dolgo- baza, da se telo, vezi, kosti navadijo na dolgotrajneše napore) in eksperimentiraš z hrano.

  2. guki, hvala za nasvet. Bom eksperimentiral in poskušal ugotoviti, kaj mi najbolj ustreza. Minulo nedeljo sem bil na skoraj dve uri in pol dolgem trail teku in sem poskušal z banano. Se je kar obneslo. Poskusil bom še s kakšnimi lažjimi energijskimi ploščicami, datlji in podobnim. Kemiji že v osnovi nisem naklonjen, rajši imam “pravo” hrano.

    A pri daljših treningih za vikend bi po tvojem mnenju moral imeti aktivnost 5-10 ur v kosu ali je lahko to npr. 3 ure v soboto in 3 v nedeljo? Sicer nameravam do tega priti postopno, saj do nedavnega še nisem imel treningov, daljših od dve uri in pol.

  3. Tegale tipa sem že enkrat začel gledat, pa ni bilo časa za ogled celotnega posnetka, potem sem pa nanj pozabil. Si bom med prazniki vzel čas…

Komentiraj