“A si prestopil k ISIS-u?”, “Da te ne bodo zamenjali za begunca!”, “Lejga terorista!”, so le nekatere izmed opazk, ki sem jih slišal zadnjih par mesecev na svoj račun. Da takoj razčistimo – osebno me take oznake ne prizadenejo. Me pa zelo žalosti, da zgolj zaradi daljše brade veliko ljudi, tudi takih, od katerih česa takšnega ne bi nikoli pričakoval, razmišlja tako plitko in pada na take stereotipe?

Če me spomin ne vara, nosim brado, kratko, urejeno in brez brk že kakih 12 let. Letos, ko sem uspešno zaključil svoj prvi 100-kilometrski ultra trail, pa sem sklenil, da bom z dolžino brade meril čas do naslednjega takega podviga. 18. septembra sem bil preslabo pripravljen, zato brada ostaja. Ravno zato sem se odločil objaviti ta zapis, da morda komu pomagam razširiti horizont in spremeniti način razmišljanja.

Verjetno bi bilo teh neokusnih pripomb na račun moje brade veliko manj, če ne bi v medijih vsakodnevno poslušali o velikem številu beguncev z bližnjega vzhoda, ki so se odločili za seboj pustiti svoje domove, vse kar so do sedaj ustvarili, ker je pač situacija nevzdržna in upajo, da bodo v zahodnem svetu lahko zaživeli mirnejše in bolj kakovostno.

Aja, razčistimo eno: nočem razglabljati o posameznih primerih, ki ste/smo jih lahko zasledili v medijih. Zavedam se, da so zgodbe take in drugačne in da je resnic lahko tudi več, odvisno s katerega zornega kota gledaš. Razmišljam širše, kot Človek o Človeku. Kot človek, ki je bil krščansko vzgojen, ima vrednote in spoštuje druge ljudi.

Kaj me torej sploh moti in kaj bi rad povedal? Ko nekdo meni reče, da zgledam kot begunec ali terorist, mi sporoča, da očitno o tej problematiki precej razmišlja. Seveda v naslednji sapi tema pogovora postane aktualna zgodba, ki jo je ravno prebral na Facebooku, slišal po radiu ali videl na televiziji. Po vsej verjetnosti iztrgano iz konteksta. In ker so tam povedali, da ti begunci v bistvu niso sirske družine, ampak v večini sami mladi fantje iz Iraka in Afganistana in da imajo v denarnicah šope bankovcev po 500 EUR, je jasno, da so prišli v Evropo z namenom, da nas vse terorizirajo in islamizirajo.

Sedaj pa razmislite o tem: v Evropski uniji je okoli 500 milijonov prebivalcev, od tega je muslimanov le 2 %. Kako bi torej en val beguncev, pa tudi če bi bil milijonski, lahko dosegel neke drastične vplive na verskem področju. Da bodo teroristi prišli v našo deželo kot begunci? Meni se zdi tako razmišljanje dobesedno neumno. Če ima nekdo namen izvajati terorizem, ima najbrž pač elegantnejše poti, kot da se bo peš odpravil na več tisoč kilometrov dolgo pot (no, v tem se tista pripomba, da sem podoben beguncu ali teroristu, meni kot ultra tekaču, še najbolj približa) in pri tem tvegal številne nevarnosti, bolezni, prečkanje večih mejnih prehodov itd.

Najbolj od vsega pa se me dotakne, ko iz ust odraslih, izobraženih (ali pa tudi ne tako zelo), zrelih ljudi, nekateri v družbi uživajo celo velik ugled, zaslišim komentarje v stilu: “Nazaj naj gredo, kaj bodo pri nas, saj še za nas ni služb!” ali pa “Taki mladi bi se morali doma boriti za svojo zemljo, tako kot smo se mi!”, “Sama nehvaležnost jih je. Če kaj, mu kupim vozovnico za nazaj, naj gre tja, od koder je prišel!”.

Take besede prihajajo iz ust mam in očetov, ki hodijo redno v cerkev in “živijo po božji besedi”, pozabljajo pa na osnove. Boga moramo videti v vsakem človeku in če je potreben pomoči, mu pomagati po svojih močeh. In še nekaj – če bi bili tako dobri kristjani in bi imeli vere vsaj za gorčično zrno, se ne bi bali ljudi druge vere.

Edini možen razlog za tako razmišljanje je po mojem strah. Strah pred neznanim. Zato bi rad izpostavil dva prispevka, ki bosta morda ta strah vsaj malo omilila in spodbudila drugačen način gledanja na to situacijo:

1. Video z razlago begunske krize v Evropi

2.

Oddaja Vroči mikrofon na Valu 202 >.

Epilog

Če imate iskreno željo, da bo naš svet boljši, se ne ubadajte z zadevami, na katere nimate vpliva. Če lahko, pa pomagajte, kjer morete. Kako bi se pa počutili vi, če bi zaradi strahot v domačem kraju morali za seboj pustiti vse in oditi v tujino?