dan_prej

100 UTVV – NAJINA prva ultra

S čudovitimi občutki sem 10. maja 2015 ob 1:22, po 19 urah in 22 minutah, prišel na cilj svojega prvega pravega ultra traila. Malo čez 100 kilometrov po vrhovih okoli Vipavske doline. Najlepše pri vsej stvari je, da je bila z mano moja draga žena Katarina.

To ni bila moja prva ultra, ampak NAJINA prva ultra. Ta dogodek naju je, kljub temu da sva bila dejansko skupaj  zelo malo časa, povezal na nek nov način.

Mirne priprave

Že v fazi priprave – zadnjih nekaj tednov – sem včasih dobil občutek, da se Katarina bolj skrbno pripravlja na vse skupaj kot jaz. Sam sem bil zelo miren, imel sem zaupanje, da bo vse ok. Čeprav še nisem imel niti vse opreme, niti nisem vedel kje bova spala večer pred štartom, trase v resnici sploh nisem poznal, v meni ni nič vrelo, nobene napetosti nisem čutil. Vedel sem, da je moja prijava potrjena in da sem sposoben premagati teh 6.000 višinskih metrov, raztegnjenih med točkama A in B, ki sta med sabo oddaljeni dobrih 100 kilometrov. To je bilo dovolj. Zen.

Hvaležna za starše

Katarina me je – tudi v zelo mirnem tonu, kvečjemu je bilo v njenem glasu čutiti kanček navdušenja – občasno vprašala, če sem že razmislil, kaj bom med potjo jedel, če sem se že odločil, kakšno čelno svetilko si bom kupil, ampak tudi brez kakršne koli panike. Skupaj sva se veselila dogodka in si večkrat na glas ponovila, kako hvaležna sva za babico in dedka, ki nama bosta omogočila, da bova prvič po skoraj treh letih šla sama od doma za več kot pol dneva. Če bosta seveda Filip in Oton zdrava.  In sta bila in midva sva se lahko v petek, 8. maja 2015, odpeljala proti Vipavi.

Prenočišče

Sprva sva planirala, da bova prespala kar v kampu Tura, kjer naj bi prevzeli štartne številke in kjer je bil cilj 100 Ultra Trail Vipava Valley, kakor se dogodek uradno imenuje. Par dni pred dogodkom pa me je kontaktiral stari znanec iz blogerskih časov, Boštjan Zrimšek. Tudi on se je s svojo Sašo pripravljal na ta dogodek in ponudil je možnost nočitve pri Sašinem bratu Egonu v Vipavskem križu.FB-Zrimsek

Prispela sva torej v Vipavo, našla rahlo nad dolino dvignjen kamp Tura, prevzela mojo štartno številko, nato pa sva se spustila nazaj vdolino, da bi si sredi polj ogledala vrhove vse naokoli.

Sami super ljudje

Ob 18:00 je bila v kampu napovedana predstavitev knjige Ultrablues,  tam smo bili dogovorjeni z Boštjanom in Sašo. Dobili smo se, poslušali predstavitev, po njej pa so se nekateri, ki se med sabo očitno poznajo od prej, stopili skupaj in se fotografirali. Boštjan Videmšek in Žiga X Gombač, ki sta predstavljala knjigo, Miha Podgornik, Tone Vencelj in še nekaj meni neznanih imen in obrazov. Boštjan (Zrimšek) jih je očitno vsaj nekaj poznal, zato je pristopil k njim. Midva s Katarino sva sramežljivo ostala bolj v ozadju. Naenkrat naju od zadaj nagovori ženski glas: »Vaju pa že poznam. No, berem vajina bloga,« nama je pojasnjevala nasmejana Mojca. Ker mi je ravno dan prej začela slediti tudi na Instagramu, sem vedel, da mora to biti ona. Na hitro smo se rokovali in se še osebno spoznali, debata je stekla brez težav. Zraven nje je bila še Helena, ki bo na tekmi v kontrolni ekipi na 95. kilometru. Opozorila me je na zadnje tri kilometre spusta, češ da je izjemno tehnično zahteven in da moram biti tam res pazljiv. Malo smo še pokramljali, si zaželeli vse dobro in se poslovili.

Žiga X Gombač in Boštjan Videmšek med predstavitvijo Ultrabluesa
Žiga X Gombač in Boštjan Videmšek med predstavitvijo Ultrabluesa

Moje prvo srečanje z Miho Podgornikom

Pogledoval sem proti znanim tekaškim imenom, še posebej proti Mihi Podgorniku. Decembra lani je namreč prišel na tek v Mozirje. Naša domačinka, tudi ultramaratonka, Bernada Čeplak Poznič, je že tretje leto zapored malo pred silvestrovim organizirala spominski tek za Ruth, Mihovo mamo. Med tistim tekom sva spregovorila par stavkov in snemalna ekipa RTV Slovenija nas je celo ujela v kader, ki se pojavi tudi v filmu Krog, nisem si pa domišljal, da si me je Miha zapomnil. Bilo mi je res nerodno, da bi šel do njega in ga pozdravil v stilu: »Živjo, se me spomniš?«.  Mimogrede smo spregovorili še z znancema iz Mozirja, nato pa smo se z Boštjanom in Sašo odpravili v Vipavski križ k Sašinemu bratu Egonu in njegovi ženi Alenki.

Brezmejno gostoljubje

Ne morem opisat, kako zelo gostoljubna sta bila. Odstopila sta nama svojo spalnico, z izgovorom, da cenita take športnike in da onadva že ne bosta kriva, da bom jaz slabo spal in zato slabo tekel. Postregla bi vse, kar sta imela, med prijetnim večernim pogovorom pa se je Egon ponudil, da bo vsaj dopoldne Katarinin vodič, da bo lažje našla okrepčevalnice, kjer bi čakala mene: »To je velik dogodek, rad bi bil zraven, čas pa tudi imam.« Pogledal je zemljevid z označeno traso teka in hitro naredil načrt, kje vse se bo dalo najlažje in najhitreje dostopati.

Boštjan, Saša, Alenka, Klara, Egon, Katarina
Boštjan, Saša, Alenka, Klara, Egon, Katarina

Moje drugo srečanje z Miho Podgornikom

Zjutraj je Egon vstal z nama in odpeljali smo se proti središču Ajdovščine, kjer je bil predviden štart. Prišli smo kake pol ure pred štartom, vreme je bilo prijetno hladno, celo par kapljic je padlo, ozračje pa je grela glasba, napovedovalec in pa seveda mi, tekači. Med tekmo sem izvedel, da je bilo prijavljenih čez 100, na štartu se nas je pojavilo 84. Naredil sem par fotografij, poslovil sem se od Katarine in Egona in se postavil v množico. Z desne pa k meni pristopi … Miha Podgornik: »Živijo, kako si?« Spomnil se me je! Sedaj mi je šele bilo nerodno. Mogoče me je videl že prejšnji dan, pa se mu je zdelo, da se jaz kaj skrivam pred njim, me je prešinilo. Izmenjala sva par stavkov, si zaželela srečno. Miha je še dejal, da saj se še kaj srečava na progi. Sam pri sebi sem pomislil, da bo to najbrž kar težka. On že ima izkušnje, jaz še ne. On bo – tudi zato, ker je ambasador 100 UTVV – verjetno poskusil doseči dober čas, jaz pa sem zelenec, ki ima namen predvsem uživati in mu je rezultat v časovnem smislu v drugem planu. Kasneje se je izkazalo, da sem imel prav. Prav gotovo pa se bova še srečala na kakšni drugi ultri in takrat bom bolj samozavestno jaz stopil do njega in prvi pozdravil.

pred_startom
na_startu Na štart smo prispeli med prvimi.

Slab signal

3, 2, 1, štaaart! Pognali smo se s tempom, kot da smo na kakšni 21-ki, ampak se je že po kilometru kolona raztegnila in vsak je našel svoj ritem. Bil sem navdušen, usta so mi ves čas lezla v nasmešek. Naredil sem kar nekaj posnetkov in jih pošiljal v medmrežje (na Instagram in Facebook). Žal je bil signal v prvi polovici trase zelo šibek, zato nisem uspel  objavljati toliko, kot sem želel. Imel sem idejo, da bom delal nekakšno reportažo v živo. Doma je kar nekaj sorodnikov, prijateljev in znancev zanimalo, kako mi gre. Računal sem, da jih bom na ta način popeljal s sabo na potovanje in morda v kriznih trenutkih od njih dobil potrebno vzpodbudo. Ko sem ugotovil, da s tem objavljanjem ne bo nič, sem pač samo še slikal in snemal. Nisem se obremenjeval s tem. Prišel sem uživat in zaenkrat mi gre dobro.

sms
Primeri SMS-ov

Popolna svoboda

Prvi vzpon sem opravil v precej hitrem ritmu, a brez prevelikega napora. Odprli so se nam čudoviti razgledi, tekli smo ob encijanu, narcisah in številnih drugih cvetlicah, po robu proti Otlici in bilo je čudovito. Odlepil sem se od ostalih tekačev, se ustavil za fotografiranje ali da sem odpisal na kak SMS (hvala vsem, ki ste jih pošiljali) in kakšen od tekačev me je spet dohitel. Spregovorili smo par besed, nato pa brez kakršnega koli občutka tekmovalnosti spet nadaljevali vsak v svojem ritmu. Bil je res nor občutek. Popolna svoboda, nikogar od sotekmovalcev ne poznaš, a se ti zdi, da smo vsi povezani. Pravzaprav izraz sotekmovalci sploh ni ustrezen. Ker res nisem imel občutka, da bi tekmovali med sabo. Kvečjemu vsak s sabo, eden drugemu pa smo privoščili, da bi dosegel svoj cilj.

panorama-podrta-gora
Panorama s Podrte gore
panorama-ajdovscina
Ajdovščina na dlani

encijan

Vrelci pozitivne energije

Na drugi kontrolni točki, po kakih 15 kilometrih, sta me čakala Katarina in Egon. Hvala, Egon. Če ne bi bilo tebe, bi Katarino videl šele okoli 40. kilometra. Domačini pač bolje poznate teren in lokalne ceste. Lepo je, če te vsake toliko časa kje pričaka kak znani obraz. Čeprav je tudi na nekaj naslednjih okrepčevalnicah, ko Katarine ni bilo, bilo zelo prijetno. Ljudje so bili povsod neizmerno gostoljubni, prijazni, ustrežljivi. Moje telo je prav srkalo to njihovo pozitivno naravnanost in upam, da sem jo tudi vračal. Domišljam si, da sem jo.

okrepcevalnica-2

Kilometri so kar leteli, ure so kar minevale in bilo je že pozno popoldne. Bil sem že čez polovico poti. Po enem spustu so me v vasici, katere ime sem pozabil, pričakali Katarina, Boštjan (ki je že uspešno zaključil s svojo 50-ko), Saša, njuna hčerka Andreja, ki je zame na terenu navijala že od Črnič naprej in Alenka, ki je zamenjala Egona. Občutil sem… ne znam opisati. Veselje, sreča, mir, radost, milina, občudovanje, vse lepo, vse hkrati. In nobene utrujenosti. Dogovorili smo se, da se naslednjič srečamo na Štjaku. »OK, kakor rečete. Jaz imam itak super označeno traso, zastavice so nasejane tako na gosto, da kdor se izgubi, si je sam kriv. Ker je res vse odlično označeno.«  In jaz grem po tej poti do cilja. »Če me boste še kje vmes pričakali, vas bom zelo vesel, če vas ne bo, ne bom nič slabe volje,« sem večkrat ponovil tisti dan. To sem tudi mislil.

panorama-3
Tam čisto zadaj, najvišji vrh, bolj desno, je Nanos

Bi zmogel isto povsem sam?

Čeprav, če ne bi nikjer bilo nikogar znanega, bi verjetno bilo zelo drugače. Tudi če sem imel v glavi vse pospravljeno, če me je prežemal zen, bi bila situacija verjetno zelo drugačna, če bi šel na tako pot sam in ne bi nikjer imel nikogar od svojih. Ne vem zakaj, ampak tako je. Pač nisem samotar. Verjetno sem si želel srečevati znance tudi zato, da bi jim lahko pokazal, kako srečen sem. Ker povedati se to ne da. Premagovati takšno razdaljo v enem kosu mi pomeni občutek svobode, ki je pač z besedami ni moč opisati. Treba jo je doživeti. In jaz jo doživljam med tekom. Nekdo drug morda na kolesu, pri skoku s padalom, pri spustu s kajakom, ali pa na ležalniku na plaži. Vsak po svoje. Bohinc pa s svedrom, a ne, draga žena?

Pri gasilcih

stjak-gasilski-domNa Štjaku so me vsi prej našteti res pričakali. In to pred gasilskim domom, kjer so ravno potekale gasilske vaje za tekmovanje. Še en občutek domačnosti. Pri gasilcih. Ko sem se okrepčal in ko smo se spet malo načvekali, sta mi Saša in Alenka povedali, da me bosta spremljali kakih 10 kilometrov, do Podnanosa. Začeli smo teči, prehitel nas je Boštjan v svojem avtu, nato pa še Katarina v najinem. Pošalil sem se, da imam močnejše spremstvo kot ga je imel Miha na Špartatlonu. Res bi rad opisal, kako lepi občutki so me takrat prevevali, pa ne znam. Vsakomur pa privoščim, da kaj takšnega doživi čim pogosteje. Če bi, bi verjetno v svetu zmanjkalo slabih novic.

alenka-sasa
Alenka in Saša sta mi na trenutke uhajali. Nanos je že malo bližje.

Do Podnanosa s spremstvom

Podnanos
Podnanos

Punci sta rekli, da še tisti dan nista dovolj naredili zase in da jima bo ta tek koristil. Zastavili sta tempo, ki je bil na trenutke zame prehud. Kljub temu sem poskušal slediti, saj je bila njuna energija nalezljiva in čas do Podnanosa je minil zelo hitro. Do tja smo pritekli še brez dodatne razsvetljave. Na okrepčevalnici so nas že čakali Katarina, Andreja in Boštjan. Napil in najedel sem se, zamenjal majico, namestil čelno svetilko in jo okoli 21. ure ubral proti Nanosu. Neznani vir energije me je kar ponesel do vrha. Na poti do Vojkove koče na Nanosu in potem ob spustu nazaj mimo Abrama do Ture sem prehitel štiri druge, brez da bi se posebej naprezal. Počutil sem se, kot da se je šele vse začelo.

noc-nanos

Cilj!

Zadnjih nekaj kilometrov je bilo sicer tehnično res zahtevnih, vendar takrat že vleče cilj in ni bilo prav nič težko. V cilju me je ob rdeči preprogi pričakala moja draga žena in nekaj drugih ljudi. Vsakega so glasno pričakali, tudi mene. Pokleknil sem in vzhičen poljubil tla. Prispel sem na cilj svojega prvega pravega ultra traila in vse se je zdelo tako lahko. Res. Brez kakšnih posebnih bolečin, brez občutka izčrpanosti, samo prešerna sreča. Objemal sem Katarino, gledala sva se in govoril sem ji, da ne morem verjeti. Oba sva bila rahlo solzna. Tudi zdaj, ko to pišem, čeprav je že skoraj teden dni od tega, se mi še vedno orosi oko. Resnično močna izkušnja. In vesel sem, da sem jo lahko delil z ženo. To je bila NAJINA ultra. Tudi ona je bedela enako časa kot jaz, skrbela zame, verjetno ji je bilo na trenutke še težje, ko je čakala in ni vedela kje sem in kdaj pridem. Ultre povezujejo.

na_cilju

 

To še ni vse
To je le del moje zgodbe. Enega sem povedal Alenki za Siol.net. Enega sem napisal za junijsko številko revija Tekac.si. Katarina je svojo opisala Moja prva ultra spremljava

Komentiraj