Po super izkušnji v Vipavi sem SLO100 pričakoval s skoraj brezbrižno lahkotnostjo. “Pa kaj, če sem letos pretekel veliko premalo kilometrov. Sredi septembra jih naštejem le kakih 1000, ampak v glavi imam vse urejeno. Verjamem, da teh 110 kilometrov, kolikor naj bi bila dolga trasa, kljub dobrim 4.000 višinskim metrom zame ne bo problem,” sem razmišljal. Ocenjeval sem celo, da bi moral vse to premagati v krajšem času kot UTVV. Skrb, da ne bi prišel do cilja, se ni pojavila nikoli.

V Postojno, kjer je bil štart napovedan za točno opoldne, sva s Katarino prišla malo pred deseto uro. Zaradi skromnega števila prijav (le 20 tekačev na 100 km in 16 na 100 milj) sva formalnosti s prevzemom uredila hitro. Srečala sva Ivija, Matejo in Andreja, skupaj smo se usedli na teraso pred trgom, kjer naj bi bil štart.

Tam sem spoznal še Zdravka, Boruta in Slavko, skupaj smo spili pivo. Sproščeno. Pol ure pred štartom kratek briefing, točno ob 12:00 pa nič kaj pompozen štart proti Javorniku. Kmalu smo prišli ven iz mesta, v naravo. Telo je sicer delovalo normalno, vendar občutek ni bil tisti pravi. Nisem bil sproščen. Čeprav so bila okoli mene samo drevesa in zelenje, nisem užival. Premleval sem zadnje pol leta, ko zaradi različnih okoliščin pač nisem tekel toliko, kolikor bi si želel. Imam prioritete. Družina je vedno pred tekom. In potem je tu še služba, gasilci…

Ob cesti sem zagledal odcep, pri katerem je stala tabla “Vojaško območje, vstop prepovedan”. Te dni na Počku poteka velika mednaronda vojaška vaja in streljanje ter grmenje eksploziva je najbrž samo še pomagalo,  da sem si želel čim prej mimo. Nad mano je precej nizko in počasi priletelo veliko letalo, ki se je zdelo kot kakšen bombnik. Pred vrhom Javornika je očitno pospešil, tako da sem prav začutil pritisk, ki ga ustvarijo motorji takšne pošasti. Ni mi bilo ravno prijetno.

Večinoma po makadamski cesti, ne preveč strmi, smo po 9 kilometrih prišli na vrh, sledil pa je zelo strm spust po terenu, ki ga je malo prej omočila ploha. Na spustu sem za kratek čas oživel. Hitri spusti mi zelo ustrezajo, najbrž zato, ker sem jih dobro osvojil na Ojstri peči. Okoli kilometer in pol dolg spust s približno 800 višinskimi metri mi je noge tako nabil, da sem potem moral nekaj časa hoditi, da so se noge privadile ravnine. To je bil prvi resen signal, da sem slabo pripravljen.

Na ravnini okoli Cerkniškega jezera sem se moral pošteno truditi, da sem vzdrževal tempo okoli 6 minut za kilometer in takrat so me začele obhajati prve misli o odstopu. En glas mi je sicer dopovedoval, da je to šele začetek in da ni za obupati, drugi pa me je prepričeval, da je bilo letos pač premalo kilometrov in da če že na 15. kilometru razmišljam o odstopu, daleč prav gotovo ne bom prišel. Do okrepčevalnice v Cerknici me je prehitelo kakih 5 tekačev. Tam so me čakali znani obrazi. Poleg Katarine je bilo lepo videti tudi Zrimškovi punci, Sašo in Ano, ki sta prostovoljili najprej v Cerknici, nato pa se – zaradi maloštevilčne ekipe – selile še na druge okrepčevalnice in pomagale tam. Res hvala vsem prostovoljcem!

Napolnil sem zaloge vode in hrane ter z novim zanosom, ki ga na takih dogodkih dobim vedno ob stiku z ljudmi, nadaljeval proti Slivnici. Vzpon sem začel hitro, a sem moral kmalu umiriti tempo, ker je telo začelo ječati. Najprej zadnja desna stegenska mišica, nato levo koleno. Pulz je poskočil previsoko. Spet se je pojavil glas, ki mi je predstavljal možne izgovore za odstop. “Rečeš lahko, da nisi hotel tvegati poškodbe,” me je prepričeval zlodej na levi rami. “Malo pojenjaj, da si do koče na Slivnici odpočiješ, potem bo spet lažje,” me je pomirjal angelček na desni. Potem sem se obeh otresel in poskusil trezno pretehtati opcije. V tistem trenutku me je prešinilo – to ni nobena uživancija. Na poti sem šele dobre tri ure in od tega se moram že celo uro prepričevati, da zmorem. Če bi res zmogel, takih pomislekov ne bi bilo. Ultra traili mi predstavljajo užitek, ne pa muko. In če ne uživam, potem nima smisla nadaljevati. Nikomur nisem nič dolžan. Malo pred kočo na Slivnici sem poklical Katarino, ki je že bila z avtom na poti proti 40. kilometru trase, da bi me tam počakala. Sporočil sem ji svojo odločitev in dogovorila sva se, da se pripelje na Slivnico, da me pobere.

Pri koči je čakala druga polovica Zrimškove družine, Boštjan s hčerko Andrejo. Povedal sem jima, da odstopam, si naročil pivo in si oddahnil. Vedel sem, da sem naredil prav. Tudi če bi nadaljeval, bi verjetno odstopil pri kakem 50. kilometru. Bolj izmučen in izčrpan, verjetno tudi bolj zagrenjen.

Tudi dva dni po odstopu mislim, da sem ravnal prav. Če bi vztrajal na ultri, bi bil povsem polomljen. Tako pa sem že včeraj lahko tekel za sinom, ki je s poganjalcem tako hiter, da ga komaj dohajam. Ko dokončam tole, bom šel odteči nekaj kilometrov.

Aja, še to. Brada ostane. Ampak to je že tema za naslednji zapis. 😉