Letošnji Ljubljanski maraton sem začel že 14 dni pred dejanskim štartom. Tekmovalni dan sem začel ob 6:00, ko je zazvonila budilka. Pravzaprav me je zbudil sin, ki je že pol ure prej navit kot ura skakal po najini postelji. (( Pa mu ne gre zameriti, saj je bila noč eno uro daljša in je pravzaprav spal dlje kot ponavadi. 🙂 )) Vstal sem sproščen in brez kakšnih posebnih skrbi, saj sem si že zvečer pripravil torbo in vse potrebno. Za prebujanje sem izvedel tibetanske vaje, nato pa snedel skodelico kvinoje z rozinami, chia semeni in posladkano z agavinim sirupom. (( To bo očitno moj stalni zajtrk pred tekmami, mi zelo ustreza. ))
Z Rokom sva bila dogovorjena, da se iz Mozirja odpraviva pravočasno in s tem izničiva možnosti za kakšno presenečenje na poti in potem paniko pred štartom. Ob 8:00 sva že parkirala za Gospodarskim razstaviščem, se sprehodila po razstavnem prostoru sejma Tečem, prevzela številko in se udobno namestila v mini kavarnico v kotu sejmišča. Skoraj celo uro sva sproščeno klepetala, se preoblekla in prtljago odložila v avto. Sklenila sva namreč, da ne bova tvegala z nemogočimi vrstami pred šotorom za oddajo prtljage, ki so nama lani preprečile, da bi se v miru ogrela in odšla na start.
Med ogrevalnim tekom proti centru sva ugotavljala, kako prav sva naredila, da sva prišla v Ljubljano pravočasno in da zdaj ni nobene panike. V miru sva se ogrela, si pogledala štartno-ciljno prizorišče, nato pa si zaželela srečno in odšla vsak v svojo cono. Ker sem načrtoval čas pod 1:30, sem se namestil v prvo cono (predvideni časi pod 1:35), Rok pa zaradi pomanjkanja treningov v zadnjem obdobju v drugo. Zadnje pol ure pred štartom sem spustil še nekaj objav na FB, potem pa v ritmih Strojmachine z odločnim korakom sledil tempo tekačem za 3:00. (( kar za polmaraton pomeni čas 1:30 ))
Prvih 10 kilometrov sem tekel sproščeno kot še na nobeni tekmi doslej. V manjši skupinici, ki je sledila zajcema, sem bil v zavetrju in ves čas sem se sam pri sebi zadovoljno nasmihal, ker sem se počutil svež in močan. Razmišljal sem, da se pri 16. kilometru odlepim in postopno pospešujem, da bi prišel v cilj nekje okoli 1:28. Pri 11. kilometru sta morala tempo tekača nekoliko upočasniti, ker sta se jima označevalna helijeva balona zapletla in je bilo treba razvozlati vrvici. Sam pri sebi sem na hitro pomislil, ali si upam že tukaj uiti naprej in sprejel sklep, da poskusiti ni greh. V najslabšem primeru me bosta dohitela in jima bom lahko sledil po ustaljenem tempu 4 minute 15 sekund za kilometer, sem si mislil. In pri 15. kilometru se je to tudi zgodilo. Kasneje sem na Sportstrackerju videl, da v tempu nisem kaj popuščal, ampak očitno sta onadva morala nadoknaditi zamujeno. Kakorkoli, pri Ruskem carju smo še tekli skupaj, nato pa sta zajca zavila na desno polovico Dunajske, kamor so napotili tiste na 42 km, jaz pa sem po levem delu vozišča nadaljeval z istim tempom. Kolona tekačev je bila na tej razdalji že tako raztegnjena, da je bilo zavetrje težko iskati, čeprav bi prišlo še kako prav. Veter v prsi nam je namreč pobiral precej energije. Sklenil sem, da bom začel pospeševati kasneje kot sem načrtoval na začetku. Pri oznaki 19 km sem se odločil in pritisnil. V nogah ni bilo toliko moči, kot bi si je želel, ampak vseeno sem zadnje tri kilometre pretekel v tempu okoli 3:50/km. V podvozu pred križiščem kjer Dunajska preide v Slovensko sem pogledal na uro in videl, da imam še okoli 5 minut, da pridem v cilj pod uro in pol. Nasmeh se mi je še bolj razlezel po obrazu in zadnji kilometer sem bolj opazoval navijače ob cesti. Ljudje vseh starosti so nas vzpodbujali praktično ob celi progi. Vzdušje na Ljubljanskem maratonu je res super.
V cilju sta nas pričakala maskota ljubljanskega turizma – zmaj in še en osebek, ki ga večina imenuje Zoki. Oba sta nastavila roki za high five. Prvemu sem jo dal, drugemu ne. Izvlekel sem telefon in ustavil sportstracker pri 1:29:35 ter rezultat delil na FB in Twitter. Vesel in ponosen na doseženi cilj sem se sprehodil naprej po Kongresnem trgu, si okoli vratu obesil medaljo za sodelovanje in na dušek spil prvo tekočino po 21 kilometrih. Kmalu zatem je priletel SMS Timinga Ljubljana z uradnim časom. 1:29:06. Juhuhu! Lanski rezultat sem izboljšal za 10 minut in 2 sekundi.
Zdaj sem z mislimi že v Palmanovi, ki me/nas čaka 17. novembra. Tam bom poskusil svoj novi osebni rekord še izboljšati. Za danes želim le še čestitati vsem, ki so dosegli svoj cilj in se zahvaliti tistim, ki ste nas tako ali drugače podpirali na današnji dirki. Čestitke prvim in hvala drugim!
Čestitke.
Še enkrat čestitke za fantastičen čas! V Palmanovi te pa čaka presenečenje, če bo le vreme služilo – ta maraton je prav narejen za postavljanje osebnih rekordov 🙂
Hvala obema. Jaka, za Palmanovo sem slišal, da je hitra. Ampak pustimo se presenetiti…
Roman,
vztrajnost pušča trajne sledi zadovoljstva. Čestitke ob doseženem rezultatu in vse dobro za naprej.
Hvala, Peter.
Roman, noro, res. Vsaka minuta je presneto prigarana, držim pesto za Palmanovo!
Čestitke tudi tebi, Metoda. Greš ti tudi v Palmanovo?