wings-for-life-world-run-2014-slovenia

Na Wings for Life World Run sem pretekel več kot 95 % tekačev

Sicer je pri Wings for Life World Run v prvi vrsti štel dober namen – celoten izkupiček štartnin je namenjen raziskavam hrbtenjače – a v vsakem primeru nas je kar precej tudi tekmovalo. Če ne med seboj, pa s seboj.

V Ljubljano sem prispel dovolj zgodaj, da sem lahko v miru parkiral, prevzel štartno številko in se nato vrnil k avtu, se preoblekel in pripravil za štart. Čeprav je termometer v avtu okoli 9:30 izmeril komaj 11 stopinj Celzija in me je toplo oblečenega zeblo, je že ob 11:00 sonce grelo tako močno, da sem brez težav odvrgel vsa vrhnja oblačila in ostal v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Številko sem pripel na majico, v žep pospravil mobilnik in ključ od avtomobila ter se odpravil na Kongresni trg, kjer je vzdušje postajalo vse bolj živahno. Pozitivna naravnanost slehernega tekača se je kar čutila v ozračju, posebno razpoloženje pa je ustvarjala tudi slika na velikem zaslonu, ki je prikazovala somišljenike z vseh koncev sveta. V 32 državah na 34 različnih lokacijah na šestih kontinentih (samo Antarktika ni imela svojega teka) smo se namreč zbrali tekači iz 164 držav. Naš cilj je bil preteči čim daljšo razdaljo, preden nas ujame zasledovalni avto.

Pol ure pred poldnevom so nas povabili v štartne cone, ki so bile razdeljene glede na naše čase iz drugih tekmovanj. Sam sem bil uvrščen v drugo cono. V prvi so bili tisti tekači, ki imajo čase na 21 kilometrov pod 1:20:00. Bilo jih je le kakih deset, zato so se še pred štartom pridružili kar nam v drugi coni, tako da sem dejansko začel iz druge vrste. Ob meni so tako stala znana imena slovenskega teka, med drugimi tudi legendarni ultramaratonec Dušan Mravlje in večkratni olimpijec ter moj soimenjak Roman Kejžar. Izkoristil sem priložnost in oba naprosil za spominsko sliko.

Napetost je v zadnjih minutah naraščala, skupaj smo na glas odšteli zadnje sekunde, nato pa se pognali po Slovenski in Dunajski cesti, zavili v smer proti Šentjakobu, Domžalam in naprej. Moj cilj je bil preteči vsaj 30 kilometrov, če pa bi se vse poklopilo, sem po tihem računal, bi jih lahko pretekel tudi 35. Za tak cilj bi moral teči s konstantnim tempom 4 minute 41 sekund na kilometer.

Na začetku sem se počutil izjemno dobro. Žuljev na petah, ki sem jih pridelal pred enim tednom, nisem niti čutil. Po prvem kilometru mi je ura sporočila, da sem ga pretekel v tempu 4:15, a se mi sploh ni zdelo naporno. Zavedal sem se, da moram tempo umiriti in pri tretjem kilometru sem prišel na 4:30. Po tihem sem začel razmišljati celo o tem, da bi mi morda – ker se res tako dobro počutim – uspelo preteči celo cel maraton. Napaka! Čeprav sem ga lomil že na večih tekmah, me je spet premamila želja po več. Namesto da bi se držal načrta in se držal tempa okoli 4:35 ali 4:40, sem v želji po nekem presežku vztrajal pri 4:25 do 4:30.

Prvih 15 kilometrov je ideja preteči maratonsko razdaljo (čeprav do takrat nisem v kosu pretekel več kot 28 kilometrov) še vedno žarela, potem pa je počasi, skupaj z mojo energijo začela ugašati. Na 18. kilometru mi je zmanjkalo goriva. Zavedel sem se, da sem bil preveč pohlepen, ampak glava je trmarila naprej. Zdržati sem moral do naslednje okrepčevalnice in potem še nekaj minut, da sta banana in energijski napitek prijela. Še vedno bi lahko ob konstantnem tempu okoli 4:45 pretekel željenih 35 kilometrov. Po kamniški obvoznici – okoli 22. kilometra – je energija spet popustila in do centra mesta sem se res namučil. Tam pa nas je pričakalo polno navijačev, imeli so postavljen oder, igrala je živa glasba in nisem bil edini, ki je na glas razmišljal, da bi najraje kar tam ustavil in počakal na prevoz. Seveda je tekmovalec v meni v naslednjem trenutku prevzel oblast in me na hitro ozmerjal, usmeril do okrepčevalnice in me pognal naprej. Pogled mi je usmerjal na uro, ki je kazala, da je sicer 35 kilometrov nedosegljivih, še vedno pa bi jih lahko pretekel 30, preden me ujame avto. Na ravnicah od Kamnika proti Vodicam sem še potreboval nekaj časa, da je novo gorivo začelo delovati, od 26. kilometra naprej pa sem spet lahko tekel tempo pod 5 minut za kilometer.

Pri označevalni tabli za 29. kilometer me je dohitela skupina kolesarjev in vprašal sem jih, če so že kje videli zasledovalni avto. “Ja, za tabo je, kakih 200 do 300 metrov zadaj.” Ozrl sem se nazaj in ga res zagledal. Na glas sem pokomentiral, da mi očitno še 30 kilometrov ne bo uspelo preteči, a me je eden izmed kolesarjev uspel vzpodbuditi, da sem stisnil še zadnje atome moči. Vmes sem ga vprašal, s kakšno hitrostjo vozi avto, pa je rekel, da z 18 km/h. Pognal sem se naprej, kolikor je pač šlo in na koncu sem uspel priteči do 30. kilometra pred avtomobilom. Lahko bi mu še uhajal kakih 200 ali 300 metrov, a sem se odločil, da je okroglih 30 kilometrov dovolj. Dosegel sem primarni cilj, za tistega tihega sem pa priložnost zapravil že v prvih kilometrih, ker sem prehitro začel.

Sled mojega teka na Movescountu

Na okrepčevalnici sem spil kozarec vode, potem pa je že pripeljal kombi, ki je pobiral “odpadle” tekače. Na hitro sem zvrnil še 2 deci vode, pograbil pločevinko Red Bulla in se naložil v kombi. Med vožnjo sem že brskal po telefonu in kmalu prišel do prvih rezultatov. Ugotovil sem, da nas je do 30. kilometra prišlo manj kot 100 od več kot 1.400 prijavljenih. Takrat sem se zavedel, da sem za navadnega rekreativca (ki pa ima nenavadno visoke cilje :) ) dosegel zelo lep rezultat. Tudi pri sopotnikih v kombiju je bilo čutiti ponos in neko posebno zadovoljstvo. Hkrati pa tudi precejšnjo utrujenost. Do Ljubljane smo spregovorili zelo malo, na Kongresnem trgu smo se le pozdravili in si zaželeli srečno.

Sezul sem copate in se bos odpravil do železniške postaje, kjer sem imel parkiran avto. Ni se dalo spregledati, kako vsi buljijo v moje bose noge, ko sem prečkal Prešernov trg in se vzpenjal po Miklošičevi proti kolodvoru. Vseeno mi je bilo, kaj si mislijo, jaz sem pravkar prvič v življenju pretekel 30 kilometrov v kosu. In to s povprečno hitrostjo 12.2 km/h (ali 4:55/km).

Rezultat
Na koncu na mojem potrdilu o udeležbi piše, da sem v Sloveniji med moškimi zasedel 68., globalno (med vsemi 34 lokacijami na svetu) pa 1.550 mesto. Skupno (vključno z ženskami) sem bil 1.679. od 35.397 udeležencev, kar me uvršča v najboljših 5 odstotkov vseh sodelujočih.

wings-for-life-world-run-2014-certifikat

Ponosen načrtujem naslednje treninge na poti do ultramaratonca.

P.S.: Hvala vsem za vzpodbudne misli, besede in za čestitke po končanem teku.  :)

2 odziva na “Na Wings for Life World Run sem pretekel več kot 95 % tekačev

Komentiraj