Soboto, 24. maj 2014 zapisujem v tekaški dnevnik z debelimi črkami. Takrat sem namreč dosegel pomemben osebni cilj. Prvič v življenju sem pretekel maratonsko razdaljo, ki uradno meri 42 kilometrov in 195 metrov.

V letošnjem tekaškem koledarju sem moral že marca narediti nekaj sprememb. Prej sem planiral, da bom prvi maraton pretekel ob morju, na 1. Istrskem maratonu, vendar je februar zame bil tekaško neugoden. Planirana regeneracija po ekstremno napornem januarju se je izmaknila, ker smo prvi teden februarja gasilci cele dneve odpravljali posledice žledoloma, potem je bil pa imunski sistem tako načet, da sem za 14 dni obležal in šele v začetku marca potem bil toliko pri močeh, da sem začel s tekaškimi treningi. Ocenil sem, da bom do sredine aprila nabral premalo kilometrov, da bi lahko brez večjih težav stopil na štartno črto v Kopru. Potem je prišel maj in z njim Wings for Life World Run, jaz pa sem še vedno ostal brez prvega maratona…

Ker sem imel fiksen cilj, da prvi maraton pretečem še pred 35. rojstnim dnem, ta datum pa se je vztrajno približeval, sem sklenil, da svoj prvi maraton izvedem sam – za trening.

Tako sem se predzadnjo soboto v maju 2014, 15 minut pred sedmo zjutraj odpravil iz Mozirja proti Logarski dolini, po delu trase pri nas najbolj znanega ultramaratona Celje – Logarska dolina. V nahrbtniku sem imel 2-litrski meh z vodo, 5 Isostarjevih gelov za vzdržljivost (ki naj bi jih jedel na 30 minut) in rezervno majico, vklopil sem uro in se podal na pot. S časom se nisem preveč obremenjeval, sem si pa nekako zamislil, da bi moral na cilj priti v štirih urah. Vreme je bilo zjutraj še prijetno hladno, kasneje pa je sonce začelo greti, vendar je trasa speljana tako, da se večino časa vseeno teče v senci. Vsake toliko časa sem se na kratko ustavil, napravil kakšno fotografijo in jo objavil na Instagram, Facebook in Twitter, da sem družini in prijateljem sproti poročal o napredku.

Odlično sem napredoval in vse je kazalo, da bom na cilju še prej kot v štirih urah. Potem pa mi je malo naprej od Luč, po 30 kilometrih zmanjkalo gelov in malo kasneje tudi energije. Kdor tega ni izkusil sam, si težko predstavlja. Zgodi se skoraj tako kot pri kakšni napravi na baterije. Enostavno se izprazniš in potem napreduješ le še zelooo počasi. Za nekaj časa glava sicer lahko prevzame pobudo in iz telesa še stisne nekaj malega energije, vendar če ni vnosa novega goriva, ni akcije. Prebil sem se do Solčave, kjer sem v lokalni trgovini kupil tri Frutabele, izotočni napitek in mineralno vodo, se okrepčal in po 10 minutah nadaljeval proti cilju. Nekaj minut za vnosom novih kalorij in elektrolitov je telo spet zaživelo in mimo vhoda v Logarsko dolino sem že spet tekel v ustaljenem ritmu. Ustavil sem se le toliko, da sem naredil enega selfija, nato pa nadaljeval, dokler mi GPS v uri ni sporočil, da je za mano že več kot 42 kilometrov in 200 metrov, kar je bil moj cilj. Časomerilec se je ustavil pri 4 urah in 5 minutah.

[su_button url=”http://www.movescount.com/moves/move32494988″ target=”blank” background=”#960002″]Sled mojega prvega maratona na Movescountu[/su_button][su_spacer size=”10″]Če bi imel v nahrbtniku še 2 gela, se mi v Solčavi ne bi bilo treba ustavljati in bi prav gotovo prišel na cilj pod štirimi urami, vendar mi to niti ni pomembno. Šlo je za moj prvi preizkus, ali sem pripravljen preteči takšno razdaljo in ugotavljam, da sem precej dobro pripravljen. Menim, da bi na tekmi lahko prišel na cilj v treh urah in pol, kar je tudi moj osnovni cilj za letos. Čas bom postavljal oktobra na Ljubljanskem maratonu, ki je v primerjavi s pretečeno traso popolnoma ravninski. Iz Mozirja v Logarsko je namreč treba premagati dobrih 500 višinskih metrov, kar pa ni zanemarljivo. Zdaj mi je veliko bolj pomembno, da sem na cilj prišel relativno svež, brez kakršnih koli bolečin in z minimalnima žuljema na mezincih. Moja tekaška samozavest je še malo zrasla.

Tudi par dni po tem teku ni bilo kakšnega musklfibra ali drugih bolečin. Le ob daljših tekih sem čutil, da je še telo rahlo utrujeno, kar je pa pri takih razdaljah verjetno precej normalen pojav. Po eni teoriji rabi telo za popolno regeneracijo toliko dni, kolikor kilometrov pretečeš v kosu.

[su_box title=”Epilog” box_color=”#b00000″]Za marsikaterega tekača je maraton vrhunec tekaške pripravljenosti. Zame je to le etapa. Moj cilj so ultramaratoni, torej teki, dolgi 100 kilometrov in več. Tudi občutki ob pretečeni maratonski razdalji so temu primerni. Sicer vesel in ponosen, da sem takšno razdaljo pretekel praktično za trening in brez kakršnih koli težav, bolečin ali drugih tegob, a vendar z mislijo, da je to manj kot polovica tistega, kar bi v končni fazi rad dosegel. Naslednja etapa: Ultramaraton Celje – Logarska dolina.[/su_box]