Do Teka štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera gojim posebno simpatijo. Ne vem, ali je to zaradi čudovite narave, morda zaradi dejstva, da s teh krajev prihaja moja žena, ali pa zaradi specifike trase, ki bolj kot katera koli druga meni znana zahteva več taktičnega pristopa.

Taktika

11-kilometrska trasa je speljana okoli največjega stalnega in naravnega jezera v Sloveniji. Večina pozna vzhodno (Ribčev Laz, most, cerkev sv. Janeza, kopališče), južno (cesta ob jezeru od Ribčevega laza proti Ukancu in slapu Savica) in zahodno stran jezera (Ukanc, kamp Zlatorog, izliv Savice v jezero), severna pa je manj znana (FKK ;)).

Ravno slednji del dela to tekmo tako zanimivo. Na enem odseku namreč zaradi ozke gozdne steze, prepredene s koreninami in popestrene z velikimi kamni in skalami tekačem ne dopušča prehitevanja in je treba teči v koloni. Zato se je treba na začetku pognati v ospredje, si izboriti dobro izhodišče, nato v koloni počivati in se mentalno pripravljati na pritiskanje v drugi polovici proge. Ko v Ukancu pritečemo s travnika na cesto, v klanec mimo kampa, se začne pravi boj. Na vrhu klanca prečkamo cesto in tečemo po urejeni peščeni pešpoti, ki se vleče kot ponedeljek. Kar noče in noče je biti konec, vmes pa sta še dva rahla klanca, ki večini pobereta še zadnje zaloge moči. Takšna trasa vsekakor zahteva pravilno razporeditev moči in odločitve za napad v pravem trenutku.

Če čebula ne bi če imela…

Med samo tekmo sem bil hud notranji boj, saj so bile priprave na štart daleč od optimalnih.

Začelo se je že v sredo pred sobotno tekmo, ko me je napadel nahod.  V četrtek sem še dopoldne odtekel dobrih 15 kilometrov (krožno pot po bohinjski kolesarski stezi) v relativno hitrem tempu. Počutil sem se dobro, a za le dva dni pred tekmo je bilo to prav gotovo preveč napora. Nahod se je stopnjeval, iz nosu mi je teklo, smrkal sem kot že dolgo ne. V petek zjutraj sem v lekarni dobil zdravila, ki so nahod precej hitro ustavila, tako da me vsaj smrkanje ni več izčrpavalo. V soboto zjutraj sem uro pred tekmo spil dvojno kavo. V knjigi Janeza Pence (30.000 korakov) sem namreč prebral, da maratoncu kava pred tekmo pomaga topiti maščobne kisline, kar pa zmanjšuje kurjenje glikogena. Janez je napisal prav, Roman pa ni pomislil, da je to koristno pri maratonu, pri divjanju na krajše razdalje pa učinek ne bo takšen (in je pravzaprav tudi nepotreben). Posledica je bila samo ta, da mi je moj že tako visok maksimalen pulz (do sedaj sem nameril največ 204 udarce na minuto) narasel na 212. Ob visoki relativni vlažnosti in temperaturi zraka mi je telo gorelo. Tekaške copate sem si očitno preveč zategnil in zadnja dva kilometra so mi stopala žarela. Takoj po prihodu v cilj sem se sezul in noge so se v trenutku ohladile.

Konec dober, vse dobro

Ne glede na zgoraj našteto, v cilju je ura pokazala 44:40, kar je za 23 sekund bolje kot lani.

[su_button url=”http://www.movescount.com/moves/move37769910″ target=”blank” background=”#960002″ icon=”icon: hand-o-up”]Sled mojega teka na movescount.com[/su_button]

Z rezultatom sem zadovoljen, saj kaže, da sem sposoben obvladovati tudi težje pogoje. S to mislijo se pripravljam na letošnji največji izziv – ultramaraton Celje – Logarska dolina, ki me čaka 6. septembra.