Po 24 urni zamudi pri prevzemu avtodoma (predhodnik je nekaj polomil in je bilo treba popravit) sva hotela čim prej do prvega cilja, saj je vremenska napoved za Sylt držala le še slaba dva dneva, potem pa je bil napovedan dež.
Najbolj severni nemški otok sem do sedaj poznal le iz filmov in fotografij, tokrat pa se je ponudila enkratna priložnost, da si ga ogledam v živo. V najem sva dobila skorajda čisto nov testni Adriin model Matrix. Ob prevzemu je imel prevoženih dobrih 5.000 kilometrov, midva pa sva jih v prvih 29 urah naredila 1.400.
To je moja prva izkušnja z avtodomom. Želel sem si, da bi za prvič dobil nekaj ličnega, da bi bil enostaven za vozit. Vedno sem se čudil voznikom dolgih ladij, kako zadevo peljejo v ovinek in kako s takšnimi previsi čez zadnjo os sploh obračajo. Zdaj pa sem dobil v roke ključ vozila, ki meri v dolžino krepko čez 7 metrov! Matej in Rok (glavni urednik revije Avtodom) sta me ob prevzemu bodrila, češ da ni panike, samo pri ovinkih naj malo pazim, ker ga je zadaj dosti in je treba biti previden, ker “z ritjo malo pometa”.
Na hitro sta mi še pokazala, kje se napolni rezervoar z vodo, kje je gorivo, pa plin in kje se spusti odpadno vodo ter izprazni kaseto s fekalijami. V notranjosti ni bilo kaj posebnega, razen komandne plošče nad vrati v bivalni prostor. Na tej plošči se aktivira elektrika za razsvetljavo, pogleda se stanje akumulatorjev, vklopi črpalko za vodo in preveri stanje rezervoarjev za čisto ter odpadno vodo. Rok mi je še pokazal, kako dela termostat za ogrevanje vode ter prostora, povedal, da vse to dela na plin in to je bilo to.
“Odbitne franšize je 700€,” je rekel Rok na pol v šali, preden sva se odpeljala. Z Matejem sva se začudila, kako to, da je govoril v evrih. “Ponavadi je odbitne franšize 1%,” je takoj vskočil Matej. “Saj,” je odvrnil Rok, “avto je vreden 70.000€, torej je 1 procent 700€.” Jaz se pa spravljam s tem bogastvom na skoraj 1.500 km dolgo pot. Juhej!
Dobil sem ključe in že sva se odpeljala proti stanovanju, da naloživa stvari in se podava na pot. Pri speljevanju sem bil previden, ker je bil avto parkiran vzdolž žive meje. Če bi bil prehiter, bi jo z zadkom hitro oplazil. Tako novega avta pa je škoda, da bi mu takoj na začetku zadal kakšne globoke praske.
Prvi občutek je bil naravnost presenetljiv. Avto se vozi skoraj kot osebni. 130 konjev dizelskega motorja se odziva odlično, občutek na cesti je super. Sploh ni bilo strahu, koliko sem blizu sredinske črte ali robnika pločnika. Velika vzvratna ogledala nudijo odličen pregled nad obema stranema vozila, za vzvratno vožnjo so nameščeni parkirni senzorji, ki pa se zaenkrat ne izkazujejo za najbolj zanesljive. Včasih piskajo tudi, če ni za njimi nobene ovire (na to me je že na začetku opozoril Rok, sedaj pa lahko temu samo pritrdim). Zato mi pri vzvratni vožnji v kočljivih primerih pomaga Katarina.
Ko sva naložila vse svoje stvari v avto (v velikanski prtljažnik sva dala tudi svoja kolesa), sva se še ustavila na bencinski črpalki, napolnila 80-litrski rezervoar z dizlom (za vodo in kaseto za WC je poskrbel že Rok) ter oddrvela proti Karavankam.
Prvih 50 kilometrov sem se še malo lovil in bil res bolj previden. Potem sem postajal samozavestnejši in zanimati me je začelo vse. Preden sva se odpeljala iz Ljubljane sem na hitro preletel knjižico tehničnih navodil, tako da sem vedel, da imam ob volanu tempomat, a mi ga ni uspelo takoj usposobiti. S tem čudom sem se srečal prvič, zato sem ga hotel preizkusiti. Katarino sem prosil, da še enkrat odpre navodila za uporabo in mi prebere, kako je s tem. Še sreča, da znava nemško 🙂 Še enkrat sem poskusil, potem mi je uspelo. In zdaj sem nad to pripravo naravnost navdušen. Nikoli si ne bi mislil, da mi bo ena taka reč tako olajšala vožnjo. Res si nisem mislil, da pravzaprav pritiskanje na plin lahko pomeni precejšnjo dekoncentracijo. Ob vključenem tempomatu sem se med prehitevanjem počasnih tovornjakov lahko veliko bolj osredotočil na volan in na oddaljenost od bankine ter od tovornjaka na desni, kot če bi moral poleg tega še uravnavati hitrost. Tempomat je res super zadeva in to sem prvi dan na glas izrekel vsaj 20-krat. Od vključitve tempomata naprej sem v vožnji res užival. Tudi čez predore proti in skozi Avstrijo.
Mimogrede, Katchberg že ima odprti obe cevi, tako da je v vsako smer dvopasovnica. Vožnja je zdaj veliko udobnejša. ((in tudi hitrejša)) Tauern že ima zgrajeno novo cev, a staro zdaj prenavljajo, tako da gre zdaj promet v obe smeri po novi cevi. Odprtje prenovljene stare cevi je napovedano za 2011.
Prvi dan sva naredila 500 km, tako da sva prišla skoraj do Nürnberga. Vozila sva od 18:00 do 1:00, vmes pa sva imela skupno za uro in pol postankov. Parkirala sva kar na evtocestnem postajališču, poleg številnih tovornjakov, zatemnila okna in se spravila spat na veliko zadnjo posteljo. Ne vem, ali sva bila preutrujena, ali pa preveč napeta zaradi pričakovanja, a zbudila sva se že pred 6:30. Dogovorila sva se, da hitro pozajtrkujeva, nato pa nadaljujeva proti Syltu, saj sva rezervirala kamp že za to popoldne…
Več v prihodnji objavi…