Za drugi dan (sreda) najinega potovanja sva imela cilj Sylt. Ker je bilo napovedano, da bo na otoku lepo vreme še samo v sredo in četrtek, potem pa naj bi padal dež, sva si res želela biti tam čim prej.

Na Sylt se z vozilom pride na dva načina: z avtovlakom iz nemškega mesteca Niebüll ali s trajektom z Danske. Za drugo varianto prej sploh nisva vedela, zato sva iskala podatke za Sylt Shuttle. Katarina je ugotovila, da je za prevoz avtodoma ceneje, če imaš potrdilo o rezervaciji v enem izmed kampov. Na hitro sva pobrskala po spletu in se odločila za najbolj južnega v kraju Hörnum. Rezervacijo sem oddal preko njihove spletne strani, odgovorili so mi v parih urah. Natisniti sem moral kar tisti njihov odgovor in to naj bi pokazal na železniški postaji v Niebüllu.

Ob oddaji rezervacije sem naju napovedal za sredo popoldne. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sva po kratkem spancu bila v sredo ob 7:40 ((po kratkem 5-urnem spancu)) že naprej na poti. Pred nama je bilo še 900 kilometrov poti.

2.300 kubični 130 konjski Fiatov Multijet ((dizel, se razume)) najine Adrie Matrix je poskočen, tako da sva bila v trenutku pri hitrosti 110 km/h. Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je sicer nameščena na pravo mesto, tako da lahko desna roka ves čas počiva na po višini nastavljivem naslonjalu in jo vseeno doseže, vendar se mi nekako prevečkrat zgodi, da se zatika pri prestavljanju v šesto. Slednjo koristim skorajda že od 80 km/h naprej, saj mi tako potovalni računalnik kaže, da imam bolj ugodno porabo. Povprečna poraba pride nekje na slabih 12 litrov na 100 kilometrov.

Vožnja pri 100 km/h je še zelo udobna in brezskrbna, ob vključenem tempomatu pa sploh. Ob prehitevanju brez težav pospešujem na 120 in švignem mimo počasnejših tovornjakov, malo več pozornosti je treba le tisti trenutek, ko pridem mimo velikih vozil. Zračni tok se takrat tako spremeni, da mi avtodom precej zaziba. Zdi se, kot da me hoče zračni tok najprej odriniti stran od tovornjaka, nato pa me potegne proti počasnemu pasu. Pri tem opisu je treba upoštevati, da sem v smislu vožnje avtodoma še zelo zelen. Verjetno je še kar nekaj rezerve, preden bi začel avto zares plesati, ampak meje res ne bi rad preizkušal. Drugi dan sem se sicer nekaj časa korajžno vozil tudi 120 km/h, a sem opazil, da je ob kakšnem bočnem sunku vetra to zame že malo preveč. Tako sva večino Nemčije prevozila pri hitrosti okoli 105 km/h. Sem že napisal, da mi pri tem super pomaga tempomat? 🙂

900 kilometrov za en dan ni malo, a se ni zdelo nemogoče. Bal sem se le, da me bo kaj bolel križ, a sta se sedeža voznika in sovoznika izkazala za vrhunska. Ne le, da nudita dober stranski oprijem in sta dovolj čvrsta, tudi nastavljivost naklona je dobra ((tako sedeža kot naslona)), za nameček pa sta še vrtljiva, tako da se ju lahko uporablja kot fotelja v bivalnem prostoru. Ko se zvečer spravim s prenosnikom v naročju in z velikim belim špricerjem na mizi pisat takle zapis, sedež nagnem nazaj, noge pa stegnem na klop ob mizi, pa je občutek popoln. Podoživljam vse kar sem videl in doživel čez dan, nato pa to spravim na medij, ki ga bo mogoče celo kdo prebral in mu bo koristil, ko se bo sam prvič spravljal z avtodomom na pot. Priporočam.

*Med pisanjem tega prispevka se mi v glavi poraja še 100 idej, kaj bi moral omeniti in napisati. Zato mi, dragi bralec/draga bralka, ne zameri, ker moje misli v odstavkih švigajo sem ter tja. Prvi namen je vsekakor pisanje za tiste, ki se prvič odpravljajo na potovanje z avtodomom in zanje bi rad zapisal čim več koristnih stvari. V drugi vrsti pa bi vsekakor rad ponudil tudi nekaj vtisov s potovanja, ki ga že po četrtem dnevu ocenjujem kot odličnega.

Da se vrnem k prvotnemu namenu. Proti poldnevu sva ugotovila, da bova v Niebüll prišla pozno zvečer in bova le stežka ujela avtovlak do Sylta. Upoštevaje vremensko napoved bi nama tako ostal samo en dan za pohajkovanje po otoku. Za to pa se nama ni zdelo smiselno odšteti 140 evrov samo za avtovlak, potem pa še dobrih 20 za prostor v kampu. Na hitro sva se odločila in spremenila načrt. Prenočila bova v Niebüllu, nato pa zjutraj brez vozila šla z vlakom na otok ((in tako prihranila 115 evrov)). Tam bova ostala do večera, nato pa se spet z vlakom vrnila prenočevat v Niebüll. V petek se bova zavoljo slabega vremena odpravila proti Hamburgu. Svoboda gibanja v povezavi z avtodomom res dobi povsem nov pomen!

V Niebüll sva prišla ob 22:55, nekaj malega pojedla, se umila in spravila spat. Po prevoženih 1.400 kilometrih v manj kot 31 urah druge možnosti sploh ni bilo. Več o hladnih nočeh na severu in ostalih dogodivščinah pa prihodnjič …

P.S.: Bolj potopisne zapise o najinem potovanju preberite pri Kandeli.

Za drugi dan (sreda) najinega potovanja sva imela cilj Sylt. Ker je bilo napovedano, da bo na otoku lepo vreme še samo v sredo in četrtek, potem pa naj bi padal dež, sva si res želela biti tam čim prej.

Na Sylt se z vozilom pride na dva načina: z avtovlakom iz nemškega mesteca Niebüll ali s trajektom z Danske. Za drugo varianto prej sploh nisva vedela, zato sva iskala podatke za Sylt Shuttle. Katarina je ugotovila, da je za prevoz avtodoma ceneje, če imaš potrdilo o rezervaciji v enem izmed kampov. Na hitro sva pobrskala po spletu in se odločila za najbolj južnega v kraju Hörnum. Rezervacijo sem oddal preko njihove spletne strani, odgovorili so mi v parih urah. Natisniti sem moral kar tisti njihov odgovor in to naj bi pokazal na železniški postaji v Niebüllu.

Ob oddaji rezervacije sem naju napovedal za sredo popoldne. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sva po kratkem spancu bila v sredo ob 7:40 ((po kratkem 5-urnem spancu)) že naprej na poti. Pred nama je bilo še 900 kilometrov poti.

2.300 kubični 130 konjski Fiatov Multijet ((dizel, se razume)) najine Adrie Matrix je poskočen, tako da sva bila v trenutku pri hitrosti 110 km/h. Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je sicer nameščena na pravo mesto, tako da lahko desna roka ves čas počiva na po višini nastavljivem naslonjalu in jo vseeno doseže, vendar se mi nekako prevečkrat zgodi, da se zatika pri prestavljanju v šesto. Slednjo koristim skorajda že od 80 km/h naprej, saj mi tako potovalni računalnik kaže, da imam bolj ugodno porabo. Povprečna poraba pride nekje na slabih 12 litrov na 100 kilometrov.

Vožnja pri 100 km/h je še zelo udobna in brezskrbna, ob vključenem tempomatu pa sploh. Ob prehitevanju brez težav pospešujem na 120 in švignem mimo počasnejših tovornjakov, malo več pozornosti je treba le tisti trenutek, ko pridem mimo velikih vozil. Zračni tok se takrat tako spremeni, da mi avtodom precej zaziba. Zdi se, kot da me hoče zračni tok najprej odriniti stran od tovornjaka, nato pa me potegne proti počasnemu pasu. Pri tem opisu je treba upoštevati, da sem v smislu vožnje avtodoma še zelo zelen. Verjetno je še kar nekaj rezerve, preden bi začel avto zares plesati, ampak meje res ne bi rad preizkušal. Drugi dan sem se sicer nekaj časa korajžno vozil tudi 120 km/h, a sem opazil, da je ob kakšnem bočnem sunku vetra to zame že malo preveč. Tako sva večino Nemčije prevozila pri hitrosti okoli 105 km/h. Sem že napisal, da mi pri tem super pomaga tempomat? 🙂

900 kilometrov za en dan ni malo, a se ni zdelo nemogoče. Bal sem se le, da me bo kaj bolel križ, a sta se sedeža voznika in sovoznika izkazala za vrhunska. Ne le, da nudita dober stranski oprijem in sta dovolj čvrsta, tudi nastavljivost naklona je dobra ((tako sedeža kot naslona)), za nameček pa sta še vrtljiva, tako da se ju lahko uporablja kot fotelja v bivalnem prostoru. Ko se zvečer spravim s prenosnikom v naročju in z velikim belim špricerjem na mizi pisat takle zapis, sedež nagnem nazaj, noge pa stegnem na klop ob mizi, pa je občutek popoln. Podoživljam vse kar sem videl in doživel čez dan, nato pa to spravim na medij, ki ga bo mogoče celo kdo prebral in mu bo koristil, ko se bo sam prvič spravljal z avtodomom na pot. Priporočam.

*Med pisanjem tega prispevka se mi v glavi poraja še 100 idej, kaj bi moral omeniti in napisati. Zato mi, dragi bralec/draga bralka, ne zameri, ker moje misli v odstavkih švigajo sem ter tja. Prvi namen je vsekakor pisanje za tiste, ki se prvič odpravljajo na potovanje z avtodomom in zanje bi rad zapisal čim več koristnih stvari. V drugi vrsti pa bi vsekakor rad ponudil tudi nekaj vtisov s potovanja, ki ga že po četrtem dnevu ocenjujem kot odličnega.

Da se vrnem k prvotnemu namenu. Proti poldnevu sva ugotovila, da bova v Niebüll prišla pozno zvečer in bova le stežka ujela avtovlak do Sylta. Upoštevaje vremensko napoved bi nama tako ostal samo en dan za pohajkovanje po otoku. Za to pa se nama ni zdelo smiselno odšteti 140 evrov samo za avtovlak, potem pa še dobrih 20 za prostor v kampu. Na hitro sva se odločila in spremenila načrt. Prenočila bova v Niebüllu, nato pa zjutraj brez vozila šla z vlakom na otok ((in tako prihranila 115 evrov)). Tam bova ostala do večera, nato pa se spet z vlakom vrnila prenočevat v Niebüll. V petek se bova zavoljo slabega vremena odpravila proti Hamburgu. Svoboda gibanja v povezavi z avtodomom res dobi povsem nov pomen!

V Niebüll sva prišla ob 22:55, nekaj malega pojedla, se umila in spravila spat. Po prevoženih 1.400 kilometrih v manj kot 31 urah druge možnosti sploh ni bilo. Več o hladnih nočeh na severu in ostalih dogodivščinah pa prihodnjič …

P.S.: Bolj potopisne zapise o najinem potovanju preberite pri Kandeli.