Polmaraton Palmanova 2013 – super zaključek sezone

Za letos sem s polmaratoni zaključil. Palmanova je bila priložnost, da potrdim cilj, (( V letu 2013 preteči polmaraton v manj kot uri in pol. )) ki sem ga sicer dosegel v Ljubljani. In sem ga. Z novim osebnim rekordom, 1:28:06.

Za polmaraton v Palmanovi mi je več tekačev reklo, da je hiter in da večina tam doseže osebni rekord. Kljub temu nisem bil popolnoma prepričan, kako mi bo šlo, saj sem tri tedne prej na Ljubljanskem maratonu tekel na vso moč. “Tri tedne je za popolno regeneracijo premalo,” so me opozarjali izkušenejši tekači. Tudi treningi med obema dogodkoma so nakazovali, da je temu tako. Telo mi je ves čas sporočalo, da v Italiji ne bo zmoglo poganjati na vso moč.

Prva polovica je minila rutinirano

Ko smo se v nedeljo, 17. novembra 2013 s prijateljema Franko in Tadejem odpravili ob šestih zjutraj iz Mozirja, sem se sicer počutil super, tudi pot je minila hitro in v sproščenem vzdušju, (( Še posebej živahno je postalo, ko smo v Ljubljani pobrali še Darjo. )) a kmalu po štartu sem začutil, da v meni ni tiste moči in odločnosti, ki me je spremljala v naši prestolnici. Sicer nisem imel težav slediti zajcu za 1:30, a že sama misel, da bi po desetem kilometru pospešil in do konca pridobil par minut, me je utrujala.  Kljub vsemu sem po 11. kilometru pritisnil in počasi domačina z rumenimi balončki pustil za sabo.

Kako me je premagala Mateja Mlinar

Malo za tem me je dohitela Mateja Mlinar, ki sem jo v Ljubljani prehitel na 19. kilometru. Nič nimam proti Mateji, ampak nekako je postala moja namišljena nasprotnica. Pravzaprav sploh ne vem, kdaj se je to zgodilo. (( O Mateji sploh ne vem kaj dosti. Živi nekaj kilometrov stran od mene, je 13 let mlajša od mene in je zaposlena v Slovenski vojski. To je vse. )) V spominu imam samo to, da so mi drugi govorili, kako da je hitra, jaz pa sem jo do sedaj (( Nazadnje na SOS 112 teku v Velenju in na Ljubljanskem maratonu. )) z lahkoto prehiteval. Mateja je imela svojega zajca, ki jo je vodil, spodbujal, ona pa mu je odločno sledila. Ko sta me dohitela, sem nekaj časa tekel z njima, nato pa pospešil. Okoli 15. kilometra sem dohitel nekoga, ki je ravno gledal na uro (( Sam sem tekel brez ure, je še nimam. Čakam Suunto Ambit 2, mi ga prinese Miklavž. Brez heca. )) in ker sem po njegovi zeleni majici Ljubljanskega maratona sklepal, da je Slovenec (( Glede na številčno udeležbo Slovencev je bila verjetnost da zgrešim tako ali tako minorna.)), sem ga vprašal, kako nam kaže. Povedal mi je, da ima tempo 4:08 na kilometer, zato sem se odločil, da tečem z njim. Pri 18. kilometru sta me spet dohitela in tokrat tudi prehitela Mateja Mlinar in njen zajec. Nekaj časa sem še poskušal slediti, ampak sta bila enostavno premočna. Matejina drža je izražala moč in odločnost, bila je zelo osredotočena. Zavedel sem se, da bom tokrat moral priznati premoč, sledenje sem opustil. Moral sem zmanjšati tempo, ker je moje telo začelo ječati. Zdaj vem, da je tri tedne za regeneracijo po polmaratonu res premalo. Očitno je pri 13 let mlajši Mateji ta proces hitrejši, pa tudi osebni zajec najbrž prinese nekaj prednosti. Kakorkoli, Mateji privoščim dober rezultat in ji zanj čestitam. (( V cilj je pritekla pri 1:27:03 )) Vem, da tak rezultat ne pride sam od sebe.

Hitreje kot boš tekel, prej boš na cilju

Zadnji kilometer sem stisnil zobe in v cilj pritekel pri že omenjeni uri, osemindvajsetih minutah in šestih sekundah. To je 59 sekund hitreje, kot tri tedne prej v Ljubljani. Ta rezultat lahko razlagam na dva načina. Prvi je, da je polmaraton v Palmanovi res hiter. Drugi pa, da je očitno veliko v glavi in morda mi je pri tem pomagala tudi mantra, ki sem jo pogruntal nekje na 13. kilometru: “Hitreje kot boš tekel, prej boš na cilju.” Lahko je tudi kombinacija obojega. Na koncu si lahko le postavim vprašanje, kaj bi bilo, če bi v Palmanovi štartal tako spočit in močan, kot sem v Ljubljani.

[su_box title=”Grajam …” box_color=”#a8000e”]Po forumih sem bral, da je trasa v Palmanovi slikovita in lepa. Meni se tista polja niso zdela prav nič slikovita, vasice, skozi katere smo tekli, pa so bile mrtve. Pravzaprav so bili mrtvi ljudje po vaseh. Navijalo se je zelo malo.

Še večjo grajo pa si zaslužijo organizatorji. Izvedba dogodka je sicer potekala precej gladko in medalje za udeležbo so lepe. Puloverji s kapuco so ok, ampak več kot uro pred štartom jim je že zmanjkalo velikosti L in XL, tako da sem dobil takega s prekratkimi rokavi.

Še bolj bode v oči, da se ne morejo potruditi pri spletni strani in je prevesti slovenščino, ki je materni jezik za skoraj tretjino udeležencev (898 od 3055 udeležencev je bilo iz Slovenije).

Najhujši kriminal pa je njihov CGP. Objavljam diplomo, ki si jo lahko natisnem kot udeleženec. Komentar najbrž ni potreben.

polmaraton-palmanova-2013-diploma

[/su_box]

Konec dober, vse dobro

Seveda te graje ne pomenijo, da bom imel Palmanovo v slabem spominu. V Italijo sem šel v super družbi, vreme je bilo jasno in sonce nas je lepo grelo. Vzdušje je na takšni masovki že po defaultu krasno, dober rezultat pa je razpoloženje le še zaokrožil. Na koncu so nas prijatelji povabili še na čisto pravi piknik. (( S seboj so imeli čisto pravi roštilj in vse kar spada zraven. )) Če bi bila z mano še žena in sine, bi bila nedelja čisto popolna.

Dodaj odgovor