Če kdo vpraša, koliko časa sem se pripravljal na ta podvig, odgovorim: “3 leta”.
Odkar sem prebral knjigo Rojeni za tek (Christopher Mcdougall) sem odločen, da bom tudi jaz tekel ultramaratone. Po možnosti gorske. Ampak za prvo pravo ultraško preizkušnjo sem izbral takšno, ki gre večinoma po urejenih poteh in cestah (vmes je tudi precej asfalta). Trasa 73 kilometrov dolgega ultramaratona Celje – Logarska dolina vodi skozi moj rojstni kraj in že prednost domačega terena se je zdela dovolj, da krstno preizkušnjo opravim tu.
Kdaj si dovolj pripravljen za ultramaraton?
To je vprašanje, ki mi je kar precej časa rojilo po glavi. Delujem namreč po principu, da se določenega izziva lotim, ko vem, da sem ga sposoben opraviti brez kakšnih hujših posledic. Poznam namreč tudi take posameznike, ki bi se takega podviga lotili po treh mesecih zmernih treningov in bi njihovo tedensko povprečje pretečenih kilometrov znašalo okoli 20. Tak junak sicer pride do cilja in za trud mu je vsekakor treba čestitati, ampak potem potrebuje vsaj 14 dni bolniške, da lahko spet vsaj približno normalno hodi. Jaz sem si za pogoj postavil, da moram biti najprej sposoben preteči klasični maraton (42 km) v treh urah in pol, šele nato se lotim daljših razdalj.
Omenjeni preizkus sem opravil v lastni režiji, skoraj 2 meseca pred veliko preizkušnjo. Sam, brez kakršne koli pomoči ali spremstva, sem se odpravil preteči 42 kilometrov. V nahrbtniku sem imel dvolitrski meh z vodo, nekaj sadnih tablic in smuti, narejen po lastnem receptu. Izračunal sem, kakšen mora biti povprečen tempo in se ga držal vso pot. Na cilj sem prišel točno po treh urah in pol in naslednji dan sem funkcioniral brez težav. To mi je bil zadosten pokazatelj, da sem pripravljen tudi za daljše preizkušnje.
Dan D
6. september 2014 sem težko pričakoval. Zadnjih nekaj dni sem čutil neko pozitivno vznemirjenje in v mislih večkrat opravil s traso. Dan pred štartom je bil natrpan s službenimi in družinskimi opravili, tako da sem si vse potrebno pripravljal šele pozno zvečer in šel spat šele okoli polnoči. Budilka je zvonila ob 3:50, vstal sem, pobral pripravljene stvari in žena me je odpeljala proti Celju. Na štartu sem rad pravočasno, a tukaj se je izkazalo, da ob 5:00 še ni bilo kakšne pretirane gneče. Prevzel sem številko, oddal prtljago, ki so nam jo organizatorji prepeljali na cilj, se poslovil od žene in se postavil na štart.
Točno ob 6:00 sem se pognal težko pričakovani pustolovščini naproti. Do Mozirja sem tekel sam, brez spremljevalca. Za kilometer sem potreboval okoli 5 minut in 20 sekund (11.3 km/h) in tak tempo sem brez težav vzdrževal več kot 50 kilometrov. Do Letuša je trasa tekla večinoma po nasipu ob Savinji. Deloma je to široka, urejena peščena pot, deloma pa porasla s travo in uhojena ozka pot. Naprej, torej dve tretjini poti, se teče po cestah, večinoma asfaltnih, deloma makadamskih.
Po dobrih 30 kilometrih sem pritekel do rodnega Mozirja, kjer so me pričakali vsi domači – žena z obema sinovoma, starša ter brat in sestra z družino. Slednji so se celo toliko potrudili, da so pripravili navijaške transparente. Prijetno presenečenje, ki mi je dalo še dodatnega zagona. Tu se mi je pridružil tudi prijatelj Mark, ki me je do Luč spremljal s kolesom, nato pa je kolo parkiral in do cilja (17 km) tekel z mano. Do Luč je vse teklo po planu. Tempo sem lahko vzdrževal brez težav, nobenih prebavnih motenj nisem čutil, tudi noge so sodelovale in se niso pritoževale. Zaradi dežja, ki nas je spremljal domala celo pot, sem sicer čutil kako razmočena so stopala, a me to niti ni motilo.
Ko sva zapustila Luče, sem tudi na lastni koži spoznal, kaj pomeni kriza, o kateri sem že ničkolikokrat bral v različnih tekaških pripovedih. Do 55. kilometra ni bilo kakšnih specifičnih in prehudih bolečin, pulz je bil ves čas okoli 170 (kar je zame čisto sprejemljivo, saj maksimalnega brez težav priženem čez 200), misli so bile zbrane in bistre, tempo konstanten. Pil in jedel sem redno in raznoliko, tako da pretiranega pomanjkanja energije zaradi premajhnega vnosa živil ni moglo biti. Od Luč naprej se teren začne bolj občutno dvigati. Po 60 kilometrih so bile noge že toliko utrujene, da sem klanec, ki ga pri vožnji z avtom sicer skoraj ne zaznaš, občutil kot precej zahtevno strmino. Noge so se razbolele, pulz se je dvignil in napredovanje je bilo možno samo ob stisnjenih zobeh in trdni odločnosti. Vse misli sem usmeril proti cilju. Za dvome in pomisleke o tem, da bi slučajno odstopil, ni bilo prostora. Tempo se je kljub neomajni volji občutno upočasnil.
Malo pred Solčavo, ravno ko sem zagledal talno oznako, da je do cilja še 10 kilometrov, sem začutil novo moč. Lahko sem pospešil in naslednji kilometer je bil tempo spet takšen, kot nekje na sredini poti. Na hitro sem pogledal na uro in ugotovil, da imam še vedno dobre možnosti, da pot končam v manj kot sedmih urah. Po dobrem kilometru sem zaradi bolečin okoli dimelj (mišice, ki dvigujejo noge, so se mi že pošteno smilile) moral za nekaj metrov sicer popustiti, a že po kake pol minute sem lahko spet normalno tekel. Tako sem v nadaljevanju do cilja še nekajkrat za malo pojenjal in nato spet nadaljeval.
Ob vstopu v Logarsko dolino sledi rahel spust, nato pa oznaka za zadnje tri kilometre. Pogledal sem na uro in na hitro izračunal, da mi lahko zastavljeni cilj zares uspe. Imel sem okoli 4 minute “rezerve”. Ob tem mi je šlo od sreče kar malo na jok. Čutil sem, kako mi celo telo vleče skupaj. Mišice so po sedmih urah upravičeno bile bolj in bolj zakrčene, a ponos me je vlekel pokonci in naprej. Z malo več stokanja skozi stisnjene zobe sem premagal tudi klanec proti Plesnikovemu hotelu, zadnji kilometer proti Razpotju pa je bolečine prekril najširši nasmešek in misel na to, da sem brez resnejših težav pretekel 73 kilometrov. V manj kot sedmih urah. Na svoji prvi ultramaratonski preizkušnji.
Kakih 100 metrov pred ciljem mi je Mark na pol v šali rekel:” Ajde stisni zdaj, jaz pridem za tabo, da ne bodo v cilju vsi mene gledali.” V cilju sem zavpil od veselja in nekaj minut kar nisem dojel, da je konec in da mi je dejansko uspelo. Uro sem ustavil pri 6 urah, 56 minutah in 53 sekundah. Uradni rezultat je še nekaj sekund boljši (6:56:46). To je ob 163 moških udeležencih zadostovalo za 35. mesto.
Zanimive številke
[su_list icon=”icon: star-o”]
- Moja povprečna hitrost je bila 10.7 km/h (tempo 5:36)
- Višinska razlika med štartom in ciljem je 544 m
- Vzponov je bilo za 660 metrov, spustov pa za 154 metrov
- Moj povprečen pulz je bil 167 udarcev na minuto
- Pokuril sem 6016 kilokalorij
[/su_list] [su_button url=”http://www.movescount.com/moves/move40077644″ target=”blank” background=”#960002″ icon=”icon: hand-o-up”]Moja sled na movescount.com [/su_button]
Fotoutrinki
*Za povečavo klikni na sliko
V cilju sem srečal dva izkušenejša sokrajana (Jaka Zajšek in Marko Gostečnik), ki sta oba odtekla že več takšnih preizkušenj. Oba sta me prehitela, ampak v očeh ultramaratoncev to ne šteje prav dosti. Takšne vzdržljivostne tekme so bolj tekme s samim seboj kot pa z ostalimi. In v prav takšnem duhu smo si čestitali za dosežke. Na tovrstnih preizkušnjah je junak vsak, ki pride do cilja. Vsak v okviru svojih moči in zmožnosti.
Z Markom sva potem odšla na kosilo in počakala no mojo ženo, da je prišla z avtom po naju. Bolečine ob usedanju in vstajanju iz stola sem slišal samo kot opomin na dosežen cilj, nikakor kot kakšno breme ali tegobo. Takšna preizkušnja je res izjemna.
Naslednje jutro
Naslednje jutro so določene mišice na nogah bile sicer precej trde, a po nekaj razteznih vajah so se sprostile in dan je minil brez bolečin ali občutnejšega muskelfibra.
Ko so me dve uri po doseženem cilju vprašali, kako je bilo, sem odgovoril: “Super izkušnja, še jo bom ponovil”. In tako mislim tudi 24 ur kasneje.
[su_box title=”Zahvale” box_color=”#b00000″] Nočem biti osladen ali kičast in nisem prejel oskarja za življenjsko delo, pa vendar resnično čutim potrebo, da tole tudi napišem:
- Zahvaljujem se mojim najbližjim za razumevanje in vso podporo. Brez tega ne bi uspel toliko trenirati.
- Hvala vsem, ki moje teke spremljate on- ali off-line. Vsaka pozitivna misel šteje.
- Hvala prijatelju Marku, s katerim veliko tečeva skupaj in ki me je spremljal na drugem, težjem delu poti in me vzpodbujal. Vprašanje, če bi brez njegove pomoči uspel priti na cilj pod zastavljenimi sedmimi urami.
- Hvala vsem, ki ste zame navijali prek spleta ali ob progi. Hvala tudi vsem naključnim voznikom avtomobilov, ki ste nam mahali ali hupali. Prijeten občutek je, ko ti nekdo ob takšnem naporu izkaže pozornost.
- Hvala Društvu maratoncev Celje za organizacijo in izvedbo, Slovenski vojski za logistično podporo organizatorjem in vsem prostovoljcem, ki ste nas oskrbovali s hrano in pijačo. Upam, da govorice o tem, da zaradi varčevanja v Slovenski vojski prihodnje leto ta prireditev odpade, niso resnične.
[/su_box] *V branje priporočam tudi poročilo organizatorja. Opisuje lepo zgodbo o zmagovalni trojki. | Fotogalerija >> | Rezultati >>