Ne razumem smisla poimenovanja dogodka “maraton”, če sploh ne organizirajo teka na maratonski razdalji.
V Celju že od slovenske osamosvojitve naprej pred rojstnim dnem naše države prirejajo “Maraton državnosti”. Gre za relativno majhen dogodek – vsaj po številu udeležencev sodeč -, za katerega sem izvedel šele lani. Letos sem se ga prvič tudi udeležil. Za udeležbo sem odločil šele večer pred dogodkom, ko me je poklical tekaški prijatelj in vprašal, če grem slučajno zraven. Tek je bil na torek, v času, ko bi tako ali tako tekel s tekaško skupino Zlata leta. “Bom imel pa malo bolj intenziven trening za blejsko nočno desetko, ko imam namen izboljšati osebni rekord,” sem si mislil in sprejel vabilo.
Na spletni strani organizatorja sem si pogledal traso in rezultate iz prejšnjih let. Teče se na 10.5 in 21 kilometrov. Za daljšo razdaljo se preteče 2 kroga. Kljub imenu dogodka maratonske razdalje ni na sporedu. Ob tem moram zapisati, da nikakor ne razumem, zakaj se nekateri teki imenujejo maraton, čeprav to niso. Zame je maraton le tisti tek, ki je dolg 42 kilometrov in 195 metrov, kot je že dobro stoletje ustaljena uradna razdalja. V takšni veri sem lani proti koncu leta načrtoval tudi, da bom letos prvič v življenju pretekel maratonsko razdaljo na Kraškem maratonu. Potem pa mi prijazna komentatorka na blogu pojasni, da se tam na 42 kilometrov sploh ne teče.
Kakorkoli, nazaj v Celje in k trasi Maratona državnosti. Gre za precej razgiban teren z okoli 125 metri višinske razlike, tako da so rezultati v povprečju za nekaj minut počasnejši od bolj ravninskih tekov. Trasa je speljana izpred športne dvorane Zlatorog proti Šmartinskemu jezeru, tam obrne za 180 stopinj in se vrne nazaj pred dvorano Zlatorog. Za 21 kilometrov se cela pot ponovi še enkrat.
Sicer je moj glavni cilj za letos preteči prvi ultramaraton (Celje – Logarska dolina, 73 km), vendar sta prej na sporedu še dva krajša teka, ki sem se ju že večkrat udeležil in kjer bi rad izboljšal rezultate iz prejšnjih let. Zato sem za Celje izbral krajšo razdaljo, 10.5 km.
Prišel je torek, z Rokom in njegovo ženo smo bili dogovorjeni za skupen prevoz. Na lokacijo smo prišli le dobre pol ure pred štartom. Z Rokom sva opravila formalnosti s prijavo, se preoblekla, ogrela in postavila na štart, skupaj z nekaj več kot 100 drugimi tekači. Vreme je bilo precej hladno in vetrovno, pripravljalo se je k dežju. Takoj po štartu se začne krajši klanec, sledi spust, nato krajši ravninski del, za njim pa se teren počasi a vztrajno dviguje. Moči je bilo treba res strateško razporediti, saj gre teren parkrat gor in dol, po obratu nazaj proti cilju pa se zgodba praktično ponovi. Očitno sem taktično nastopil precej dobro, saj mi je ostalo dovolj moči za drugo polovico. Zadnje tri kilometre sem napadel z vso močjo, tako da mi je v zadnjem klancu pred ciljem že skoraj zmanjkovalo sape, a se nisem dal. Pred mano je bil še en tekač, ki sem ga proti vrhu klanca uspel prehiteti, v spustu proti ciljni ravnini pa sem spustil noge in v cilj pritekel kot šesti, s časom 41:35.
[su_button url=”http://www.movescount.com/moves/move34443973″ target=”blank” background=”#960002″ icon=”icon: hand-o-up”]Sled mojega teka na Maratonu državnosti 24.6.2014 na Movescountu[/su_button][su_spacer size=”10″]
Moj osebni rekord na 10 kilometrov sem postavil lani na nočni desetki na Bledu – 38:39. Glede na to, da je tam višinska razlika dvakrat manjša, realno računam, da bi ta čas letos vsaj ponovil, če ne celo izboljšal. Bomo videli, 12. julij ni več tako daleč…