Če bi naslovno vprašanje zastavili izdelovalcem in prodajalcem, bi vam odgovorili, da vsaj vsakih 800 pretečenih kilometrov, še bolje pa vsakih 500. Menda je tolikšna življenjska doba pene, ki blaži udarce.
Če vprašate mene, se na te številke ne ozirajte. Raje se zanesite nase. Copate zamenjajte, če so res preveč ponošeni (zguljen podplat, strgan zgornji del) ali če res ne čutite več dovolj blaženja in sumite, da so bolečine v križu, kolenih ali gležnjih lahko posledica neustrezne tekaške obutve. Moja teza sloni predvsem na tem, da je enostavno preveč dejavnikov, ki vplivajo na ponošenost obutve, da bi lahko menjavo določili zgolj z razdaljo, ki jo v njih pretečemo. Na to kaže tudi razpon od 500 do 800 kilometrov, kot o njih govorijo prodajalci.
Kriteriji, na katere – poleg pretečene razdalje – ne gre pozabiti pri “uničevanju” tekaških copat:
- pogostost tekov
- vrsta podlage
- teža tekača
- tehnika teka
Nekateri pravijo, da bi morali imeti za tek vsaj dva para copat in jih obuvati izmenjaje – en dan en par, za naslednji tek pa drugi par. To naj bi bilo dobro zato, ker se med tekom pena v podplatu deformira in bi ji morali dati čas, da se povrne v prvotno stanje. Tako naj bi uspešneje preprečevali morebitne poškodbe, ki nastanejo zaradi “potresov”, ki jih s tekom povzročamo telesu. Meni se zdi še najboljša teorija, da je treba takšne pretrese minimalizirati brez obutve. Kako pa so tekli do sredine 60-ih let 20. stoletja, preden je Bill Bowerman začel čarati s pekačem za vaflje in kasneje s Philom Knightom ustanovil Nike in začel prodajati oblazinjene podplate?
Sam sem v zadnjem letu v enih copatih pretekel več kot 1000 kilometrov. Tečem od 3- do 5-krat na teden, v povprečju okoli 40 kilometrov tedensko. Podlaga je mešana, zadnje čase celo več asfalta kot mehkih podlag. S 85 kilogrami vsekakor nisem med lažjimi tekači, glede tehnike bi pa dejal zgolj to, da mi je blizu bosi tek, vendar vseeno tečem obut. Kdor je prebral knjigo Rojeni za tek, bo vedel, o čem govorim. Kdor je še ni – toplo priporočam. Je pravi tekaški leksikon, zapakiran v napeto pustolovsko zgodbo.
Copati, o katerih govorim, so znamke Saucony, model Kinvara 3. Dobil sem jih kot srečni izžrebanec na lanskem Teku čez viseči most. (( Tek čez viseči most je bil za letos napovedan za 27. april 2014, a je uradno zaradi organizacijskih težav odpovedan. ))
Nagrado je podelil slovenski zastopnik za znamko Saucony, Vita iz Trebnjega. Kinvara 3 je zelo lahek, pravzaprav precej minimalističen model, ki meni zelo ustreza. Pravzaprav sem nad njimi res navdušen. To so prvi copati, v katerih tudi po daljših tekih nisem dobil nobenega žulja. V njih z lahkoto pretečem polmaraton, tudi 27 kilometrov v kosu sem že pretekel z njimi. Sedaj je zgornji del copat raztrgan na večih mestih in jih bom počasi moral zamenjati, ker ne bodo nudili ustreznega oprijema stopala. (( Zgornji materiali so se verjetno raztrgali, ker sem v copatih tekel v vseh vremenskih pogojih in tudi po zelo zahtevnih terenih navkreber in potem navzdol. )) Kar se tiče blaženja – vsaj pri mojem načinu teka (( Tudi obut poskušam posnemati tehniko bosega teka. )) ni nobenih težav. Podplat še vedno izgleda in deluje vredu. Kakih resnejših bolečin ali poškodb, ki bi jih lahko pripisal copatom, v zadnjem letu nisem imel.
[su_box title=”Zaključek” box_color=”#b00000″]Pri odločitvi o menjavi copat naj ne prevlada glas prodajalca, ki seveda želi, da bi čim več prodal, ampak glas vašega telesa in uma. Ne obremenjujte vaše denarnice po nepotrebnem.
Takšno mnenje je podprto tudi s strani 18 let trajajoče raziskave, ki so jo opravili nemški biomehaniki.[/su_box]