Pa sem ga. Moj prvi uradni maraton. Čas: 3:13:15. In če večina dan, dva ali tri po dogodku stoka nad bolečinami v sklepih in otrdelih mišicah, se jaz lahko po treh dneh pohvalim, da pri meni tega ni. Sploh.

Konec leta 2013 sem zapisal cilje za 2014. Prvi je bil preteči maratonsko razdaljo. Drugi je bil preteči to razdaljo v manj kot treh urah in pol. Neuradno sem maratonsko razdaljo pretekel že konec maja, potem pa še enkrat sredi julija, ko mi je to uspelo  brez večjih težav opraviti v zadanem času tri ure in pol. Tak predpogoj sem si postavil, da se potem sploh udeležim ultramaratona Celje – Logarska dolina. Po uspešnem nastopu na moji prvi ultri sem tudi glasno napovedoval, da bom Ljubljanski maraton poskusil preteči v času pod 3 ure in 15 minut.

Na dan D (26. 10. 2014) sem se v Ljubljano odpeljal sam, brez kakršnega koli spremstva. Želel bi si, da bi bila z mano žena in otroka, a sta sinova še malo premajhna, da bi zdržala nekaj ur pri miru in brez krepčilnega spanca. Zato so raje ostali doma in moj tek spremljali s pomočjo spletne aplikacije. Kakorkoli, bil sem sam in prav ustrezalo mi je. Nič prilagajanja, vse v mojem ritmu. Parkiral sem na železniški postaji, prevzel štartno številko na Gospodarskem razstavišču, se vrnil do avta, preoblekel in opremil s številko, kar na parkirišču rahlo ogrel, nato pa odtekel proti štartnemu prizorišču.

Glede na zastavljeni čas bi praviloma moral štartati v coni 2 (časi med 3:10 in 3:25 za maraton), ker pa v coni 1 ni bilo nikakršne gneče, sem se korajžno podal kar tja. Če na začetku tako množičnega teka lahko pobegneš večini, si prihraniš ogromno energije, pa še verjetnost za kakšno poškodbo zaradi nenamernega spotikanja se precej zmanjša. V skupini sem hitro opazil znane mustače, za njimi pa Mateja Zalarja, kolega po blogu, sicer pa urednika revije Tekač.si. Malo sva popametovala glede teka in opreme, pozdravila skupnega kolega Teota, potem je pa že počilo.

Načrtoval sem, da bom prvo polovico maratona tekel s tempo tekačem na čas 3 ure 15 minut, nato pa videl, kako naprej. Hec pa je bil, da sem se pred štartom tako začvekal, da prvih 20 kilometrov “zajca” z balončkom sploh nikjer nisem videl. Tekel sem sam, brez težav sem vzdrževal tempo in užival v res pozitivnem vzdušju na trasi. Ob cesti je stalo veliko navijačev, vsake nekaj kilometrov so nas pozdravljale godbe, vmes pa so se našli še kakšni posamezniki, ki so se s svojimi inštrumenti odločili tekačem popestriti dogodek. Čudovito! Hvala vsem!

Ko smo zavili na Aškerčevo, sem par metrov pred sabo zagledal tempo tekača z balonom. Šele takrat sem dojel, da sem vse od štarta naprej tekel za manjšo skupinico, ki je v svojem jedru skrivala ravno tistega, ki sem ga jaz iskal. Pri Filozofski fakulteti so se vrste zelo razredčile, saj so tisti, ki so tekli polovičko, zavili levo, mi pa desno. Tako smo ob tempo tekaču ostali kakšni trije ali štirje in tekli ob njem. Vsake toliko časa sem na hitro analiziral stanje telesa in zadovoljno ugotavljal, da je še vse v najlepšem redu in da brez težav držim tempo okoli 4 minute in 35 sekund za kilometer. Vseeno sem se iz previdnosti odločil, da tej skupinici ne bom uhajal. V preteklosti sem se že naučil, da če se prezgodaj zaženem, lahko potem še pred ciljem omagam. Tistemu slavnemu maratonskemu zidu okoli 35. kilometra se raje izognem.

Tako smo lepo tekli naprej po novi trasi ljubljanskega maratona in uživali v sončnih žarkih, vzpodbudnih vzklikih navijačev in puščali kilometre za sabo. Okoli 33. kilometra sem slišal tempo tekača (mimogrede, to je bil Boštjan Urankar, ultramaratonec), da se je začel pritoževati, ker mu je menda tisti dan že tretja ura začela tajiti. Najprej mu je zjutraj odpovedal njegov Garmin, potem je dobil nadomestno uro, ki mu je odpovedala kar na štartu, sedaj pa je začel štrajkati še Polar, ki mu ga je posodil prijatelj. Je rekel, da bo tempo vzdrževal kar po občutku. Meni in moji uri se je zdelo, da smo nekaj časa tekli kar okoli 4:25 za kilometer, ampak ker se telo ni pritoževalo, sem raje ostal z njim, kot da bi ostal sam. Rezultat tega je bil, da sva z Boštjanom v zadnjih kilometrih ostala sama. Ko sva pritekla mimo tržnice in po granitnih kockah skozi staro Ljubljano, je rekel, da naj kar grem naprej, on pa bo malo upočasnil, da bo na cilj prišel čim bolj točno (3 ure 15 minut).

Šele takrat sem spet bolj pogledal na uro in izračunal, da imam dobro minuto in pol rezerve pred zadanim ciljem. To me je še posebej poneslo in klanec od Prešernovega spomenika proti Miklošičevi, ki je nekaj tekačev pred mano skoraj ustavil, se je meni zdel naravnost smešen. Preskočil sem ga, naredil še tistih nekaj ovinkov in nasmejan pritekel do Kongresnega trga ter se od veselja zakotalil čez ciljno črto.

*Na videoposnetku je bruto čas, zato kaže malo več kot je moj uradni, neto čas.

Na semaforju z rezultati je pisalo: Roman Čretnik – 3:13:15. Medalja, majica za pretečenih 42 km, voda in uživancija. Uživancija v zavedanju, da sem tekaško pripravljen še bolje, kot sem si upal pomisliti. Super je bilo in z močno samozavestjo napovedujem, da bom že prihodnje leto maraton pretekel v manj kot treh urah. Brez musklfibra naslednji dan.

[su_button url=”http://www.movescount.com/moves/move43997952″ target=”blank” background=”#960002″ icon=”icon: hand-o-up”]Moja sled na movescount.com [/su_button]