20160604_075049

Trd pristanek

Glede na to, da je bil to prvi resen padec odkar tečem traile, sem dolgo zdržal brez. Pa še ta se je glede na situacijo zelo dobro končal.

Moje prioritete so jasne. Najprej družina in služba, potem šele tek. Pred tekom so še gasilci. Ravno zaradi takšnega vrstnega reda se je od jeseni 2015 do konca pomladi 2016 v moji tekaški beležki zapisalo skromnih 200 pretečenih kilometrov. Nisem izgubil volje do teka, le časa in energije zanj mi je zmanjkovalo. Situacija se je končno malo spremenila in od maja 2016 naprej lahko spet malo večkrat uidem za kakšno uro v naravo, na samouresničevanje posebne vrste.

Minulo soboto (4. 6. 2016) sem ob 6:20 iz Žekovca odrinil po trasi vzpona Trail Golte proti Hotelu. Na dan tekme sem namreč v vlogi organizatorja in se tekme pač nisem udeležil, imel sem pa željo po dolgem času v malo hitrejšem tempu priti do cilja. Pot navzgor je minila brez posebnosti, do Mozirske koče nisem srečal žive duše. Malo pred hotelom sem pozdravil dva tovariša gasilca, ki sta v vlogi markacistov obnavljala rdeče-bele krogce ob poti.

Pri hotelu sem uro ustavil pri 57 minutah in nekaj sekundah. Nekaj rezerve je še bilo, tako da bi na letošnji tekmi bil nekje v povprečju. Glede na to, da so moje ambicije ultra traili, hitrostnih vzponov nikoli nisem posebej treniral. Bolj kot hitrost mi je pomembna vzdržljivostna moč in s časom sem bil zadovoljen.

golte-razgled

Po nekaj minutah oddiha sem se podal nazaj v dolino. Dolgi in zahtevni spusti mi ležijo. To sem ugotovil med Ojstra peč 100x, potrdilo pa se je tudi na vseh drugih mojih trailih, še posebej v Vipavi. Z Golt nikoli ne sestopam počasi. Tudi tokrat nisem. Ves čas v teku in nekje na pol poti nisem čutil kake posebne utrujenosti. Bil je prehod iz travnika, v desnem ovinku skozi malo strmejši odsek proti pašniku. Na obeh straneh grmovje in nekaj dreves, podlaga na poti pa utrjena zemlja, iz nje pa štrleči večji kamni in nekaj skal.

Kako točno se je začelo, niti ne vem. Morda je pod mojo težo popustil kak kamen in se odvalil. Lahko sem tudi zapel za kakšen kamen, ali pa je bil preprost zdrs (čeprav si slednjega z Inov-8 X-talon 190 ne predstavljam). Kakorkoli, zavedel sem se, da lovim ravnotežje. Bil je eden tistih momentov, ko adrenalin v trenutku preplavi telo, v glavi pa dobim občutek, da se vse upočasni. Zdelo se mi je, da imam dovolj časa, da preračunam vse opcije in izberem najboljšo.

Za trenutek se mi je še zazdelo, da se bom uspel izvleči. S hitrimi kratkimi koraki sem iskal podlago in poskušal zavirati, a mi je težišče telesa ušlo preveč naprej. Spoznal sem, da ne bo druge izbire kot zasilni pristanek. Odvrgel sem palice (ki jih sicer med spustom ne uporabljam) in roke iztegnil predse, da bi ublažil padec. Gravitacija je naredila svoje, hitrost sem imel preveliko in roke mi je ob padcu potegnilo nazaj, tako da sem tudi z obrazom lepo zaril. Po tleh sem podrsal kake tri, štiri metre.

Prvi signal, da sem še živ, je poslalo levo koleno: “Hud udarec v levo koleno! Ne vem, če lahko nadaljujem s premikanjem.” Takoj za njim se je oglasila desna roka: “Od komolca do zapestja površinske poškodbe. Rahel udarec v podlaket, k sreči nič hujšega.” S posebno pekočim signalom je nase opozorila tudi glava: “Področje okoli desnega očesa peče in zateka. Odstranite blato, da lahko realno ocenimo škodo!” Hitro sem se hotel pobrati, a levo koleno je nagnalo paniko. Moral sem mu pomagati. Pobral sem palice in se nekaj korakov upiral nanje. Očitno je koleno bilo v nekem šoku ali krču, ki pa je hitro popustil. Praske so bile večinoma površinske, hujših krvavitev ni bilo zaznati. Seveda sem bil ves blaten in iz ust sem pljuval travo, vendar sem hitro začel ugotavljati, da najbrž nisem tekel čisto sam. Ob meni je moral biti vsaj en angel varuh. Na hitro sem z roko obrisal blato s sebe, nato sem se odpravil naprej proti avtu. V tistem trenutku sem se zavedel, da čas spusta ne bo kaj prida in sem uro ustavil.

Po nekaj korakih je krč v levem kolenu popustil in lahko sem stekel naprej. V bližnjem potočku sem na hitro spral rane, da sem lahko bolje ocenil škodo. Pregled sem opravil s pomočjo selfijev, saj drugače področja okoli očesa ne bi videl. Naprej sem lahko spet tekel. Ne morem povedati, kako zelo sem bil hvaležen, da sem jo odnesel tako dobro. Doma sem se potem stuširal in rane razkužil s kislo vodo iz ionizatorja. Informacija, da je kisla voda zelo primerna za razkuževanje ran, v takih primerih deluje veliko bolj pomirjujoče, kot npr. alkohol. Kako bi to peklo!

Po nekaj dneh so otekline izginile, praske se lepo celijo, bolečin ni. Komaj čakam, da spet najdem kakšno urico za pobeg v naravo.

Komentiraj