ojstra_pec-razgled

Ojstra peč 100x – 100% uspeh

Po 46 urah, več kot 150 prehojenih kilometrih, skoraj 20.000 metrih vzponov in prav toliko spustov in več kot 31.000 pokurjenih kalorijah v enem mesecu se mi pošteno smeji. Moj prvi ultraprojekt je uspel. V enem (1) mesecu sem se stokrat (100-krat) povzpel na Ojstro peč. Dodaten bonus – Ojstra peč je sedaj poznana več ljudem, nekateri so jo zaradi mojih objav na Facebooku tudi prvič obiskali.

Za začetek nekaj številk

  • Na voljo sem imel 31 dni januarja 2014, migal sem 22 dni.
  • V 22 dneh sem se od doma odpravil 23-krat (prvi dan dvakrat).
  • Za 23 etap sem porabil dobrih 46 ur.
  • V povprečju sem torej za eno etapo porabil 2 uri1 .
  • Gledano skozi cel mesec (31 dni) sem za projekt porabil po uro in pol na dan.
  • Skupno sem prehodil več kot 150 kilometrov.
  • Pot od doma do vznožja meri 700 metrov.
  • V 23 etapah sem po ravnem torej prehodil 23 x 700 m x 2 = 32.200 metrov.
  • En vzpon pomeni prehoditi razdaljo 600 metrov.
  • V 100 vzponih sem torej prehodil 60.000 metrov navzgor in 60.000 metrov navzdol.
  • Višinska razlika med vznožjem in najvišjo točko je 196 metrov.
  • Skupno sem torej premagal 19.600 metrov višinske razlike.
  • Klanec ima povprečen naklon: 33 %
  • Najvišja dosežena hitrost (med spustom): 25,9 km/h.
  • Povprečen čas vzpona: 13 minut
  • Povprečen čas spusta: 5 minut
  • Najhitrejši spust: 3 minute 15 sekund
  • Največ vzponov v enem dnevu: 10 (1.1.2014, v dveh obrokih – prvih 5 kmalu po polnoči, drugih 5 popoldne).
  • Največ vzponov brez prestanka: 6.
  • Najvišji pulz: 202 udarca na minuto
  • Povprečen pulz: 143 udarcev na minuto, kar je 71 % maksimalnega utripa.
  • Skupno sem za to delo pokuril 31.500 kcal, kar je 315 kalorij na vzpon.2
  • Na Facebooku sem na temo projekta pisal 113-krat.
  • Na Instagramu sem na to temo objavil 64 slik.

ojstrapec-trasa

Začetek konca

Ledeni dež je sicer pojenjal, megla pa se ni hotela dvigniti. 31. januarja 2014 ob 15:00 sem imel predviden odhod za zadnje tri vzpone na Ojstro peč od zadanih stotih v januarju 2014. Dve uri kasneje sem bil spet na ravnini, ponosen in zadovoljen, da sem dosegel zastavljeni cilj. Sto vzponov v enem mesecu je pomenilo, da bi moral v povprečju vsak dan narediti 3,23 vzpona. Ali drugače, vsak dan tri vzpone, ostalo bi jih pa še sedem, ki bi jih moral opraviti vmes. :)

Načrt

ojstrapec-planV fazi priprave sem si izdelal načrt za vsak dan posebej, koliko vzponov naj bi naredil. Iz taktičnega vidika se mi je to zdelo nujno, saj sem hotel predvideti vsake toliko kak prost dan, da si telo malo bolje odpočije. Tabelo s predvidenim številom vzponov in kontrolnimi okenci za vsak dan sem si natisnil in jo s prvim vzponom odnesel na Ojstro peč, v omarico z vpisno knjigo. Za vsak vzpon posebej sem se podpisal. Tako nisem preveč smetil v vpisni knjigi, vseeno pa sem imel natančno kontrolo glede števila vzponov in morebitnega zaostanka po planu.

“Naj bo že prvi dan ultra”

Že od trenutka odločitve za 100  vzponov, sem določil, da začnem na novega leta dan takoj po polnoči. Načrtoval sem, da bom prvi dan opravil 10 vzponov zapored. Tako bi bil že sam začetek zelo ultra, pa še nekaj rezerve bi si nabral, če bi me v prihodnjih dneh kaj zmotilo in ne bi uspel slediti načrtu.

Silvestrski večer sva preživela mirno, kmalu sva odšla v posteljo. Budilka mi je zvonila opolnoči, ženi sem zaželel vse lepo v novem letu, se oblekel, nadel čelno svetilko in se odpravil v noč. Bilo je megleno, tla so bila razmočena od dežja. Ko sem se začel prvič vzpenjati, je bila megla v gozdu tako gosta, da sij svetilke ni prodrl od glave do tal. Moral sem počepniti, če sem hotel ugotoviti, kje je uhojena pot. Šele nekje na dveh tretjinah poti sem prepoznal podrto drevo in tako vedel, da sem res na pravi poti. Ko sem se na Ojstri peči prvič vpisal v svojo tabelo, sem tuhtal, ali naj se po spustu v dolino vrnem domov, ali naj vztrajam pri odločitvi o desetih vzponih v enem mahu. Med spustom sem opazil, da se megla počasi dviguje in to mi je vlilo novega poguma. Ob vznožju sem obrnil in se v hrib podal še enkrat. Verjetno so se tudi oči malo bolj privadile teme, megla pa se je dejansko malce razredčila. Poleg vidljivosti me je sploh v prvi tretjini vzpona upočasnjevala razmočena blatna podlaga. Brez palic si sploh ne bi upal nadaljevati. Po drugem vzponu sem bil opogumljen in tako sem se spodaj obrnil še enkrat in potem še enkrat, po petem vzponu (in dobrih dveh urah hoje gor in dol) pa se je megla začela spet spuščati. Bil sem že tudi precej utrujen, zato sem sprejel odločitev, da grem domov, odspim nekaj uric in se vrnem popoldne ter dokončam zadani etapni cilj, 10 vzponov v prvem dnevu. To sem potem tudi naredil.

V pričakovanju zime

Naprej seveda ne bom opisoval vsakega dneva posebej. Teren se je vmes malo osušil in vzponi so postali lažji, tudi hitrejši. Med potjo sem opazoval, kako se odpirajo prvi telohi, zacvetele so prve trobentice. Nekaj dni kasneje sem opazil tudi prve zvončke.

ojstrapec-znanilci_pomladiPred začetkom projekta (decembra) sem razmišljal, kakšen izziv mi bo predstavljal sneg in led, potem pa sem ugotovil, da je januarsko deževje poskrbelo za še večji izziv. Blatna podlaga je vsaj za spuste veliko zahtevnejša kot snežena. In tri tedne ni niti malo dišalo po zimi. Šele 24. januarja je od telohov belo gozdno pobočje prekril prvi sneg. Največ užitka je nudil 25. januar, ko je podlaga ravno prav zamrznila, da je bil oprijem optimalen. Vzponi so se zdeli lažji, spusti pa so lahko bili adrenalinsko hitri, saj je sneg blažil korake in omogočal nadzorovano oddrsavanje. Bolj kot se je mesec bližal koncu, več snega je zapadlo. Predzadnji dan sem prvi vzpon gazil sveže zapadli sneg. Po petih vzponih je bila gaz precej jasna. Ostala je do naslednjega dne, ko so me čakali finalni trije vzponi. Razlika je bila le v tem, da je dopoldne padlo precej dežja, ki je na snežni odeji naredil trdo skorjo, spodaj pa je bil teren povsem odtajan in razmočen. Dopuščam možnost, da je svoje odigral tudi psihološki moment bližajočega se cilja in ne želim dramatizirati, vendar ocenjujem, da so bili zadnji trije vzponi narejeni v najtežjih razmerah.  Kljub vsemu ni bilo težko, imel sem pomoč …

Facebook nas je združil

ojstrapec-sopotnikiVse od prvega vzpona sem podvig komuniciral preko svojega Facebook profila. Vsako objavo je kdo všečkal, nekateri so se celo opogumili in napisali kak vzpodbuden komentar. Potem se je našel Erik Rosenstein, večini znan kot zagrizeni kolesar in trener paraolimpijca Romana Pongraca. Midva se poznava že od osnovne šole, a se nisva nikoli družila. Rekel je, da spremlja moje vzpone na Facebooku in da bi se mi en dan pridružil, če ga vzamem. Ponudbe sem bil vesel in ko sva 18. januarja besede spravila v dejanja, sem to seveda objavil tudi na Facebooku. Še isti dan me je poklical Robi Napotnik, predvsem tovariš po gasilski plati, da ni vedel, ali sploh sprejemam družbo pri svojih podvigih in da bi se mi tudi on kdaj pridružil. Dogovorila sva se kar za naslednji dan in kljub obilnim padavinam zagrizla v razmočen blaten hrib. Kasneje se je opogumil še en gasilec, sicer zadnje čase multišportnik in multipraktik nasploh (Zgornjesavinjčani smo o njem brali pred novim letom, ko je priredil praznično pojedino za številčno družino v stiski), Jernej Goličnik. Njemu je sledil Janez Ažman, s katerim sva lansko leto pretekla nekaj skupnih kilometrov, pa tudi sicer se radi podružimo. Oglasil se je še moj bratranec, v osnovi bolj predan nogometu, Rok Goltnik. Že po prvem vzponu je na glas razmišljal, da je ta trasa zelo primerna tudi za njegove treninge. Menda bo v prihodnje pripeljal tudi prijatelje iz ekipe.

Zgledi vlečejo …

Poleg teh, ki so se mi dejansko pridružili v živo, jih je bilo tudi nekaj, ki sem jih s svojimi objavami na Facebooku spodbudil, da so šli sami iskat pot do Ojstre peči. Enim sem dal ustna navodila, drugim poslal zemljevid z označenim izhodiščem in navodili za pot, tretji pa so mi le kasneje povedali, da so šli gor samo zato, ker sem delal tako reklamo za Ojstro peč na internetu”. Na tak odziv nisem računal, sem ga pa izjemno vesel.

Veliki finale

Najbolj me je presenetil (pozitivno, da se razumemo) odziv na Facebooku proti koncu mojega projekta. Več ljudi je izrazilo željo, da bi me prišli spremljat na zadnjem vzponu. Zato sem pripravil urnik zadnjih treh odhodov od vznožja proti Ojstri peči. Ob 15:00 odhod za 98/100, ob 15:30 za 99/100 in ob 16:00 za 100/100. Uro za zadnji vzpon sem določil glede na želje nekaterih, ki so prej v službah, šoli … Za 15:00 se mi je napovedal le Robi Napotnik. Ob dogovorjeni uri ga ni bilo, zato sem ga poklical po telefonu. Oglasila se je njegova žena in mi povedala, da je pravkar prišel domov iz gasilske intervencije in da se mi pridruži pri naslednjem vzponu, ob 15:30. Ob 15:04 sem tako 98. vzpon opravil še sam, ko pa sem se dobrih 20 minut kasneje vrnil na izhodišče, me je Robi že čakal. Opravila sva devetindevetdeseti vzpon, ko pa sva prišla še predzadnjič v dolino, so naju pričakali še trije pogumni fantje: moj brat Klemen ter prijatelja, brata Matjaž – Rok in Jure. Z nekajminutno zamudo se nam je pridružil še Jure Bizjak, potem pa smo kakih 15 minut čez štiri popoldne odrinili proti mojemu stotemu vzponu na Ojstro peč v januarju 2014. Kolona pohodnikov se je vmes rahlo raztegnila, a na koncu smo se počakali in skupaj prispeli k naši priljubljeni razgledni točki. Eni prvič v življenju, eni prvič letos, jaz pa prvič stotič v enem mesecu. Za vsakega posebej nekaj posebnega. Naredili smo skupinsko sliko, nazdravili s penino in se počasi vrnili v dolino. ojstra_pec-100-skupinskaSpodaj nas je čakalo nekaj punc. Moja sestra Anja je pomembnost dogodka zaznamovala s posebno tematsko torto. Ponazorila je Ojstro peč, snežaka, ki sem ga naredil iz prvo zapadlega snega to zimo, klop na Ojstri peči in pohodniške palice. Doma smo umetnino skorajda na mah uničili. Ko je Anja s svojima hčerkama odšla in se je poslovil tudi brat Klemen, je pred mene stopila moja draga, v rokah pa je imela sočno jagodno pito s sladko kislo glazuro. Rekla je, da jo bova sama … In sva jo.

ojstrapec-proslava

Izkupiček

Kaj imam od tega projekta? Torto in jagodno pito :)

Najprej (p)osebno zadovoljstvo. Ponos. Dosegel sem zadani si cilj.Ta cilj ima zame tudi poseben namen. Je pomembna etapa na moji poti do ultramaratonca. Letos se namreč pripravljam za svoj prvi maraton, če bo vse šlo po načrtih, tudi za nastop na mojem prvem, sicer pa 30. ultramaratonu Celje – Logarska dolina.

Konkretneje mi je ta projekt služil kot pomembna psihološka in fizična priprava za nadaljnje vztrajnostne podvige. Ni bilo vedno enostavno vstati s kavča ali od računalnika in dve uri lesti gor in dol po enem in istem hribu. Sploh, če upoštevamo še spolzek in blaten teren. Glavna motivacijska misel je bila, da bom s tem projektom bliže glavnemu cilju, ultramaratonu. Sicer motivacijo iščem v knjigah, na spletu, v pogovorih s somišljeniki.  Ko sem opazil, da moj podvig spremlja vse več ljudi na Facebooku in ko so me ob naključnih srečanjih na ulici ljudje začeli spraševati, koliko vzponov še imam do konca, je zrasel tudi moj ego in pomembno vplival na to, da sem se lažje odpravil “na delo”. Tudi v težjih vremenskih pogojih.

Tudi fizičen napredek je občuten, opazil sem ga nekje sredi meseca. Z enakim pulzom sem se vzpenjal hitreje, pri spustih pa sem ob zdrsih zaradi spolzke podlage dosti bolj uspešno lovil ravnotežje. Sicer ne morem empirično dokazati, ampak občutek imam, da se sedaj tudi regeneriram hitreje, kot sem se prve dni. Če potegnem črto – ni bilo vedno lahko, bilo je pa vredno.

Nenazadnje si štejem za dosežek tudi to, da se je zaradi mojih objav nekaj posameznikov in posameznic dejansko obiskalo Ojstro peč. Sklepam, da jih je moja aktivnost spodbudila in motivirala. Vsakemu posebej iskreno čestitam.

Dodatne slike
Več slik si lahko ogledate na mojem Instagram profilu >.

Hvala, hvala, hvala

Hvala vsem, ki ste mi namenili kakršno koli pozitivno misel. Vsaka mi je pomagala.

Naslednji cilj?

Privoščil si bom 3 dni počitka, potem pa začnem z 10-tedenskim programom priprav na moj prvi maraton (42.195 metrov). 13. aprila bom na štartu 1. Istrskega maratona (od Kopra do Pirana in nazaj) in pretekel ga bom v manj kot treh urah in pol.


  1. + 1 uro vsakič za pripravo in po etapi tuširanje, preoblačenje … 

  2. Podatek je izračunal Suunto Ambit 2.  

Komentiraj