20180101_161827

Novoletna zaobljuba

Ponavadi jih ne delam, a zadnji dve leti sem tako malo tekel in vedno za izgovor izbral prioritete. Družina je na prvem mestu in če sem lahko čas preživel z mojimi najdražjimi, sem se teku pač odpovedal.

Za letos pa sem si zadal, da bom vsak mesec pretekel vsaj 100 kilometrov, ne glede na vse. In da bi z zaobljubo začel karseda resno, sem se že na novega leta dan po kosilu spravil v tekaško opremo, da bi se dežju navkljub odpravil na kakih 7- do 8-kilometrski uvodni tek. In ko sem nase vlekel tekaške hlače, pristopi mlajši sin in pribije, če lahko gre zraven. “Zakaj pa ne,” sem odvrnil presenečen in prepričan, da ga bo minilo že, ko ga bom opomnil, da je zunaj dež. Ampak se ni dal. “Ok, potem pa obleci jakno, vzemi kapo s šiltom in greva.”

V glavi sem si že odvil scenarij. Najprej bova tekla do kontejnerja za steklo, da odvrževa prazne steklenice (cca. 150 metrov). Če bo želel še naprej, narediva krog okoli športnega parka, kar bo naneslo skupno kakih 800 metrov. Za triletnika bo to povsem dovolj. On gre potem nazaj v hišo, jaz pa po prej zamišljeni trasi oddelam svoje.

Obula sva se, čez kapo navlekla kapuco in se zagnala po cesti v dež. Pri kontejnerju ni kazal nobenih znakov, da bi želel nazaj, zato sem ga povabil, če gre z mano še okoli igrišč. “Ja, greva,” je odvrnil. In sva stekla naprej. Ko sva po cca. 600 metrih prišla do točke, ko bi zavila nazaj proti domu, pa me je skoraj sezul. “Ati, jaz še ne bi šel domov, pejva tamle gor, h tisti cerkvi,” je povedal zelo odločno in pokazal proti hribu, ki mu rečemo Brezje. “Si prepričan, Oton,” sem vprašal napol skeptično na pol pa preklemano ponosen, z rahlim cmokom v grlu. Zdi se mi, da je v tistem trenutku nekaj padlo v oko, vsaj solziti sem se začel ravno tako.

Prikimal je, rekel pa nič. Očitno se mu je zdelo tako samoumevno, da gre z mano, da mu je bilo videti kar malo čudno, kaj ga tako sprašujem. Ker sem se obotavljal, je prevzel pobudo in kar stekel v smeri proti hribu. Stekel sem za njim, prepričan, da bova kaj kmalu obrnila, ker ima že sedaj mokre copate in temperatura ni bila kaj dosti nad ničlo. Vprašal sem ga, če je že kaj utrujen ali če ga zebe. “Nič.” Greva mimo enega rondoja, po obvoznici, čez drugi rondo in potem, ko se cesta konča in se začne vzpetina, me je spodbudil, da zdaj sva pa že zelo blizu. Tudi v hrib je – dokler je bilo dokaj položno – ves čas tekel. Je rekel, da rad teče tudi v hrib. In da je fajn laufat z mano, ker potem veliko vidi. Naprimer da še ni bil tako blizu žerjava, ki je postavljen na gradbišču, mimo katerega sva tekla, pa potem ene stare hiše, ki je še nikoli prej ni videl. Vprašal sem ga, če je že kaj utrujen in če rabi pomoč, ko se je travnik postavil bolj pokonci, pa je odklonil. Je rekel, da ni problema.

Po 26 minutah sva prispela do cerkve sv. Roka na Brezju nad Mozirjem. Predlagal je, da greva naprej do gozda, kjer sta par mesecev nazaj z babico nabirala gobe in kostanj. Ker nisva našla nobene gobe, sva sklenila, da se počasi obrneva nazaj proti domu. Približno na polovici poti nazaj je prvič priznal, da je utrujen. Podal mi je roko in potem sva malo počasneje nadaljevala pot proti domu. Da bi ga nosil, ni hotel. Pripomnil sem, da mi je žal, da nimam s sabo telefona, da bi pri cerkvi naredila eno sliko za spomin. Ker nama najbrž ne bo nihče verjel, kje sva bila. Potem sem se spomnil, da sem vklopil uro in da bom imel GPS sled in sem mu to povedal. Sem rekel, da bova lahko na zemljevidu, ki ga bo ura narisala, pokazala, kje sva bila. Zaželel si je, da bi on tudi imel takšno uro. “Če boš večkrat tekel z mano in boš še čez kakšno leto vedno rad to počel, jo boš dobil,” sem mu obljubil.

In takrat sem dojel, da se zna spet zgoditi, da z mojo novoletno zaobljubo ne bo nič. Ker kadarkoli mi bo sin rekel, da bi šel z mano na tek, bom z veseljem pozabil na tistih “nujnih” sto kilometrov na mesec. Ker bodo tisti trije, ki jih bom naredil s sinom stokrat pomembnejši, kot pa tisti moji.

Srečno! In vedno si vzemite čas za svoje najdražje.

GPS sled najinega novoletnega teka.

Komentiraj