DSC_0279

Cilj pokaže pot

Zadnji mesec me je začel najedati dvom, ali je v meni še tista želja, da bi tekel ultra traile. Take, sto ali več kilometrov dolge trase, po večini speljane po kakšnih gorskih poteh. Dvom se je popolnoma razblinil, ko sem odkril 100utvv.si.

V mislih se vračam dobro leto nazaj. Konec 2013 sem imel dovolj časa, da sem si zastavil konkretne in zame precej visoke cilje za 2014, ki pa sem jih potem tudi v celoti dosegel. Brez večjih težav. Danes, ko smo že v tretjem tednu leta 2015, zapisujem cilje za aktualno leto, da bom sploh vedel, kam grem.

Ko sem konec oktobra 2014 na Ljubljanskem maratonu dosegel še zadnji zadani cilj za to leto, sem se odločil, da dam telesu en mesec dopusta. “Nič teka, odpočijva si, regenerirajva se,” sem mu šepetal. V pol leta sem pretekel tri maratone in eno ultro, vmes še občutno izboljšal čase na nekaterih tekih, ki se jih udeležujem vsako leto. Telesu sem ves čas prisluškoval, a mi ni dalo nobenega signala, da bi bilo kar koli narobe. Vseeno, iz previdnosti, sem si raje privoščil počitek. Minil je mesec, prišel je december, zaradi številnih obveznosti in spleta okoliščin (pri dveh majhnih otrocih je takih spletov vedno precej) sem tekaško pavzo kar podaljševal. Sem pa tja sem že odtekel kak kilometer, vendar nič resnejšega.

Ves čas mi je bilo jasno, kaj mi manjka. Konkreten cilj. Saj sem že pred meseci na strani “Pred mano” naštel Istrski maraton, GM4O, Gorski tek na Grintovec in Ultramaraton Celje – Logarska dolina, vendar to ni bilo to. To so bile le ideje in želje. Niso pa bile podprte z odločitvijo. Nobena od teh preizkušenj se mi ni zdela dovolj velik izziv. Pred dnevi pa sem naletel na nekaj, kar me je zbudilo. Stokilometrski ultra trail po Vipavi. “To je to!” mi je zakričal notranji glas. V 2014 sem pretekel prvo maratonsko razdaljo in potem še prvo daljšo, 75-kilometrsko, v 2015 pa je čas za prvo stotico . In kje bi bilo lepše kot po slikoviti Primorski pokrajini.

Po več kot dveh mesecih premora spet čutim odločnost in energijo, ki mi ne da več miru. Preteči bo treba 105 kilometrov in premagati skoraj 4.500 višinskih metrov (+ in -). V mislih snujem načrte za treninge, preigravam različne scenarije, iščem trenutke, ko bi lahko šel teči. Če sem še pred nekaj dnevi z lahkoto kakšno stvar odložil in “pustil za jutri”, danes razmišljam, da je bolje, da ostanem še eno uro pokonci in oddelam kar je treba, da bom jutri lahko skočil na Ojstro peč, odtekel hitrih 10 km po trasi MM Mozirja ali pa skočil na Golte, da ob primernem vremenu mimogrede posnamem kakšno dobro fotografijo za spletno stran projekta, ki bo zame tudi eden vrhuncev v letu 2015. S prijateljem namreč pripravljava nov, dvodnevni gorsko-tekaški dogodek, Gorski tek Golte – www.trail-golte.si. Ampak to je že druga zgodba.

Skratka, ko si človek zastavi cilj, se mu odpre tudi pot. Morda je od začetka malo bolj ovinkasta, ampak več energije ko vlagam v to pot, bolj ravna postaja. In prepričan sem, da do 9. maja, ko bom na štartu moje prve 100-kilometrske preizkušnje, ne bo nobene dileme o tem, ali bom cilj dosegel ali ne. Ker cilj pokaže pot.

 

Komentiraj