mm-logarske-2014-start

2. Mali maraton Logarske doline – boljši za 5 minut

V teku sem največji tekmec sam sebi. Vsako leto se udeležim nekaj takih tekov, ki sem se jih tudi leto prej, da lahko primerjam rezultate in napredek.  V primeru Malega maratona Logarske doline sem v enem letu naredil ogromen napredek. Svoj čas sem izboljšal za 5 minut (in še 5 sekund).

Mogoče je k dobremu rezultatu pripomoglo dejstvo, da sem šel na tekmo brez kakšnih visokih pričakovanj. Ker sem le teden dni prej prvič pretekel maratonsko razdaljo, sem imel občutek, da še telo ni nazaj v polni formi. Edini cilj je bil, da tečem vsaj tako hitro kot lani – 1:35:44.

Uro pred štartom me je še zeblo.
Uro pred štartom me je še zeblo.

Z Markom, ki mi že drugo leto zapored deli koristne nasvete in vodi našo tekaško skupino, sva se v Logarsko pripeljala skoraj dve uri pred štartom. Prva ugotovitev, ko sva stopila iz avta: mraz! Lani je bil tek sredi julija in je bilo ob devetih že precej vroče, letos pa skoraj zima. Prevzel sem štartno številko, po kavi v hotelu Plesnik pa sva se odpravila na ogrevanje. Po 20 minutah lahkotnega teka sem že bil dovolj ogret, da mi ni bilo več pretirano žal, da s seboj nisem imel nič tekaškega na dolge rokave.

10 minut pred enajsto smo se začeli zbirati na štartno-ciljnem prostoru. Ne vem, ali je relativno nizki udeležbi botrovala dokaj slaba vremenska napoved, zahtevna trasa na razgibanem terenu in z več kot 200 metri višinske razlike, premalo reklame, ali čisto nekaj drugega. V bistvu mi je tudi vseeno, saj tečem predvsem zaradi sebe.

Štart je bil točno ob 11:00. Moja taktika je bila, da prvi krog odtečem zmerno. Tiste prve tri kilometre vzpona v tempu okoli 5 min/km, nato pa noge spustim in si navzdol pridelam nekaj rezerve za dolg vzpon, ki je sestavljen iz zadnjega dela prvega kroga in prvega dela drugega kroga. Pred tem dolgim vzponom pojem prvi gel, vzpon odtečem v tempu okoli 4:50/km, nato pa spet po klancu navzdol pospešim. V gozdu od penziona Razpotje do vhoda v Logarsko dolino namreč večina zaradi korenin in velikih kamnov teče previdno, meni pa tak teren samo dvigne nivo adrenalina, noge pa delajo kot navite. Na ravnini proti spodnji točki obračališča pojem drugi gel in zadnje tri kilometre odtečem, kolikor hitro bo pač šlo.

Višinska slika
Višinska slika

Realizacija se od zamišljene taktike ni kaj dosti razlikovala, le da sem tudi vzpone z lahkoto držal pod 5 min/km. Prvi krog sem odtekel povsem po planu, ura je kazala 45 minut in 20 sekund, ob vstopu v drugi krog sem deloval precej sveže.

Po prvem krogu
Po prvem krogu

Tekaču pred mano sem se prilepil in z njim vztrajal do zgornje točke, kjer se pot spet obrne navzdol. Navzdol sem potem kar poletel (nekaj časa celo v tempu pod 3:00/km). Nazaj na cesto pri spodnjem obračališču sem zato prišel precej utrujen. Hitro sem snedel še drugi gel, ga zalil z nekaj požirki vode, nato pa ob spremstvu Marka, ki se je tekmovanju odrekel “zaradi višjih ciljev”,1 poskušal ujeti tistih nekaj tekačev pred sabo. Dirjanje po gozdni poti me je precej izčrpalo, zato sem 17. in 18. kilometer tekel bolj umirjeno, ko pa je telo sprejelo novo energijo (beri: ko so zagoreli ogljikovi hidrati iz gela), sem lahko spet pritisnil. Zadnja dva kilometra in pol sem lahko spet na polno pritisnil in kljub klancu držal tempo okoli 4:20. Mark me je sicer podžigal, naj še bolj pritisnem in skušam ujeti tekača pred sabo, a je tudi on očitno imel dovolj energije, da je v cilj prišel dobrih 11 sekund pred mano. Zaradi tega nisem bil niti malo razočaran, sploh ko sem videl svoj čas – 1:30:39. Pet minut in pet sekund hitreje kot lani! Nekaj malega prav gotovo lahko pripišemo za tek ugodnejšim vremenskim razmeram, ampak za največji delež so gotovo odločilni pretečeni kilometri in moj januarski ultra projekt. V primerjavi z ostalimi sem dosegel absolutno 6. mesto in 2. mesto v kategoriji od 31 do 40 let.

Sled mojega 2. Malega maratona Logarske doline na Movescountu
Proti cilju
Proti cilju

Zadovoljen in ponosen na svoj napredek sem skupaj s prijatelji čakal na razglasitev rezultatov, ki pa je kar ni in ni bilo. To zavlačevanje, ki je trajalo kar do 15. ure, se mi zdi (pa ne samo meni, sem slišal precej negodovanja ostalih) največji minus, ki bi ga pripisal organizatorjem. Glede na to, da nas na štartu ni bilo več kot kakih 200, bi rezultate morali obdelati precej hitreje in opraviti razglasitev. Če v obzir vzamemo še dejstvo, da ti ljudje takšne dogodke izvajajo kot po tekočem traku (glej njihovo spletno stran), je takšen način dela nedopusten.2

Poleg tega bi pograjal potratnost pri vodi. Na okrepčevalnicah v spodnjem delu proge so nam ponujali le vodo v pollitrskih plastenkah. Ne vem koliko tekačev teče s pollitrsko plastenko in vodo počasi srka. Jaz sem na vsaki okrepčevalnici vzel eno, naredil par požirkov in jo odvrgel. Če bi imeli vodo v kozarčkih, bi samo na meni privarčevali tri plastenke vode. Predpostavimo, da tako naredi polovica tekačev in privarčevali bi 300 plastenk vode. Na enem samem dogodku.

Podelitev - 31 do 40 let
Podelitev – 31 do 40 let

Vseeno zaključujem s pozitivno noto:  kljub temu, da je trasa precej zahtevna, je to zame ena boljših tekaških preizkušenj, ki sem jih do zdaj doživel. Čudovito okolje krajinskega parka, slikovita pokrajina, razgiban teren s tehnično zahtevnejšimi odseki in omejeno število tekačev, kar pomeni, da ni prehude gneče in se da že od štarta naprej teči svoj tempo. Kdor si želi priti do kakšne nagrade, ima na tem dogodku veliko možnosti. Glede na število udeležencev namreč podelijo veliko nagrad. Plusov je torej več kot minusov. In upam, da bodo organizatorji tudi te minuse skušali v prihodnje odpraviti. Če ne bo prišlo kaj vmes, se bom na štartu tega malega maratona pojavil tudi prihodnje leto.3

Rezultati Fotogalerija
  1. prihodnji teden ima nastop v štafeti 4×400 metrov  

  2. Sploh, če upoštevamo tudi relativno visoko štartnino.  

  3. Hvala Mateji Oblak za večino slik. 😉  

Komentiraj