Čudoviti razgledi na trasi 100UTVV

100 UTVV – drugič

Izkušnja izpred dveh let, ko sem brez kakršnih koli tegob in težav uspešno pritekel v cilj svojega prvega pravega ultra traila v Vipavi, je tako močna, da si še danes brez težav lahko v spomin prikličem mešanico imenitnih občutkov, ki so me takrat prevevali. Takrat je bil zen. In čustva so bila tako močna, da so silila ven skozi solze. Tudi letos silijo ven skozi solze, ampak na povsem drug način. Ni slabši, ni boljši, le drugačen je.

Nisem šel le poskusiti

Po tem, ko sem septembra 2015 šel na SLO100 v Postojno le poskusiti in posledično po 25 kilometrih odstopil, letos v Vipavo nisem šel poskušat, ampak sem bil prepričan in odločen, da pridem uspešno do cilja. Niti v sanjah nisem razmišljal o možnosti, da bi me ustavila bolečina. Priprave sem imel letos povsem drugačne kot za krstni nastop na ultra trailih. Tokrat sem pozornost poleg kilometrom in višinski razliki namenjal splošni fizični moči. Ko sem od ponedeljka do srede pred sobotnim štartom vsak popoldan po 4 ure cepil drva, sem se počutil kot Hulk. V pogovorih z domačimi in znanci sem večkrat izjavil, da sem fizično močnejši kot kdajkoli prej.

Začelo se je odlično

Par minut pred štartom v Ajdovščini
Par minut pred štartom v Ajdovščini

V soboto, 29. aprila 2017 sva bila okoli 5:40 v Ajdovščini na štartu. Z znanimi tekači smo si zaželeli srečno pot in lahke noge, se za nekaj časa poslovili od svojih spremljevalcev in se točno ob 6:00 odpravili novi pustolovščini naproti.

Prvi kilometri so minevali hitro in brez kakih posebnosti. Počutil sem se super, na uro pa nisem kaj dosti gledal. Šele na tretji kontrolni točki, kjer me je čakala Katarina, sem se zavedel, da sem precej hitrejši od prvega nastopa. Nadaljevanje proti Malemu Golaku in naprej proti Čavnu ter do Vitovelj je minilo hitro, počutje je bilo odlično. Tudi letos je bila proga odlično označena, ljudje na okrepčevalnicah prijazni in neskončno ustrežljivi, razgledi pa dan po neurju dih jemajoči. Pogled na uro mi je dajal še dodatno samozavest. Razmišljal sem, da bom brez težav prišel v cilj v manj kot osemnajstih urah, kar mi je bil nek osnovni cilj. Ko sem se spuščal proti Batujam, kjer me je spet pričakovala Katarina, sem sicer že čutil utrujenost nog, ampak po 40 kilometrih tehnično zahtevne proge z veliko višinske razlike to ni nič nenavadnega.

Na polovici že več kot dve uri hitreje kot predlani

V Batujah še vse odlično
V Batujah še vse odlično

Na okrepčevalnici v Batujah (mislim da na 48. kilometru) sem si vzel malo več časa, nato pa nadaljeval malo bolj zmerno. Vedel sem, da je prva polovica poti zelo zahtevna iz tehničnega vidika, druga pa predvsem zaradi posledic, ki jih pusti prvi del. Vipavske gorice niso visoke, so pa precej razvlečene. Ker sem bil na tej točki časovno že dve uri hitrejši kot pred dvema letoma, sem se taktično odločil, da dam telesu za nekaj časa malo predaha.

Prva kriza

Po nekaj kilometrih umirjenega tempa sem se odločil, da spet malo pospešim. V tistem trenutku sem začutil, kako me pod levim kolenom nekaj kljuva. Zdelo se je kot rahel krč, zato se nisem kaj dosti obremenjeval, pač pa sem preprosto prilagodil gibanje tako, da me ni več zategovalo. Leve noge nisem smel več iztegniti do konca. Krč v mečnici se mi je zdel nekaj povsem normalnega. Telo je po osmih urah garanja pač utrujeno. Nekaj časa sem uspel telo “goljufati”, potem pa je bolečina privrela na dan tudi ob bolj pokrčeni nogi. Naslednjih nekaj kilometrov sem bil pravi notranji boj. Kriza v vsej svoji veličini, ki pa sem jo do sedaj poznal le iz zapisov drugih tekačev. Ker sem pri njih prebral tudi, da je edino orožje proti krizi, da pač vztrajaš in jo prebrodiš, sem jo tudi jaz lepo sprejel, jo pozdravil in povabil, da gre z mano. Pa bova videla, kdo je bolj vztrajen. :)

Kriza minila, bolečina ne

Na Štjaku še zgledava dobro :)
Na Štjaku še zgledava dobro :)

Malo pred Erzeljem, blizu sedemdesetega kilometra, se je kriza poslovila. Bolečina v levi mečnici je ostala. Na okrepčevalnici mi je Katarina razbolelo nogo namazala, z vodo sem poplaknil aspirin. Nadaljeval sem odločen, da pridem do konca, pa če tudi vso pot samo hodim in nič več ne tečem. Do tu sem bil tako hiter, da bi tudi s samo hojo  bil v cilju prej kot pred dvema letoma. Na Štjaku sem pozdravil tovariše gasilce, ki so skrbeli za okrepčevalnico, nato pa se podal naprej proti sv. Socerbu in se spustil v Podnanos. Spust sem s stisnjenimi zobmi opravil zelo hitro. V Podnanosu se je bolečina stopnjevala.

Bolečina se je stopnjevala

Podnanos - že izraz na obrazu marsikaj pove
Podnanos – že izraz na obrazu marsikaj pove

Katarina mi je ves čas ustregla v vseh željah, zelo hvaležen pa sem ji tudi zato, ker ni preveč silila vame. V glavi sem imel samo cilj in razmišljal sem le, kako naj dobim ta boj proti bolečini. Med preoblačenjem mi je sporočala pozdrave, ki so mi jih pošiljali domači in prijatelji preko SMS-ov in družbenih omrežij. Hvala vsem, ki ste bili v mislih z mano. S Katarino sva se poslovila. Rekla je, da me bo počakala pri Abramu. Do tja me je čakalo okoli 10 kilometrov in 1000 višincev navzgor do Nanosa, potem pa še kakih 8 kilometrov položnega spusta do Abrama.

Presenečenje je bolečino pregnalo le za trenutek

Po postanku na okrepčevalnici sem le s težavo spet prišel v nek normalen ritem. Nekje na polovici poti proti vrhu Nanosa je okrepčevalnica Lovska koča – Podnanos. Utrujen predvsem od boja z bolečino v levi nogi sem prispel do koče. Občutek presenečenja, ko sem tam zagledal Katarino, je za trenutek preglasil bolečino, a je ta kmalu spet bolj zagrizla v nogo in mi dala vedeti, da nima namena popustiti. Od znoja premočeno majico sem zamenjal s suho, s Katarinino pomočjo nase navlekel še anorak in rokavice, na glavo pa namestil svetilko. Začelo se je mračiti. Burja je bila vse močnejša, mene pa je verjetno predvsem zaradi izčrpanosti kar potresavalo. Moral sem naprej. S Katarino sva se poslovila. “Se vidiva pri Abramu. Sem sem prišla, ker se mi je zdelo, da me boš glede na bolečine mogoče potreboval. Na vrh me pa res ne bo, ker je makadamska cesta res zelo zahtevna in ne bi rada v temi vozila tja gor,” je rekla. V tistem trenutku mi je bilo vseeno. Bil sem hud boj z bolečino in vedel sem, da ga bo konec šele v cilju. Bom že nekako. Odpravil sem se naprej.

Težka odločitev

Anorak sem si navlekel čez usta, da bi se s toplim izdihanim zrakom čimprej ogrel. Mraz mi je šel do kosti, bolečina v nogi je bila še hujša. V hrib sem se vlekel bolj s palicami kot z nogami. Po gozdu je še šlo. Potem pa je dreves zmanjkalo, ostala je čistina in burja, ki je vlekla s hribov proti morju. Bil sem sesut. Ustavil sem se, da bi pil, ker med hojo tega nisem več mogel. Bolečina je grizla tudi, ko sem miroval. Že kakih 40 kilometrov se je samo stopnjevalo in resno sem začel razmišljati o tem, kakšne posledice bo moja trma pustila na nogi. Na štartu sem bil res trdno odločen, da pridem do cilja. A bolečina je bila sedaj tako močna, da nisem znal več točno definirati, ali je vse to le en brutalen krč ali pa je mogoče že celo kaj natrgano. Kakšna dva kilometra pred vrhom sem se vdal.

Ko sem se spomnil, kako zahteven je zadnji nekajkilometrski spust od Abrama do cilja v kampu Tura, sem sprejel eno najtežjih odločitev v mojem življenju. Premagal sem 95 kilometrov tehnično precej zahtevne trase, pred mano jih je bilo (le) še kakih 12. Ampak teh 12 je v veliki meri navzdol in če bom trmasto vztrajal, bi zakrčeno in preutrujeno mišico verjetno lahko zelo hitro tudi natrgal. Je vredno za tak cilj tvegati trajno poškodbo?

Kot v groteski

Sesedel sem se na travnik. Počutil sem se kot v kakšni groteski. Pred mano se je razprostirala prečudovita slika. Mrak se je prevešal v temo, krajec lune na nebu, ki je prehajalo iz temno modrih v oranžne in vijoličaste tone. Videle so se lučke verjetno tja do Trsta, spodaj bele in rdeče črte avtomobilskih luči na hitri cesti. Če bi gledal samo to sliko, bi izgledalo kot v pravljici. Ko pa temu dodaš več kot 10 ur fizično zahtevne poti in nekaj ur trajajočo bolečino, ki se le še stopnjuje, vsa lepota prizora izgine. Komaj sem zadrževal solze, ko sem poklical Katarino in ji sporočil svojo odločitev, da na vrhu Nanosa odstopim.

Ko sva se dogovorila, da pride pome, sva se poslovila. Komaj sem se postavil nazaj na noge. Med nadaljevanjem vzpona sem med stisnjenimi zobmi spuščal nenormalne glasove srda, žalosti, besa, ogorčenja, razočaranja in bogve kakšnih občutkov še. Zdelo se mi je, da pot do oddajnika na Nanosu traja celo večnost. Levo nogo sem še komaj dvigoval nad kamenje, ki štrli iz travnatega pobočja.

Nanos

Na Nanosu so me prostovoljci na okrepčevalnici bodrili in spodbujali, naj si odpočijem in čez nekaj časa nadaljujem, a nisem imel niti kančka volje, da bi jim pojasnjeval, kako zelo hudo mi je. Mislim, da so mi to prebrali z izraza na obrazu, ker so kar naenkrat utihnili in me pustili na miru. Ponudili so mi posteljo in tople odeje, kar sem hvaležno sprejel. Tako sem počakal Katarino, ki je prišla precej hitro. Pomagala mi je pri preoblačenju v suha oblačila, nato pa me je odpeljala domov.

O bolečini

O mojem drugem nastopu na 100UTVV bi lahko zapisal veliko več. Npr. o sotekačih, o gostoljubnih domačinih in o čudoviti pokrajini, o izvrstni organizaciji in izvedbi takšnega dogodka, pa o pomenu vseh pozitivnih misli, ki jih tekačem pošiljate tisti, ki jih spremljate, da spremljevalcev na samem dogodku niti ne omenjam. Cel esej bi lahko napisal tudi o tem, zakaj sploh grem na takšne preizkušnje. Ampak ta trenutek je vse to nepomembno, Bolečina je prehuda. Po odstopu sem noč in naslednji dan večinoma preležal. Drugi dan je bolečina v nogi začela popuščati in kot kaže, bo kmalu spet v redu. Ostaja pa druga bolečina. Ta bo verjetno povsem izginila šele, ko bom spet prestopil cilj kakšne prave ultre.

Komentiraj